21. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 29. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 340/2003 z dne 13. 5. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je razsodilo, da mora Republika Slovenija (v pravdi toženka po nasprotni tožbi) pritožnici (v pravdi tožnici po nasprotni tožbi) po določbah Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. – v nadaljevanju SZ) prodati stanovanje v Celju, Stanetova 38, in ji povrniti 785.169 SIT neupravičeno prejetih zneskov najemnine. Višje sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožničin zahtevek za vrnitev najemnine zavrnilo. Presodilo je, da so pritožničine koristi zavarovane že s prisilno sklenitvijo prodajne pogodbe za nižjo kupnino pod pogoji iz 117. člena SZ, do dvojnega pravnega varstva pa pritožnica ni upravičena.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 22., 26. in 67. člena Ustave. Ne strinja se s stališčem sodišča, da naj bi šlo za dvojno pravno varstvo, če bi bila pritožnici poleg odkupa stanovanja omogočena še povrnitev za to stanovanje neutemeljeno plačane najemnine. Po njeni oceni med enim in drugim zahtevkom ni povezave in je upravičena do obeh. Poudarja, da ji je bila s toženkinim protipravnim ravnanjem povzročena škoda, saj je morala toženki plačevati najemnino, kljub temu da ji je bila ta dolžna stanovanje prodati. Višje sodišče pa naj bi na podlagi pavšalnega stališča in brez (prave) obrazložitve pritožnici odreklo z zakonom in z Ustavo zagotovljeno pravico do odškodnine in pravico do uživanja lastnine. Pojasnjuje, zakaj po njeni oceni najemnina, ki jo je plačevala, ni bila neprofitna, in trdi, da je to dejstvo odločilno. Ker naj se Višje sodišče s tem dejstvom ne bi ukvarjalo, naj ne bi odgovorilo na njene pritožbene navedbe. S tem naj bi kršilo 22. člen Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj sodbo Višjega sodišča razveljavi.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava in pri ugotavljanju dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi lahko bila pomembna trditev, da izpodbijana odločitev ni dovolj obrazložena. Vendar ta očitek ni utemeljen. Sodišče je razumno obrazložilo, zakaj na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR) oprta odločitev prvostopenjskega sodišča ni pravilna, in pojasnilo, da so koristi pritožnice zavarovane že s pravico do nakupa stanovanja po pogojih iz SZ. V pravilnost te presoje se Ustavno sodišče ne more spuščati.

5.Ker pritožnica ni vložila pritožbe, sodišču ne more očitati, da ni odgovorilo na pritožbeno navedbo o neprofitni najemnini. Tudi če ima pritožnica pri tem v mislih morebitno svojo trditev iz odgovora na pritožbo, njen očitek ni utemeljen. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja obveznost sodišča, da se v obrazložitvi sodne odločbe opredeli do tistih strankinih navedb, ki so glede na pravno stališče sodišča pomembne za odločitev. Vprašanje višine najemnine pa za odločitev sodišča ni bilo bistveno. Dejstvo, da se pritožnica s takšnim stališčem ne strinja, za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča.

6.Pritožnica tudi kršitev pravice do zasebne lastnine (33. člen v zvezi s prvim odstavkom 67. člena Ustave) in pravice do povračila škode (26. člen Ustave) ne izkaže. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika, sam po sebi ne izkazuje kršitve pravice do zasebne lastnine. Prav tako zgolj zavrnitev pritožničinega tožbenega zahtevka zoper državo (za povrnitev neutemeljeno plačane najemnine) ne pomeni kršitve 26. člena Ustave. Zatrjevani kršitvi bi bili podani le v primeru, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na kakšno pravno stališče, ki bi bilo z vidika teh dveh pravic nesprejemljivo. Stališče, da pritožnica, ki je odkupila stanovanje skladno s privatizacijskimi določbami SZ, ni upravičena tudi do povrnitve najemnine za čas pred nakupom stanovanja, ni takšno.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić