Jedro

V obravnavanem primeru objektivna okoliščina, to je sam način storitve kaznivega dejanja, ki nedvomno povzroča bolečine in trpljenje žrtve, in je opisan v izreku drugostopenjske sodbe, ne utemeljuje sklepanja, da je bil umor storjen na grozovit način. Da bi opis dejanja vseboval zakonske znake kaznivega dejanja umora, storjenega na grozovit način, bi bilo potrebno takšno konkretizirano ravnanje oškodovancu, ki bi mu povzročilo hude fizične bolečine in intenzivno psihično trpljenje, ki po trajanju in intenziteti presegajo trpljenje in bolečine, ki nastanejo običajno pri temeljni obliki kaznivega dejanja umora. V izreku prvostopenjske sodbe navedena dejstva in okoliščine te kvalifikatorne posebne okoliščine ne opredeljujejo. Opisan način storitve dejanja, ko je obtoženi dvanajstkrat zabodel z nožem oškodovanca v hrbet, enkrat v trup in enkrat v glavo ter mu prizadejal več vreznin, ne gre vrednotiti kot kvalifikatorno okoliščino, ki omogoča uporabo določbe KZ-1 o umoru.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega T. K. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v odločbi o krivdi in pravni opredelitvi ter v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obtoženi T. K. spozna za krivega: da je 23. 11. 2016 v dopoldanskem času v zapuščenem delu stavbe tretjega kraka bivših zaporov, na P. cesti, v M, umoril L. P., ko mu je vzel življenje s tem, da ga je z nožem 14 krat zabodel ter večkrat vrezal, od tega ga je 12 krat zabodel od zadaj v hrbtni del telesa in 2 krat od spredaj, v trebuh in glavo, z opisanim pa mu je prizadejal 12 vbodnih ran v predel hrbta, 5 vreznin glave zadaj, vreznino na komolcu leve roke zadaj, nato pa še vbodno rano in vreznino na glavi spredaj, vreznino sredine levega uhlja, vbodno rano na prednji strani trupa, s čimer mu je povzročil vbodnine pljučnih kril, 8 vbodov zadanih v predel hrbta pa je segalo v prsno votlino, pri čemer je za posledicami zadobljenih vbodnih in vreznih poškodb v področju hrbta in glave oziroma za posledicami zunanjih in notranjih krvavitev in izkrvavitve s posledičnim hemoragičnim oziroma hipovolemičnim šokom umrl na kraju dejanja, pri tem pa je bila obtoženčeva zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi osebnostne motnje, in sicer čustveno neuravnovešene osebnostne motnje borderline tip, F 60.31 bistveno zmanjšana; s tem je storil kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika.

Po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika se obtoženemu izreče kazen 14 (štirinajst) let zapora.

Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se v izrečeno kazen zapora všteje čas, prestan v priporu, to je od 23. 11. 2016 od 16.35 ure dalje.

II. V ostalem se pritožba zagovornika obtoženega ter v celoti pritožba okrožne državne tožilke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 49662/2016 z dne 24. 9. 2018 obtoženega T. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. točka 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in mu po 116. členu KZ-1 izreklo kazen enaindvajset let zapora, v katero je vštelo čas, prestan v priporu od 23. 11. 2016 od 16.35 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obtoženi plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP oproščen, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločeno, da bodo nagrada in potrebni izdatki obtoženemu postavljenega zagovornika izplačani iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbi: - obtoženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov po 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje na način, da pravilno uporabi kazenski zakon v „zgoraj nakazani smeri“, podredno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, še podredno, da ob upoštevanju vseh olajševalnih okoliščin obtoženemu zniža dosojeno zaporno kazen; - okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženemu izreče kazen petindvajset let zapora.

3. Zagovornik obtoženega je v podanem odgovoru navedel, da pri odločanju o višini kazni sodišče prve stopnje ni upoštevalo dveh bistvenih olajševalnih okoliščin in sicer obtoženčeve nekaznovanosti in dejstva, da je bolan, zato je izrečena kazen previsoka in ne prenizka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrne.

4. Zagovornik obtoženega je v pritožbi in v odgovoru na pritožbo predlagal, da se ga obvesti o seji senata, kar je bilo storjeno, po določbi 378. člena ZKP pa je pritožbeno sodišče o seji obvestilo tudi obtoženega in pristojnega državnega tožilca. Seje senata 14. 3. 2019 so se udeležili vsi obveščeni.

5. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

6. Pritrditi gre ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je obtoženi T. K. vzel življenje oškodovancu L. P. na način, da ga je z nožem štirinajstkrat zabodel ter večkrat vrezal, od tega ga dvanajstkrat zabodel od zadaj v hrbtni del telesa in dvakrat od spredaj, v trebuh in glavo, z opisanim pa mu prizadejal številne vbodnine in vreznine, pri čemer je za posledicami zadobljenih vbodnih in vreznih poškodb v področju hrbta in glave oziroma za posledicami zunanjih in notranjih krvavitev in izkrvavitve s posledičnim hemoragičnim oziroma hipovolemičnim šokom umrl na kraju, pa je bila obtoženčeva zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi osebnostne motnje, to je čustveno neuravnovešene osebnostne motnje borderline tip, bistveno zmanjšana. Glede tega pritožbeno sodišče napotuje na razumljive razloge sodišča prve stopnje v točkah 10 do 14 in 15 obrazložitve prvostopenjske sodbe. Uporaba noža, število vbodnih ran in predeli telesa, na katerih so bile te rane prizadejane, gotovo kažejo na to, da je bilo obtoženčevo ravnanje usmerjeno na odvzem življenja oškodovanca.

7. Zagovornik s tem, ko izraža nestrinjanje s pravno opredelitvijo obtoženčevega ravnanja kot kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1, smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožbi zagovornika, da je bilo dejanje storjeno brez obtoženčeve krivde zaradi hudih ter ponavljajočih se žalitev in groženj oškodovanca, ki je bil kritičnega dne močno razdražen, zaradi česar je oškodovanca ubil na mah, s tem pa izpolnil znake kaznivega dejanja uboja na mah v smislu 117. člena KZ-1. Pogoj za pravno opredelitev kaznivega dejanja po 117. člen KZ-1 je storilčeva močna razdraženost oziroma tako imenovano afektno stanje (bes, razjarjenost, strah, sram, žalost). Ne gre za običajno čustvenost storilca, temveč za izjemno stanje razdraženosti, ko močno popusti nadzorovanje storilca nad svojim ravnanjem. Razdraženost mora biti tako močna, da povzroči posebno duševno stanje, v katerem storilec brez kakršnekoli razsodnosti in v trenutku izzvanosti izvrši dejanje. Takšna afektivna stanja pa po svoji naravi trajajo relativno krajši čas1. 8. Zagovornik v pritožbi navaja, da je oškodovanec obtoženega ves čas bivanja v prostorih bivše kaznilnice ne le grobo žalil, ampak je nanj kontinuirano uperjal tudi resne grožnje, da ga bo zaklal, da mu bo zaklal družino. Konstantno maltretiranje s strani oškodovanca in obtoženčeva bolezen sta obtoženega pripeljala do tega, da so mu popustili živci, stekel je proti oškodovancu in ga ubil. 9. Sodišče prve stopnje je kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe sprejelo izpovedbo priče D. O., ki potrjuje zagovor obtoženega v delu, da je med obtoženim in oškodovancem prihajalo do verbalnih konfliktov vsak drugi ali tretji dan. Oškodovanec je obtoženega žalil, ga izzival in provociral (žalil mamo, očeta, brate, sestre, vsega in svaštva, celo familijo), motil ga je obtoženčev ljubljanski naglas. Priča pa ni potrdila obtoženčevega zagovora v delu, da mu je oškodovanec grozil. Nasprotno, povedala je, da oškodovanec obtoženemu nikoli ni grozil, je pa obtoženi bil tisti, ki je dva dni pred kritičnim dogodkom med prepirom oškodovancu grozi, da ga bo „zatamanil“ in s prvega nadstropja nakazoval, da bo mu vrgel kamen. Priča je v nasprotju z zagovorom obtoženca povedala, da dan pred kritičnim dogodkom do prepira med obtoženim in oškodovancem ni prišlo in da je bilo vse mirno. Sodišča prve stopnje ni zasledilo nobenega razloga, da izpovedbi priče, ki jo potrjujejo drugi dokazi in izpovedbe prič (obrazloženi v točkah 11 in 12 sodbe) ne bi verjelo tudi v delu, da je do zadnjega konflikta med obtoženim in oškodovancem prišlo dva dni pred kritičnim dogodkom. Tudi iz samega zagovora obtoženega izhaja, da ga je nazadnje vznemirilo razgrajanje oškodovanca in priče v spodnjem nadstropju, ki je bilo pozno ponoči oziroma zgodaj zjutraj, ko sta se slednja hudo pijana vrnila domov. V vmesnem času, to je vse do poznega dopoldneva, je poskušal zaspati, pa ni šlo, „zujalo“ mu je v glavi, potem pa se je enostavno izgubil, ,„zalaufal“ proti oškodovancu in ga začel zabadati. Tako ni niti najmanjšega indica, ki bi nakazoval na možnost, da je oškodovanec s hudimi žalitvami in grožnjami napadel obtoženega in ga s tem razdražil, kar pomeni, da za zaključke o povodu v obnašanju oškodovanca za sledeče tragično dogajanje ni nikakršne dokazne podlage. Obrambna teza zagovornika v pritoži, da bi bilo obtoženemu dopustno očitati le storitev kaznivega dejanja uboja na mah po 117. členu KZ-1, se tako pokaže za neutemeljeno.

10. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbi zagovornika, da obtoženi dejanja ni storil na grozovit način, nedvomno pa je vzel življenje oškodovancu, kar sam tudi priznava. Po pritožbi je grozovit način podan zgolj v primeru, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer morajo kazati na to, da je storilec pri takem ravnanju brezčutno užival ali se kako drugače izživljal. Objektivna sestavina se torej kaže v ravnanju, s katerim storilec žrtvi povzroča trpljenje, strah ali bolečine, ki presegajo običajni način storitve takega kaznivega dejanja, subjektivna komponenta pa je v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takega trpljenja in hotenja oziroma privolitvi v to.

11. Pritrditi je zagovorniku, da v obravnavanem primeru takšne okoliščine oziroma sestavine niso podane. Po določbi 1. točke 116. člena KZ-1 je grozovit način kot eden izmed izvršitvenih načinov kaznivega dejanja umora podan, ko storilec muči žrtev s tem, da ji povzroči hude fizične bolečine ali psihično trpljenje oziroma takšne fizične bolečine in psihično trpljenje, ki po intenziteti ali trajanju presegajo običajno trpljenje, ki nastane pri vsakem umoru. Na strani oškodovanca bo takšna grozovitost imela odraz v njegovem trpljenju in občutenju takšnih hudih fizičnih bolečin ali psihičnega trpljenja. Pri tem mora žrtev vse to sama občutiti (ne gre za to obliko, če je žrtev v nezavestnem stanju)2. 12. Sodišče prve stopnje je kot izhaja iz točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe svojo odločitev, da gre v obravnavanem primeru za grozovit način umora, sprejelo na podlagi načina in okoliščin izvršitve umora. Razlogi, s katerimi je odločitev utemeljilo, so: -“14 vbodov v hrbtni, prednji del trupa in v predel glave in ko izvedenka patologinja potrdi, da je oškodovani do vboda v predel trebuha, ki je sledil 12 vbodom v predel hrbta, živel, da je bil nekaj časa pri zavesti, nenazadnje se je moral obrniti, in ob vseh vbodih še večje število vrezov, tudi v predel glave, je grozovit način umora, pri katerem se storilec nad žrtvijo izživlja“; -“sodišče z gotovostjo zaključuje, da je pred smrtjo oškodovanec občutil grozo spoznanja, da bo umrl, ko ga je, preden se je uspel obrniti, obtoženi kar 12 krat z nožem zabodel v hrbet, zatem pa še v predel trebuha in glave, ob vsem tem pa mu prizadejal tudi več vreznih ran. Da je zadobil vbodnino v predelu trebuha se je moral oškodovanec obrniti, torej je bil v tem času pri zavesti“; -“število vbodnih ran, ki jih spremljajo številne rane, govori o tem, da je fizično trpljenje oškodovanca po intenzivnosti in trajanju pred izgubo zavesti preseglo trpljenje, ki je običajno za tovrstna kazniva dejanja. Telesno trpljenje oškodovanca pa je glede na gornje okoliščine brez dvoma spremljalo intenzivno psihično trpljenje in strah ob spoznanju, da se mu izteka življenje“; -“tak način izvršitve umora, ko gre za 14 vbodov z nožem in dodatno za večje število vreznin, celo v glavo, kaže, da se je obtoženi ob izvršitvi umora nad oškodovancem, s katerim sta bila pogosto v sporu zaradi žaljivk, ki mu jih je slednji izrekel (izpovedba priče O.), in kateremu je dva dni poprej v prepiru tudi zagrozil, da ga bo „ zatamanil“, brezčutno izživljal. Število prizadejanih vbodnih in vreznih ran, dokler se mu ni zlomil nož, izkazuje, da je bil obtoženi do hudega trpljenja, ki ga je povzročil oškodovancu, popolnoma brezčuten“; -“okoliščine, v katerih je bil izvršen obravnavan umor, po intenziteti in trajanju fizičnega in psihičnega trpljenja presegajo običajne okoliščine tovrstnih kaznivih dejanj in je način izvršitve, ko gre za 14 vbodov in več vrezov, tudi v predel glave, dejansko takšen, da človeka presune“.

