Jedro

Kljub temu, da se posamezna preiskovalna dejanja izvajajo pred uvedbo kazenskega postopka, o njihovi izvedbi v skladu s 431. členom ZKP odloča sodnik posameznik (tj. sodišče), izvedba teh dejanj pa lahko neposredno vpliva na odločitev o uvedbi kazenskega postopka (toženka sama navaja, da so ta dejanja v pomoč upravičenemu tožilcu pri odločitvi, ali naj vloži obtožni predlog) ter na nadaljnji kazenski postopek. Ob upoštevanju navedenega je po presoji sodišča 7. člen ZBPP, izhajajoč iz pravnih jamstev v kazenskem postopku, kot so konkretizirana v drugi alineji 29. člena Ustave in c točki tretjega odstavka 6. člena EKČP, treba razlagati na način, da se BPP lahko dodeli tudi osumljencu kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena zaporna kazen, za pravno svetovanje in zastopanje v fazi izvajanja posameznih preiskovalnih dejanj.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu, št. Bpp 549/2021 z dne 4. 1. 2022, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Krškem, I Kpd 419/2021. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se toženka sklicuje na prvi odstavek 7. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ter izpostavlja, da se predmetna kazenska zadeva nahaja v fazi izvedbe posameznih preiskovalnih dejanj. Zoper tožnika v zadevi I Kpd 419/2021 še ni bil vložen obtožni predlog, še manj pa odrejena njegova vročitev, zato sodni kazenski postopek še ne teče, tožnik pa posledično ne potrebuje sodnega varstva v smislu 7. člena ZBPP. Izvajanje posameznih preiskovalnih dejanj, za kar gre v konkretnem primeru, še ne pomeni sodnega kazenskega postopka v smislu določb ZBPP. Gre za postopek, ki se vodi po določbah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot kazenska preiskovalna dejavnost, za kar BPP (še) ni mogoče dobiti. Tožnik ni v nobenem spornem razmerju oziroma nima zahtevka, o katerem bi moralo odločati sodišče. Tožnik je prošnjo za BPP za zastopanje v kazenskem postopku torej vložil preuranjeno. Kot osumljencu v kazenskem postopku mu po ZBPP sicer lahko pripada BPP, če izpolnjuje pogoje, vendar šele po tem, ko se kazenski postopek zoper njega formalno začne. Tožnik je zaprosil za BPP v primeru, za katerega jo ZBPP ne zagotavlja (toženka se ob tem sklicuje na sodbo naslovnega sodišča, I U 435/2013), zato je toženka njegovo prošnjo zavrnila.

2. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Izpodbijana odločba je v nasprotju z novejšo sodno prakso naslovnega sodišča (tožnik se sklicuje na sodbi tega sodišča, III U 5/2016 z dne 28. 5. 2016, ter, II U 167/2018 z dne 20. 6. 2018), kakor tudi z namenom prvega odstavka 24. člena ZBPP. Tam določene pogoje tožnik izpolnjuje. Tožnik se sklicuje tudi na sodbi Vrhovnega sodišča, X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015, in, X Ips 224/2014 z dne 10. 12. 2015, iz katerih izhaja, da je pravica do BPP v kazenskih postopkih posebej varovana v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave ter v zvezi s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Stališče, da so prosilci v fazi preiskovalnih dejanj upravičeni do BPP, je naslovno sodišče že zavzelo v sodbi, II U 375/2019 z dne 7. 8. 2019. 3. Tožnik je osumljen kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ter grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1. Iz točke c tretjega odstavka 6. člena EKČP izhaja, da je v primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, praviloma že to dejstvo samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika prosilcu brez lastnih sredstev. Tožnik je vložil prošnjo za dodelitev BPP v postopku opravljanja posameznih preiskovalnih dejanj, ki se šteje za sodni postopek v smislu 7. člena ZBPP, saj se vodi pred sodiščem in ne kakim drugim organom. Tožnik opozarja tudi, da je en izmed pogojev za izdajo sklepa o uvedbi preiskave zaslišanje obdolženca, na katero se lahko kasneje opre končna sodna odločba, zaradi česar je zagovor pred izdajo sklepa o uvedbi preiskave pomembna faza v kazenskem postopku, v posledici česar morajo biti obdolžencu zagotovljene vse procesne pravice, vključno s pravico do zagovornika že ob prvem zaslišanju. Od vložitve prošnje za BPP dalje je pooblaščenec tožnika za slednjega opravljal dejanja, ki so bila za kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v Krškem nujna in neodložljiva in za katera se je smatralo, da bodo krita z BPP, saj so za odobritev izpolnjeni vsi pogoji. Strošek teh dejanj bo tako v celoti padel na tožnika, ki pa za plačilo teh nima večjih dohodkov.

4. Tožnik zato predlaga, da se izpodbijani sklep (pravilno odločba) spremeni tako, da se tožnikovi prošnji za dodelitev BPP ugodi in se tožniku dodeli redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Krškem, I Kpd 419/2021 (ki se vodi v zvezi s prej opredeljenimi kaznivimi dejanji) od 9. 12. 2021 dalje in da se za izvajanje BPP določi tožnikovega pooblaščenca. Podredno tožnik zahteva, da se izpodbijani sklep (pravilno odločba) razveljavi (pravilno odpravi) in vrne toženki v ponovno odločanje. V obeh primerih tožnik zahteva povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika, vztraja pri svojih razlogih in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Ponovno izpostavlja, da posamezna preiskovalna dejanja po 431. členu ZKP ne pomenijo sodnega postopka, namen teh dejanj pa ni preiskava, saj so ta zgolj v pomoč upravičenemu tožilcu pri odločitvi, ali naj vloži obtožni predlog. V okviru posameznih preiskovalnih dejanj se zato izvede le tista, s strani tožilca predlagana preiskovalna dejanja, ki so potrebna, da tožilec pridobi dokaze in podatke, ki mu omogočajo odločitev o tem, ali naj vloži obtožni predlog. To izhaja tudi iz ustaljene prakse naslovnega sodišča v sodbah, I 998/2015 z dne 27. 8. 2015, I U 1358/2018 z dne 12. 7. 2018, III U 143/2017 z dne 7. 7. 2017, ter, I U 1820/2014 z dne 10. 12. 2014. Da gre za ustaljeno prakso, dokazuje tudi sodba naslovnega sodišča, I U 1227/2021 z dne 30. 9. 2021. V tej zadevi je za BPP sicer res zaprosil oškodovanec, vendar se obrazložitev ne razlikuje, saj je sodišče tožbo zavrnilo že iz razloga, ker se formalni kazenski postopek v fazi preiskovalnih dejanj še ne začne. V zvezi z navedenim vprašanjem pa se je že opredelilo tudi Vrhovno sodišče, ki je v sklepu, II Up 198/2013 z dne 18. 8. 2013, zavzelo pravno stališče, da se kazenski postopek po prvem odstavku 19. člena ZKP uvede na zahtevo upravičenega tožilca, torej je v svojem začetku vezan na zahtevo upravičenega tožilca. Takšna zahteva še ni bila podana, saj se postopek nahaja v fazi oprave posameznih preiskovalnih dejanj, zato tudi po stališču Vrhovnega sodišča kazenski postopek v tej fazi še ni uveden. Sodbe naslovnega sodišča, na katere se sklicuje tožnik, so osamljene in po mnenju toženke ne predstavljajo ustaljene sodne prakse. Toženka se tudi ne strinja s tožbenim stališčem, da že okoliščina, da osumljencu grozi kazen odvzema prostosti, sama po sebi terja postavitev zagovornika, saj je z vidika ZBPP pomemben zgolj začetek kazenskega postopka.

6. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke in vztraja pri svojih navedbah in dokazih. Sodba naslovnega sodišča, I U 1227/2021 z dne 30. 9. 2021, na katero se sklicuje toženka, se ne nanaša na enako dejansko stanje in je za predmetni postopek zato nerelevantna. Tožnik se sklicuje na že predhodno navedene sodbe tega sodišča, dodatno pa še na sodbo, I U 1810/2021 z dne 12. 1. 2022, kjer je sodišče odločilo ob enakem dejanskem stanju.

