Jedro

Tudi odločba Izvršnega sveta skupščine občine o razrešitvi višjega upravnega delavca po 2. odstavku 23. člena zakona o delavcih v državnih organih mora v obrazložitvi navajati dokaze za dejstva, iz katerih tožena stranka ocenjuje, da tožnik po svojih delovnih in strokovnih kvalitetah ni primeren za opravljanje dolžnosti višjega upravnega delavca.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Izvršnega sveta Skupščine občine z dne 4.7.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 2. ostavka 23. člena zakona o delavcih v državnih organih (v nadaljevanju: ZDDO, Uradni list RS št. 15/90, 5/91, 22/91, 2/91-I, 4/93) tožnika razrešila dolžnosti višjega upravnega delavca in pomočnika - vodje referata za urbanistično načrtovanje, z veljavnostjo od 1.7.1994. Obrazložitev izpodbijane odločbe navaja, da je razrešitev predlagal občinski sekretar za varstvo okolja in urejanje prostora zaradi slabo strokovno opravljenih del na področju urbanističnega načrtovanja v občini. Zlasti je bila za neko območje, v konkretnem primeru garaž, parcialno izdelana lokacijska dokumentacija za posamezne objekte, v nasprotju s stališčem sekretariata, da je potrebna celovita obravnava spremembe namembnosti celotnega prostora.

Tožnik uveljavlja tožbeni razlog kršitev materialnega prava, ker je izpodbijana odločba v nasprotju s predpisi, pomeni pa hud poseg v človekovo osebnost zaradi utemeljitve odločbe o slabo opravljenih strokovnih delih na področju urbanističnega načrtovanja, kar ni dokazano. Po 2. odstavku 23. člena ZDDU lahko predstojnik predlaga razrešitev višjega upravnega delavca, če oceni, da po svojih delovnih in strokovnih kvalitetah ni primeren za opravljanje dolžnosti. Po 3. odstavku 23. člena ZDDU je treba prizadetemu delavcu omogočiti, da se izjavi o dejstvih, ki so pomembna za odločitev, kar se je pri tožniku prezrlo in sploh ni bil seznanjen o predstojnikovi nameri in o pomislekih glede tožnikovega dela. Ima ugodne reference in bogato prakso na delih, ki jih podrobno navaja. Ugovarja stvarni pristojnosti za izdajo izpodbijane odločbe, v nadaljevanju pa navaja vrsto člankov in prispevkov, iz katerih je razviden motiv za razrešitev. Predlaga, da sodišče neargumentirano izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo kot razlog za svojo odločitev navaja, da je tožnik nekatere naloge na področju urbanističnega načrtovanja strokovno slabo opravil. Konkretno je v primeru izgradnje garaž parcialno izdelal lokacijsko dokumentacijo za spremembo namembnosti posameznih objektov za stranke E.A. in M.R. Kompleks 233 dvoetažnih garaž na robu strmega pobočja je bil zgrajen zaradi zagotavljanja zadostnih garažnih prostorov s prilagojeno infrastrukturo funkciji prostorov. Glede na kompleksnost posega je bilo izraženo mnenje, da naključno spreminjanje namembnosti posameznih garaž ni v skladu z načeli urbanističnega planiranja, določanja namenske rabe prostora ter načela, da morajo rešitve uvajanja novih dejavnosti omogočiti členitev območja na pregledne in glede na krajevne razmere organizacijsko primerne enote (13. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor). Sprememba namembnosti garaž brez jasno določenega koncepta in namena, spreminjanje garaž v gostinske in stanovanjske objekte, obrtne delavnice in proizvodne objekte, ipd. bi oziroma je povzročila konflikte v prostoru, kar bi glede na veliko število garaž hitro postal nerešljiv problem. Če so graditelji že od vsega začetka gradili objekte za drugi namen in bi bilo potrebno zaradi potreb kraja ali interesa graditeljev spremeniti namembnost, se je po mnenju sekretariata potrebno lotiti naloge načrtno s spreminjanjem urbanističnih elementov in zagotavljanja infrastrukturnih pogojev, ki so potrebni za normalno funkcioniranje novih dejavnosti. Investitorji imajo sicer možnost pridobiti poslovne prostore v novem poslovnem centru, vendar investitorji špekulirajo, ker je cena 1 m2 garaže bistveno cenejša od poslovnega prostora v novem centru. Zato dejanja tožnika niso bila v skladu z načeli urbanističnega načrtovanja. V zadevi gradnje pa se tožnik pojavlja v različnih vlogah, kar ni v skladu s 27. členom ZDDO, saj je v konkretnem primeru vključen kot izdelovalec lokacijske dokumentacije, kot član gradbenega odbora Krajevne skupnosti, kot nadzorni organ investitorja, zastopnik investitorja ter odgovorni projektant načrtov za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo garaž in komunalne opreme, ker višji upravni delavci navedenih opravil drugje ne bi smeli opravljati. Tožnik je pri projektu garaž opravljal delo samostojnega projektanta pri zasebnem delodajalcu na področju, ki je neposredno povezano z delom v državni upravi. V primeru spremembe namembnosti garaž strank A. in R. pa so bile še druge nepravilnosti. Tožnika je pred sejo tožene stranke seznanil njegov predstojnik o tem, da bo tožena stranka obravnavala njegov predlog za razrešitev, ta pa je emotivno odklonilno reagiral ter zaradi tega ni bil povabljen, ko se je odločalo o njegovi razrešitvi. Tožnikovo obsežno pisno pojasnilo je tožena stranka obravnavala 19.7.1994 in sklenila, da ni razlogov za odpravo izpodbijanega sklepa. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

V repliki na odgovor na tožbo tožnik med drugim še navaja, da je sporna lokacijska dokumentacija z dne 25.4.1994, ki jo je izdelal za stranko E.A., primernejši dokument, kot pa lokacijska dokumentacija z dne 3.2.1995, ki jo je za isto stranko že po tožnikovi razrešitvi izdelal tožnikov prejšnji predstojnik in predlagatelj njegove razrešitve, ki je sedaj predstojnik notranje organizacijske enote pri upravni enoti.

Tožba je utemeljena.

Zakon o delavcih v državnih organih v 2. in 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 23. člena določa, da razrešitev višjega upravnega delavca lahko predlaga predstojnik, če oceni, da po svojih delovnih in strokovnih kvalitetah ni primeren za opravljanje dolžnosti. O predlogu odloča organ, ki je pristojen za njegovo imenovanje. V postopku za razrešitev se višjemu upravnemu delavcu omogoči, da se izjavi o dejstvih, ki so pomembna za odločitev. Po določbi 19. člena ZDDO je bil višji upravni delavec za svoje delo osebno odgovoren predstojniku, za imenovanje (in razrešitev) višjega upravnega delavca v občinskem upravnem organu pa bil pristojen izvršni svet prejšnje občine. Strokovnost in uspešnost višjih upravnih delavcev je po določbi 22. člena ZDDO ugotavljal predstojnik najmanj enkrat letno. Razlog za razrešitev tožnika dolžnosti višjega upravnega delavca je bila ocena tožene stranke, da tožnik po svojih delovnih in strokovnih kvalitetah ni primeren za opravljanje dolžnosti višjega upravnega delavca. Po 1. odstavku 159. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) se dejstva, ki so podlaga za odločitev, ugotovijo z dokazi. Pristojni organ mora dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku odločbe (2. odstavek 209. člena ZUP), razložiti v obrazložitvi odločbe oziroma upravnega akta. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka povzela le vsebino 2. odstavka 23. člen ZDDO, ni pa navedla dejstev, ki narekujejo njeno odločitev kot tudi ni navedla dokazov, iz katerih sklepa, da tožnik po svojih delovnih in strokovnih kvalitetah ni primeren za opravljanje dolžnosti višjega upravnega delavca in pomočnika vodje referata za urbanistično načrtovanje. Med spisi ni niti predloga predstojnika za tožnikovo razrešitev z morebitno oceno tožnikovega dela, niti ni razvidno, da bi tožena stranka v postopku za razrešitev tožniku omogočila, da se izjavi o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev. Navedbe v odgovoru na tožbo so namreč skladne s tožbeno navedbo, da je tožnika o tem, da bo tožena stranka obravnavala predlog za njegovo razrešitev, neposredno pred sejo tožene stranke seznanil njegov predstojnik, kar pomeni, da se tožnik o dejstvih, ki so pomembna za odločitev, pred izdajo izpodbijane odločbe ni mogel izjaviti. Odgovor tožene stranke na tožbo obrazložitve izpodbijane odločbe ne more nadomestiti. Ne glede na to pa strokovne ocene oziroma mnenja, da glede na kompleksnost posega v prostor naključno spreminjanje namembnosti posameznih garaž ni v skladu z načeli urbanističnega planiranja, kar je bistvo očitka tožene stranke, tudi ni med spisi.

Sodišče po podatkih iz pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe ne more preizkusiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Spoznalo je, da ne more rešiti spora, ker so dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, ob tem pa niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar vse bi lahko vplivalo na odločitev o stvari. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki se enako kot ZUP, po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.