13. Po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru objektivna okoliščina, to je sam način storitve kaznivega dejanja, ki nedvomno povzroča bolečine in trpljenje žrtve, in je opisan v izreku drugostopenjske sodbe, ne utemeljuje sklepanja, da je bil umor storjen na grozovit način. Da bi opis dejanja vseboval zakonske znake kaznivega dejanja umora, storjenega na grozovit način, bi bilo potrebno takšno konkretizirano ravnanje oškodovancu, ki bi mu povzročilo hude fizične bolečine in intenzivno psihično trpljenje, ki po trajanju in intenziteti presegajo trpljenje in bolečine, ki nastanejo običajno pri temeljni obliki kaznivega dejanja umora. V izreku prvostopenjske sodbe navedena dejstva in okoliščine te kvalifikatorne posebne okoliščine ne opredeljujejo3. Opisan način storitve dejanja, ko je obtoženi dvanajstkrat zabodel z nožem oškodovanca v hrbet, enkrat v trup in enkrat v glavo ter mu prizadejal več vreznin, ne gre vrednotiti kot kvalifikatorno okoliščino, ki omogoča uporabo določbe KZ-1 o umoru4. Sodišče prve stopnje prezre, da izvedenka patologinja T. B., dr. med. (mnenje povzeto v točki 14 obrazložitve sodbe) kakšnih hudih, stopnjevanih fizičnih bolečin ali izrazitega psihičnega trpljenja (mučenja) oškodovanca ne ugotavlja. Izvedenka ugotavlja, da so bile najprej oškodovancu prizadejane vbodnine v predel hrbta, ki so globlje, kasneje pa še vbodnina v sprednjo stran trupa, ki je plitkejša, vbodna rana na glavi pa je prešla v vreznino (list. št. 298, 734/2 spisa ). Vbodne rane niso počasne rane, ampak zelo hitre in se štejejo v minutah, za njihov nastanek je potrebnih pet do petnajst minut (list. št. 734/2 spisa). Vbodne poškodbe hrbta so se večinoma zaključile kot vbodni kanal v mehkih tkivih hrbtnega mišičja ter medrebernih mišic. Noben vbodni kanal ni poškodoval vitalnih organov na tak način, da bi zaradi teh poškodb oškodovanec krvavel oziroma izkrvavel, saj sta bili srčna in trebušna aorta nepoškodovani. Tudi poškodbe pljuč z vidnimi znaki vdihovanja krvi niso bile take intenzitete, da bi se pokojni zadušil z vdihovanjem krvi (list. št. 305 spisa). Med vbodnimi ranami so bile nekatere mešane, kar pomeni, da so po vbodu ob izvleku nožu prešle v vreznino (list. št. 734/3 spisa), med ranami pa ni bilo takšnih, ki bi bile posledica obrambe in ki bi nastale na rokah, na prstih, na hrtišču rok (list. št. 760/6 spisa). Neposredni vzrok smrti je bila zunanja in notranja krvavitev in izkrvavitev s posledičnim hemoragičnim oziroma hipovolemičnim šokom kot posledica zadobljenih poškodb (list. št. 298, 305 spisa). V posledici takšnega šoka je človek nekaj časa pri zavesti, nakar pade v nezavest. Za nastanek šoka je potreben čas od petnajst do trideset minut, potrebna je izguba od petnajst do dvajset procentov krvi, to je okrog pet litrov, zadostuje že količina enega litra krvi (list. št. 734/4 spisa). Izvedenka zaključi, da je zaradi poškodb najverjetneje prišlo do izgube zavesti, pokojni je mogel živeti še okrog petnajst do trideset minut, ob upoštevanju, da krvavitev navzven in navznoter ni bila nenadna in močno izražena (list. št. 300 spisa). Glede na takšne zaključke in ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja, ko se tudi obtoženec zagovarja, da se ne spomni kolikokrat je zabodel oškodovanca, bilo je večkrat, trajalo pa je minuto, dve (list. št. 734/4 spisa), po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za oceno o stopnjevani intenziteti vbodov in s tem povezanimi hudimi bolečinami ter o dolgotrajnejšem trpljenju (mukah) oškodovanca, kot to zaključuje sodišče prve stopnje (točki 19 in 20 obrazložitve). Gre torej za odsotnost kvalifikatornih objektivnih okoliščin, ki bi „navadni“ umor povzdignile v „posebej zavržen“5. Posledično kvalifikatorni subjektivni okoliščini, ki ju ugotavlja sodišče prve stopnje, to sta „izživljanje in brezčutnost obtoženega do hudih fizičnih bolečin in trpljenj oškodovanca“, izgubita na pomenu.

14. Zaradi odsotnosti elementa grozovitosti v ravnanju obtoženega, je pritožbeno sodišče poseglo v opis kaznivega dejanja in iz njega izpustilo abstraktni normativni znak „na grozovit način“. Opis kaznivega dejanja, kot je povzet v točki I. drugostopenjske sodbe, pa vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 (v zvezi s členom 29 KZ-1), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi in pravni opredelitvi spremenilo tako, da je dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Takšna sprememba prvostopenjske sodbe je dovoljena, ker je pravna opredelitev obtoženemu v korist. Pritožbeno sodišče se zaveda, da je vsakokrat, ko pride do odvzema življenja nekomu s kaznivim dejanjem porušeno ravnovesje, ki pa s kaznijo, pa naj bo še tako visoka, nikoli ne bo poravnano, saj je vsako življenje neprecenljivo.

15. V zvezi z dokazanostjo tudi subjektivnega elementa kaznivega dejanja uboja na škodo oškodovanca L. P., se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razumne in jasne razloge sodišča prve stopnje (točki 15 in 20 obrazložitve prvostopenjske sodbe).

16. Zaradi spremembe odločbe o krivdi in pravni opredelitvi, je pritožbeno sodišče moralo poseči v odločbo o kazenski sankciji ter obtoženemu za kaznivo dejanje po prvem odstavku 115. člena KZ-1 izreklo kazen štirinajst let zapora. Pri odmeri kazni je upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen od pet do petnajst let zapora, pri čemer se po določbi tretjega odstavka 29. člena KZ-1 storilec kaznivega dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bistveno zmanjšana zaradi duševne motnje ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti, sme kaznovati mileje.

17. Navedena zaporna kazen po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri odraža tako olajševalne kot obteževalne okoliščine, ki jih ugotavlja prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi in ki jih izpostavljata zagovornik in okrožna državna tožilka v pritožbah, zavzemajoč se za nižanje oziroma višanje zaporne kazni. Pritožbeno sodišče je tako kot sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da je obtoženi dejanje storil v stanju, ko je bila zaradi osebnostne motnje, to je čustveno neuravnovešene osebnostne motnje borderline tip, F60.31, njegova zmožnost obvladovati svoje ravnanje, bistveno zmanjšana. Iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete (v nadaljevanju Komisija, povzetega v točki 15 na strani 16 in 17 obrazložitve) izhaja, da je obtoženi mogel razumeti posledice lastnega ravnanja in jih tudi predvideti in ob večjem naporu kot v primeru, da osebnostna motnja in najverjetneje prisotno intenzivno čustvovanje ne bi bila prisotna, tudi mogel razumeti, da je njegovo ravnanje v neskladju s splošnimi družbenimi normami. Po oceni pritožbenega sodišča bistveno zmanjšana prištevnost ob številnih ugotovljenih obteževalnih okoliščinah nima takšne teže, da bi lahko privedla do milejšega kaznovanja obtoženega.

18. Prav tako mu je kot olajševalno okoliščino sodišče štelo priznanje kaznivega dejanja uboja, pri čemer gre pritrditi pritožbi pritožnice, da priznanje ni dano takoj, ampak šele tekom kazenskega postopka. V kolikor pritožnik meni, da bi se moralo tej okoliščini dati dodatno težo, ker je obtoženec šele, ko je bil deležen ustrezne medikamentozne terapije, podal odkrit in prepričljiv zagovor, je potrebno pritrditi pritožbi pritožnice, da gre za obrambni manever, saj podaja zagovora sovpada s časom izvedbe številnih dokazov, ki so potrjevali, da je storilec kaznivega dejanja ne pa tudi, da bi bil ob storitvi kaznivega dejanja duševno bolan. Izvedenec psihiatrične stroke mag. M. V., dr. med. je vztrajal pri mnenju, da je storjeno kaznivo dejanje bilo normalno psihološko motivirano in ne posledica bolezenskih dejavnikov pri obtoženemu. Kasneje tudi Komisija pri obtoženemu ni potrdila prisotnosti akutne psihoze v kritičnem času, ampak psihično motnjo, ki jo označuje v glavnem čustvena neuravnovešenost in slabo obvladovanje hotnih vzgibov ter intenzivni in nestabilni medosebni odnosi.

19. Je pa potrebno obteževalno okoliščino, ki jo ugotavlja in ocenjuje sodišče prve stopnje v okviru teže kaznivega dejanja, dopolniti v obtoženčevo škodo. Sam način in potek izvršitve kaznivega dejanja narekujejo postrožitev zaporne kazni, vendar ne v okviru pravne opredelitve kaznivega dejanja kvalificiranega umora, za kar se zavzema okrožna državna tožilka, ampak znotraj kaznivega dejanja uboja, kot je že ugotovljeno zgoraj. Obtoženec je štirinajstkrat zabodel oškodovanca in ga tudi večkrat porezal, zaustavila ga je okoliščina, da se mu je zlomil nož, tega pa ni storil v prepiru z oškodovancem ali neposredno po njem, temveč dva dni kasneje, ko je počakal, da je oškodovanec v sobi ostal sam in ga umoril, zatem pa s kraja kaznivega dejanja pobegnil. Pri tem pa ne sme ostati prezrto, da bi verjetno takojšnja nujna medicinska pomoč in za tem takojšnje bolnišnično zdravljenje lahko preprečilo razvoj hemoragičnega šoka in posledične smrti oškodovanca ( list. št. 301 spisa). Prav tako je potrebno kot obteževalno okoliščino upoštevati visoko stopnjo krivde in kazenske odgovornosti, ki se kaže v krivdni obliki, s katero je storil kaznivo dejanje, to je direktni naklep.

20. V nasprotju z mnenjem prvostopenjskega sodišča se obtoženčev odnos z oškodovancem, kot ga je opisala priča D. O., to so po oškodovancu pogosti izzivi in provokacije obtoženega z žaljivkam „žabar“ in žaljenje obtoženčeve cele družine (od nje več let živel ločeno), ne more šteti v dobro. Obtoženec se zagovarja, da ga kritičnega dopoldneva pred in ob samem prihodu v sobo oškodovanec ni znova žalil, tudi branil se ni pred napadom nanj (list. št. 734/6 spisa), iz izpovedbe priče D. O. pa izhaja, da je bil prav obtoženec tisti, ki je oškodovancu med njunim zadnji komuniciranjem s kamnom nakazoval in mu tudi rekel, da ga bo pokončal (list. št. 760/2,3 spisa).

21. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi zagovornika v pritožbi, da je obtoženi bil v času storitve nekaznovan in da sodišče te okoliščine ni upoštevalo pri odmeri kazni, pa bi jo moralo. Vendar ta okoliščina ob ugotovitvi, da je bil obtoženi obsojen dvakrat, od tega za tri kazniva dejanja z elementi nasilja, kar je v smislu pokaznovanosti šteti za obteževalno okoliščino, izgubi na pomenu v smislu, da bi utemeljevala nižanje kazni. Iz izpiska iz kazenske evidence za obtoženega in podatkov iz elektronskega K vpisnika je razvidno, da je bil obtoženec s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 27400/2015 z dne 10. 10. 2018 spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, za katero mu je bila določena kazen tri mesece zapora, in kaznivega dejanja poskusa storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja po drugem in tretjem odstavku 299. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, za katerega mu je bila določena kazen eno leto zapora (obe dejanji z dne 7. 10. 2014) in nato izrečena enotna kazen eno leto in dva meseca zapora ter odločeno, da se pogojna obsodba, izrečena obtoženemu s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 5882/2018 z dne 2. 7. 2018 ne prekliče. S slednjo pa je bil obtoženec spoznan za krivega, da je 11. 5. 2017 v prostorih za prestajanje kazni zapora, kamor je bil prepeljan po izvedenem predobravnavnem naroku v obravnavni zadevi, storil dve kaznivi dejanji napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1, za kateri mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo pet mesecev in petnajst dni zapora ter preizkusno dobo enega leta.

22. Po prepričanju pritožbenega sodišča je izrečena kazen štirinajst let zapora primerna in pravična kazen, primerljiva s kaznimi, ki jih sodišča izrekajo za primerljiva kazniva dejanja, storjena v primerljivih okoliščinah, odraža vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ugotovljene tekom kazenskega postopka, ter da bo z njo dosežen pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje obtoženca v družbenem okolju (drugi odstavek 49. člena KZ-1). V izrečeno kazen zapora je v skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 upoštevalo čas, prestal v priporu, to je od 23. 11. 2016 od 16.35 ure dalje, ko mu je bila odvzeta prostost. 23. V obrazloženem obsegu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP delno ugodilo pritožbi zagovornika obtoženega in izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi, pravni opredelitvi in v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtoženemu kaznivo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 in mu za to kaznivo dejanje izreklo kazen štirinajst let zapora. V kolikor je zagovornik predlagal še milejšo pravno opredelitev in še dodatno nižanje kazni, pa je njegovo pritožbo na podlagi 391. člena KZ-1 zavrnilo kot neutemeljeno. V celoti pa je na podlagi navedene zakonske določbe zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo okrožne državne tožilke, saj glede na gornjo odločitev ni zakonske podlage za dodatno zvišanje kazni. V vseh nespremenjenih delih je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj med pritožbenim preizkusom ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

24. Sodna taksa ni bila določena, ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča odločeno deloma v obtoženčevo korist ( drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Deisinger Mitja, Kazenski zakonik 2017. Posebni del: s komentarjem, sodno prakso, Poslovna založba MB, 2017, stran 133-134. 2 Deisinger Mitja, Kazenski zakonik 2017. Posebni del: s komentarjem, sodno prakso, Poslovna založba MB, 2017, stran 128-129. 3 Primerjaj: sodba Vrhovnega sodišča RS Kp 2/2010 z dne 3. 9. 2019 (zveza: sodba Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 109/2009) v točki 30 povzet opis dejanja, pravno kvalificiran kot grozovit način izvršitve:“da je oškodovanko udaril po obrazu, od nje zahteval, da se sleče, ji roko zvezal na stol, jo tepel s palico in zmerjal, jo zbil na tla, boksnil v obraz, ji zavezal tkanino okoli vratu, jo davil, zatem pa zvlekel do vozila in nataknil tkanino na vlečno kljuko vozila ter rekel soobtoženemu naj z vozilom pelje, nato pa oškodovanko med to vožnjo še brcal, jo zatem vrgel v prtljažnik vozila in kasneje odvrgel v reko“...“Glede na število in različnost fizičnega nasilja in izživljanja nad oškodovanko, ki je stopnjevalo njeno trpljenje in občutek dušenja do trenutka, ko je zaradi tega pri oškodovanki nastopila nezavest, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da je kaznivo dejanje umora storjeno na grozovit način“; sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 341/2002 z dne 21. 10. 2004, v kateri sodišče zavzame stališče, „da opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja na grozovit način tudi z navedbo, da je s svojim ravnanjem obsojenec očetu povzročil hude fizične bolečine“....“Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca patologa ugotovilo, da so pri pokojnem fizične bolečine po intenziteti naraščale od samega nastanka poškodbe do izgube zavesti, kar je povzročila ravno visoka stopnja bolečin pri oškodovancu“. „Brezbrižnost pa je razvidna iz tudi iz obsojenčevega telefonskega pogovora z bratom, kateremu je dejal, da je oče potem, ko ga je vžgal, močno kričal“. 4 Pritožbeno sodišče, zavedajoč se, da konkretno kaznivo dejanje ni povsem identično z drugim, ker ima vsako svoje specifike in navezne okoliščine, primeroma navaja nekaj zadev, v katerih je ravnanje storilca, ko žrtvi odvzame življenje z večkratnimi vbodi z nožem v dele telesa, pravno opredeljeno kot uboj po prvem odstavku 115. člena KZ-1 : sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 26259/2017 z dne 20.4.2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 26259/2017 z dne 19. 9. 2018; sodba Okrožnega sodišča v Celju III K 56417/3013 z dne 27. 3. 2014, sodba Okrožnega sodišča v Krškem I K 989/2010 z dne 23.4.2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III K 989/2010 z dne 31. 8. 2010, sodbe Okrožnega sodišča v Kranju K 7/98, K 152/2002, 17/2003, sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani V K 49/91 in III K 103/2005, sodba Okrožnega sodišča v Mariboru K 268/2001. 5 Izraz po dr. Matjažu Ambrožu, Pravna praksa 2/2007, 29. 3. 2007, Umor na grozovit način.