**K I. točki izreka:**

7. Tožba je utemeljena.

8. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Krškem, I Kpd 419/2021. Toženka je tožnikovo prošnjo zavrnila z utemeljitvijo, da se predmetna kazenska zadeva nahaja v fazi izvedbe posameznih preiskovalnih dejanj, zato sodni kazenski postopek še ne teče, tožnik pa posledično ne potrebuje sodnega varstva v smislu 7. člena ZBPP.

9. ZBPP v 7. členu določa, da se BPP po tem zakonu lahko dodeli za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov (sodni postopki), ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

10. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da sodb tega sodišča, I U 435/2013 z dne 3. 4. 2013, I U 1358/2018 z dne 12. 7. 2018, ter, I U 1227/2021 z dne 30. 9. 2021, na katere se sklicuje toženka, zaradi bistveno drugačnega dejanskega stanja v zadevah (prosilec za BPP v navedenih zadevah, za razliko od predmetne, ni bil osumljenec kaznivega dejanja, za katero bi bila zagrožena zaporna kazen, pač pa oškodovanec) ne šteje za relevantne za odločitev v predmetni zadevi. Sodišče pa pritrjuje toženki, da je v več sodbah, na katere se ravno tako sklicuje toženka (I U 1820/2014 z dne 10. 12. 2014, I U 998/2015 z dne 27. 8. 2015, ter, III U 143/2017 z dne 7. 7. 2017), zavzelo stališče, da v fazi izvajanja posameznih preiskovalnih dejanj, ko kazenski postopek še ni uveden, prosilci (osumljenci kaznivih dejanj) niso upravičeni do BPP.

11. Vendar pa gre hkrati pritrditi tudi tožniku, ki izpostavlja, da je naslovno sodišče v novejši sodni praksi zavzelo drugačno (širšo) interpretacijo določb ZBPP, ki je utemeljena na razlagi pravic, kot jih obdolžencem v kazenskih postopkih zagotavljata Ustava in EKČP. 12. Sodišče je tako že v sodbah, II U 167/2018 z dne 20. 6. 2018, II U 375/2019 z dne 7. 8. 2019, ter, I U 1810/2021 z dne 12. 1. 2022, pojasnilo, da po določbi druge alineje 29. člena Ustave pravica do obrambe z zagovornikom velja za eno temeljnih ustavnih pravic, zaradi česar je strokovna pomoč, ki jo lahko obdolženemu nudi zagovornik, jamstvo, da se slednjemu v kazenskem postopku omogoči uresničevanje ustavnih pravic in je zato bistveni element pravice do poštenega sojenja. Namen navedene določbe je namreč, da se obdolženemu zagotovi enakost strank v kazenskem postopku ne glede na njihov premoženjski status oziroma položaj. Prav tako tudi 6. člen EKČP v točki c izrecno določa, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti.

13. Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi, X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015, sicer ob razlagi prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, izpostavilo, da je uporaba te zakonske določbe zaradi posebne narave kazenskih postopkov ter zagotovitev pravice do obrambe specifična in povezana z Ustavo in EKČP. V kazenski zadevi je treba pri presoji izpolnjevanja vsebinska pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot temeljni in ključni okoliščini uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. Tudi iz zahteve c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP pa je razvidno, da je v primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev. Pri tem sodišče poudarja, da Evropsko sodišče za človekove pravice šteje za kazenske zadeve vse tiste zadeve, ki so kazenske po naravi stvari (med takšne zadeve lahko sodijo npr. tudi prekrški), v vseh takšnih zadevah pa mora biti posamezniku zagotovljena pravica do obrambe. Predstavljena stališča je po presoji naslovnega sodišča treba upoštevati tudi pri razlagi 7. člena ZBPP glede vprašanja upravičenosti do BPP v zvezi z izvajanjem posameznih preiskovalnih dejanj.

14. Kljub temu, da se posamezna preiskovalna dejanja izvajajo pred uvedbo kazenskega postopka, o njihovi izvedbi v skladu s 431. členom ZKP odloča sodnik posameznik (tj. sodišče), izvedba teh dejanj pa lahko neposredno vpliva na odločitev o uvedbi kazenskega postopka (toženka sama navaja, da so ta dejanja v pomoč upravičenemu tožilcu pri odločitvi, ali naj vloži obtožni predlog) ter na nadaljnji kazenski postopek. Ob upoštevanju navedenega je po presoji sodišča 7. člen ZBPP, izhajajoč iz pravnih jamstev v kazenskem postopku, kot so konkretizirana v drugi alineji 29. člena Ustave in c točki tretjega odstavka 6. člena EKČP, treba razlagati na način, da se BPP lahko dodeli tudi osumljencu kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena zaporna kazen, za pravno svetovanje in zastopanje v fazi izvajanja posameznih preiskovalnih dejanj. Po presoji sodišča bi bilo namreč nevzdržno stališče, da je do BPP upravičen obdolženec, zoper katerega je bila uvedena preiskava (da je tak obdolženec lahko upravičen do BPP, izhaja iz že predstavljene sodbe Vrhovnega sodišča, X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015), zgolj zaradi pravne ureditve, po kateri se kazenski postopek za nekatera kazniva dejanja (čeprav je za ta ravno tako predpisana zaporna kazen) vodi kot skrajšani kazenski postopek (v katerem ZKP ne predvideva preiskave), pa do BPP ne bi bil upravičen osumljenec, v zvezi z domnevnimi kaznivimi dejanji katerega se opravljajo posamezna preiskovalna dejanja, pa čeprav se ta opravijo s smiselno uporabo določb, ki veljajo za zaslišanje obdolženca, prič, izvedencev in drugih preiskovalnih dejanj med preiskavo in so pri njih lahko navzoči osumljenec, njegov zagovornik, državni tožilec in oškodovanec1, ter ne glede na pomen teh dejanj za uvedbo kazenskega postopka in njegov nadaljnji potek. Za takšno stališče (za katerega se smiselno zavzema toženka) ZBPP (ob upoštevanju Ustave in EKČP) po presoji sodišča ne daje podlage.

15. V konkretni zadevi je tožnik zaprosil za BPP v fazi opravljanja posameznih preiskovalnih dejanj v zvezi z več kaznivimi dejanji, za katera je zagrožena zaporna kazen. Ob pravilni uporabi 7. člena ZBPP bi toženka tožniku po presoji sodišča zato morala zagotoviti pravico do brezplačne pravne pomoči z zagovornikom, kolikor izpolnjuje tudi ostale z zakonom predpisane pogoje (po 11. oz. 12. členu ZBPP), z odločitvijo o zavrnitvi njegove prošnje za dodelitev BPP (iz obravnavanih razlogov) pa je nepravilno uporabila materialno pravo (1. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

16. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da v predmetni zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije, saj sodi, da narava stvari tega ne dopušča. Toženka je tožnikovo prošnjo namreč zavrnila že na podlagi (nepravilno uporabljenega) 7. člena ZBPP, tako pa se v izpodbijani odločbi ni opredeljevala do ostalih pogojev, ki jih za dodelitev BPP določa ZBPP. Ugotavljanja teh pogojev sodišče ne more nadomestiti, saj bi s tem nedopustno poseglo v načelo delitve oblasti2. Sodišče je zato izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala ta, upoštevajoč tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1, sledeč pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava, o zadevi ponovno odločiti. Ob tem se bo morala opredeliti tudi do tožnikovega izpolnjevanja drugih pogojev za dodelitev BPP, kot jih določa ZBPP.

17. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ob tem pa v upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

**K II. točki izreka:**

18. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22% DDV (tožnikov pooblaščenec je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti. Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika).

1 mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana, GV založba 2004, stran 932 2 Glej T. Steinaman v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 370 in 371