Jedro

Nepravdno sodišče bi ob vzpostavitvi etažne lastnine moralo ugotoviti, ali lahko notranje razmerje med tožnikom in občino pri delitvi solastnine v etažno lastnino upošteva. Lahko bi ga upoštevalo, če bi ugotovilo, da je bila občina dejanska etažna lastnica tudi tistega dela, ki ga predstavlja ta klet.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 188,00 EUR, v 15-ih dneh od prejema sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik tistega dela stavbe št. 851, Ulica 4, stoječe na parceli št. 1136/2 k.o. K., ki je v priloženem elaboratu sodnega izvedenca gradbene stroke, ko bo izdelan med pravdo, označen kot klet v pritličju s številko dela stavbe v izmeri 20,43 m², ki je sestavni del te sodbe. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek v katerem je tožnik zahteval, da je lastnik kleti številka dela stavbe 1 v izmeri 20,43 m² v stavbi št. 851 na parceli št. 1136/2 k.o. K., kot izhaja iz etažnega načrta - elaborata za vpis stavbe v kataster stavb z dne 8.9.2011, izdelanega s strani A. d.o.o. in pooblaščenega arhitekta S.P.. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna prvi toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 34025 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

Zoper sodbo se je tožnik pritožil po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Meni, da je odločitev o zavrnitvi obeh zahtevkov napačna, ker bi sodišče lahko podrejeni tožbeni zahtevek obravnavalo šele po pravnomočni zavrnitvi primarnega. Meni tudi, da bi sodišče lahko ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, saj je že izdelan elaborat za vpis stavbe v kataster stavb, ki vsebuje dovolj elementov, da bi se lahko izvršila sodba v zemljiški knjigi. Sodna praksa namreč omogoča vknjižbo na podlagi takšnega elaborata. Ne strinja se z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. V pravdi opr. št. P 1 je bila dne 12.12.2002 sklenjena sodna poravnava, ki bi jo sodišče moralo upoštevati v tem sporu in je na podlagi te sodne poravnave njegov zahtevek utemeljen najmanj do polovice, kolikor je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine druga tožena stranka. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dve ključni dejanski okoliščini, in sicer prvič, da tožnikov oče ni bil imetnik stanovanjske pravice na kleti in da zato druga tožena stranka ne bi smela prodati te kleti tožniku. Njegov oče je imel nesporno klet v posesti že od leta 1956. Druga napačna ugotovitev pa je, da tožnik ni bil v dobri veri in zato lastninske pravice ni mogel priposestvovati. Ker je bila v zadevi P 1 sklenjena sodna poravnava tudi po stališču pritožbenega sodišča v postopku, ki je tekel na podlagi tožbe prvega toženca zaradi izpraznitev kleti, ni več možno ugotavljati, ali je sodna poravnava posledica stanovanjske pravice. Prav zato, ker je bila sklenjena o tem sodna poravnava, je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek za izpraznitev kleti v zadevi, ki je tekla pod opr. št. P 2. Sodišče prve stopnje je napačno tudi sledilo prvemu tožencu, ki se je skliceval na zemljiškoknjižno stanje in vknjiženo solastnino, saj ne more mimo obstoja dejanske etažne lastnine. Tožnik ni vstopil samo v položaj druge tožene stranke kot solastnice, ampak je vstopil v njen pravni položaj kot izključnega lastnika kleti v dejansko etažno razdeljeni stavbi. Kot se je že izrekla sodna praksa, je za prejšnja razmerja, ko niso bila urejena in zemljiškoknjižno evidentirana stanja, kot se to sedaj zahteva po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju: SPZ), treba upoštevati tudi dejansko zatečena razmerja. Prav to zasledujeta toženi stranki v zadevi N 1, vendar ima tožnik za svojo klet pravico zahtevati vknjižbo izključne lastnine oziroma vsaj priznanje izključne lastnine in vključitev kot lastnika v postopek pravne vzpostavitve etažne lastnine. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, saj je njegov zahtevek bil utemeljen, odločitev sodišča prve stopnje pa očitno napačna.

Prvi toženec je odgovoril na pritožbo. Navaja, da stališče o zavrnitvi podrejenega zahtevka, šele ko je pravnomočno odločeno od zavrnitvi primarnega, nima podlage v ZPP, zato je sodišče lahko dopustno odločalo hkrati v izpodbijani sodbi o obeh zahtevkih. Zmoten je očitek, da bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku do druge tožene stranke. Toženi stranki sta v tem sporu enotna sospornika, zato je odločitev zoper oba solastnika nepremičnine lahko le enaka. Tudi dejansko stanje je pravilno ugotovljeno. Tožnikov oče ni bil imetnik stanovanjske pravice na sporni kleti. Njegova stanovanjska pravica se je izčrpala v letu 1985, ko je odkupil stanovanje na naslovu Ulica 1. Ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona leta 1991 ni imel več stanovanjske pravice. Sporna klet pa tudi nikoli ni bila del njegovega stanovanja, saj bi jo sicer odkupil istočasno kot je odkupil stanovanje na naslovu Ulica 1. Brezpredmetna so razglabljanja o tem ali je etažna lastnina dejansko vzpostavljena. Pogodba, ki jo je nadomestila sodna poravnava, je bila sklenjena samo z drugo toženo stranko, zato ne obvezuje prvega toženca, kar izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cp 791/2013. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotne so pritožbene navedbe, da bi lahko sodišče prve stopnje o podrejenem zahtevku odločalo šele po zavrnitvi primarnega, saj 182. člen ZPP ne določa takšnega pogoja kot ga vsebuje 192. člen ZPP.

Sodišče prve stopnje je postavljena tožbena zahtevka utemeljeno zavrnilo, čeprav deloma z napačnimi razlogi. Tožbena zahtevka, ki ju uveljavlja tožnik v tej pravdi, sta materialnopravno zmotna. V tožbenih navedbah tožnik pove, da je lastnik kleti v drugi stavbi in ne v stavbi, kjer je njegovo lastniško stanovanje. Lastninsko pravico na tej kleti utemeljuje s sodno poravnavo, ki jo je sklenil v zadevi P 1 pri Okrajnem sodišču v Kopru samo z drugo toženo stranko, to je občina in na podlagi priposestvovanja. Hkrati tožnik pove, da je klet v stavbi št. 851 z naslovom Ulica 4. Ta stavba je na več parcelah in po zemljiškoknjižnih podatkih je v solastnini obeh toženih strank, vsake do ene polovice. Med toženima strankama je v teku nepravdni postopek N 1 pri Okrajnem sodišču v Kopru, v katerem je že izdelan elaborat delitve stavbe v etažno lastnino. Predmet delitve je v tem nepravdnem postopku tudi klet, ki jo je tožnik odkupil od občine, zato je v nepravdnem postopku priglasil na strani občine stransko intervencijo, vendar s položajem stranskega intervenienta njegov položaj ni dovolj varovan, zato se je odločil za lastninsko tožbo.

Iz predstavljenih navedb sledi, da obstaja na nepremičnini, na kateri stoji zgradba, v kateri je sporna klet, za katero tožnik trdi da je njegova last, v zemljiški knjigi še vedno vpisana klasična lastninska pravica oziroma solastninska pravica toženih strank, da pa je v teku nepravdni postopek za etažno delitev. Šele v pritožbi prvič tožnik navaja, da naj bi bila v naravi dejansko že vzpostavljena etažna lastnina in da je zato nepravdni postopek v teku po določbi 270. člena SPZ. Te navedbe predstavljajo novoto, niso pa bistvene za odločitev v konkretni zadevi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejstvo je, da se vsebina klasične lastnine in etažne lastnine medsebojno razlikujeta. Pri klasični lastnini se lastninska pravica razteza na en sam predmet (prvi odstavek 37. člena SPZ). Če je to nepremičnina, se lastninska pravica nanaša na zemljiško parcelo, saj je zgradba samo sestavni del takšne (ene ali več) parcele. Pri etažni lastnini pa imamo na eni strani posamezni del stavbe, na kateri obstaja lastninska pravica in skupni del, ki je v solastnini vseh etažnih lastnikov. Obe lastnini sta medsebojno trdno povezani. Zaradi takšnih razlik ne more hkrati obstajati na določeni nepremičnini klasična lastninska pravica in etažna lastnina, zato tožbeni zahtevek, da je tožnik lastnik samo dela stavbe (kleti), na kateri se šele vzpostavlja v nepravdnem postopku etažna lastnina, po materialnopravnih pravilih ni utemeljen.

Trditve, da tožnik kljub sodni poravnavi, po kateri je od druge tožene stranke odkupil klet v stavbi Ulica 4, nima v nepravdnem postopku potrebnega varstva, ne držijo. Sodna poravnava, ki jo je sklenil z občino dne 12.12.2002, prvega toženca ne veže. Zavezuje drugo toženo stranko, ki pa je bila v času sklenitve samo solastnica nepremičnine. Glede na sklenjeno sodno poravnavo, bi zato lahko tožnik samo v nepravdnem postopku priglasil udeležbo (člen 20 Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju: ZNP), saj zatrjuje, da ima zaradi sklenjene sodne poravnave pravni interes, ki utegne biti s sodno odločbo nepravdnega sodišča prizadet. Nepravdno sodišče pa bi ob vzpostavitvi etažne lastnine moralo ugotoviti, ali lahko notranje razmerje med tožnikom in občino pri delitvi solastnine v etažno lastnino upošteva. Lahko bi ga upoštevalo, če bi ugotovilo, da je bila občina dejanska etažna lastnica tudi tistega dela, ki ga predstavlja ta klet. Pritožbene navedbe, da bi zaradi sklenjene sodne poravnave, moral tožnik pridobiti vsaj polovični delež na kleti, pa so zmotne. Pri solastnini ima vsak solastnik le idealni delež v razmerju do celote na nerazdeljeni stvari. Ker tožnik trdi, da obstaja na zgradbi že t.i. dejanska etažna lastnina, je njegov pritožbeni predlog, da se mu prizna ½ kleti, tudi iz tega razloga nesklepčen. Pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan prvi toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, to je stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo.