Jedro

Če sodnik garant ugotovi, da listine zaradi varstva odvetniške zasebnosti ni dopustno zaseči, nemudoma odredi njeno vrnitev odvetniku in uničenje zapisnikov o odvzemu v ustreznem delu. Pritožbeno sodišče je zato mnenja, da bi sodnik garant moral glede na svojo odločitev izdati odredbo zoper katero ni pritožbe in ne sklep, saj ni ugotovil, da je zaseg listin dopusten, in ko bi v tem primeru lahko izdal sklep, ki mora biti obrazložen in zoper katerega imata pravico do pritožbe v roku treh dni od njegove vročitve le odvetnik in predstavnik OZS.

Izrek

Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke se njena pritožba zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

1. ZAZNAMEKZ izpodbijanim sklepom je sodnik garant Okrožnega sodišča v Mariboru sklenil, da se Odvetniški pisarni Odvetniške družbe R.P.P.&p. o.p., d.o.o. in njenim odvetnikom A.R., S.Ž. in G.P. iz Ljubljane, na podlagi odredb Okrožnega sodišča na Ptuju I Kpd 39959/2015 z dne 25. 11. 2015 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 1. 12. 2015, zasežene elektronske naprave in listine vrnejo, zapisniki o njihovem zasegu pa uničijo po pravnomočnosti tega sklepa.

2. Proti sklepu je vložila okrožna državna tožilka pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev novemu sodniku garantu.

3. Odvetniška družba R.P.P.&p. o.p., d.o.o. in odvetniki A.R., G.P. in S.Ž. so na pritožbo okrožne državne tožilke odgovorili in pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbo tožilke zavrže oziroma v vsakem primeru da jo v celoti zavrne.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji po uradni dolžnosti je pokazal, da zoper izpodbijani sklep ni pritožbe, zaradi česar jo je bilo potrebno zavreči. 5. Sodnik garant sodišča prve stopnje je v točkah 40 do 42 izpodbijanega sklepa utemeljil, iz katerih razlogov je zoper sklep, ki ga je izdal, dovoljena pritožba. V točki 40 je najprej povzel delno vsebino odločb Ustavnega sodišča U-I-115/14 in Up-218/14 z dne 21. 1. 2016, in sicer, da če pri pregledu zaseženih elektronskih naprav in drugih listin sodnik ugotovi, da listine zaradi varstva odvetniške zasebnosti ni dopustno zaseči, nemudoma odredi njeno vrnitev odvetniku in uničenje zapisnika o odvzemu v ustreznem delu, zoper takšno njegovo odločitev pa ni pritožbe. Pritožba je po tej odločbi dopustna le odvetnikom in predstavniku Odvetniške zbornice Republike Slovenije (v nadaljevanju OZS), če sodnik s sklepom odloči, da se opravi pregled zaseženih predmetov, pa imajo odvetnik in predstavnik OZS pravico do pritožbe v roku 3 dni od njegove vročitve, pritožba pa zadrži izvršitev zasega; do odločitve o njej pa se listine v zapečateni obliki hranijo pri sodniku, ki je njen zaseg dovolil. O pritožbi odloča višje sodišče. Sodnik garant nato nadaljuje, da je takšno stališče Ustavnega sodišča RS v določenem smislu vsaj na pogled priviligira odvetnike, ker državnemu tožilcu ne daje možnosti pritožbe, če sodnik odloči, da zaseg ni dopusten, in se zasežene stvari odvetnikom vrnejo. Načelo pravičnosti kazenskega postopka, kot najvišje procesno načelo, pa zahteva takšno njegovo ureditev, ki omogoča obema strankama, da v enaki meri vplivata na njegov izid. Prav zato jima daje ZKP možnost pritožbe v vseh procesnih situacijah. Glede na to, da takšno pravno sredstvo državnemu tožilstvu ni dano v postopku, kot ga je tudi za obravnavano zadevo določilo Ustavno sodišče RS, državna tožilka predlaga, da sodnik s sklepom ugovor odvetnikov zavrne in dovoli, da se opravi izvršitev zasega, odvetnikom pa se s pravico do pritožbe zadosti njihovim pravnim interesom. Takšna rešitev, kot jo predlaga državna tožilka, pa bi bila v nasprotju s sodnikovim prepričanjem in zato negacija njegove funkcije kot garanta v takšnih postopkih, glede katerih še se ni izoblikovala sodna praksa. Pogoj zanjo je, da se ustreznost in pravilnost odločitev sodnika garanta presoja v pritožbenem postopku. Zato ni v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS, da se nastala nejasna procesna situacija integrira v obstoječ procesno pravni sistem tako, da se zagotovi možnost pritožbe zoper odločitev sodnika obema strankama, ter s tem nadaljevanje razprave o (ne)ustavnosti zasega in odreditve pregleda zaseženih predmetov po kontradiktornem načelu v postopku s pravnimi sredstvi, odločitvi sodnika pa zagotovi suspenzivni učinek. Takšno rešitev upravičuje tudi analogija s stališčem pravnega mnenja obče seje Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 12. 1990. Sodnik garant se v točki 42 izpodbijanega sklepa sklicuje na zgornjo obrazložitev (točka 47) in navede, da po zakonski ureditvi in po zgoraj navedenem stališču (točka 41 izpodbijanega sklepa) ima preiskovalni sodnik možnost, da poda nesoglasje s predlogom državnega tožilca, da opravi hišno preiskavo, če s takšnim predlogom ne soglaša. O takšnem nesoglasju odloči zunajobravnavni senat (šesti odstavek 25. člena ZKP) s sklepom, zoper katerega pa ni pritožbe (drugi odstavek 399. člena ZKP). Odločitev o tem, ali naj se opravi tak poseg v ustavno pravico, kot je hišna preiskava, ZKP torej ne prepušča zgolj enemu sodniku, temveč je predmet zborne presoje. Zato je odločitev v izreku izpodbijanega sklepa usklajena s procesnim sistemom ZKP.

6. S takim stališčem sodnika garanta se ni moč strinjati. Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Odvetniške zbornice Slovenije Ljubljana (v nadaljevanju OZS) in v postopku za preizkus ustavne pritožbe in v postopku odločanja o ustavni pritožbi OZS ter naštetih odvetniških družb v odločbi št. U-I-115/14 in Up-218/14 z dne 21. 1. 2016 odločilo, kot izhaja iz točk 1 do 8 izreka odločbe. Iz 4. točke izreka odločbe izhaja, da je Ustavno sodišče RS odločilo, da je zoper odločitev sodnika iz 60. točke obrazložitve te odločbe (sodnika garanta), da se ne dovoli izločitev podatkov vsebovanih v listinah oziroma na drugih nosilcih podatkov, iz obsega preiskovalnega dejanja, dovoljena pritožba v roku treh dni po vročitvi odločitve sodnika. Pritožbo lahko vložita odvetnik ali predstavnik OZS, ki sta izločitev zahtevala med izvedbo preiskovalnega dejanja zaradi varstva odvetniške zasebnosti. S pritožbo se lahko uveljavljajo očitki glede ustavnosti oziroma zakonitosti sodne odredbe, s katero je bilo dovoljeno preiskovalno dejanje, ter varstvo pred vpogledom in razkritjem podatkov, ki so varovani z odvetniško zasebnostjo tako, da vpogled vanje in zaseg nosilcev podatkov ni dopusten. O pritožbi odloči pristojno višje sodišče v roku treh dni po njenem prejemu s sklepom, ki se vroči pritožniku in preiskovalnemu sodniku ter policiji, če ji je preiskovalni sodnik prepustil izvršitev preiskovalnega dejanja. Pritožba zadrži izvršitev odločitve sodnika, da se ne dovoli izločitev podatkov iz obsega preiskovalnega dejanja. Iz vsebine točke 4 izreka ustavne odločbe torej izhaja, da sodnik garant v takšnem primeru izda sklep zoper katerega je dovoljena pritožba. V točki 60 pa je Ustavno sodišče v citirani odločbi med drugim obrazložilo, da se do odprave ugotovljenih protiustavnosti preiskovalna dejanja pri odvetniku odrejajo in izvajajo na naslednji način - točka 7: Če sodnik ugotovi, da listine zaradi varstva odvetniške zasebnosti ni dopustno zaseči, nemudoma odredi njeno vrnitev odvetniku in uničenje zapisnikov o odvzemu v ustreznem delu. Pritožbeno sodišče je zato mnenja, da bi sodnik garant moral glede na svojo odločitev izdati odredbo zoper katero ni pritožbe in ne sklep, saj ni ugotovil, da je zaseg listine dopusten, in ko bi v tem primeru lahko izdal sklep, ki mora biti obrazložen in zoper katerega imata pravico do pritožbe v roku treh dni od njegove vročitve le odvetnik in predstavnik OZS.

7. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da bi moral sodnik garant glede na vsebino izreka odločiti z odredbo, zoper katero ni pritožbe, kot je to zapisalo tudi Ustavno sodišče v že citiranih odločbah, zaradi česar ni ravnal v skladu z odločbami Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je namreč določilo postopek do odprave ugotovljenih protiustavnosti v točki 60, ki je že bila obrazložena. Glede načela pravičnosti, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, je potrebno povedati, da ga je potrebno presojati v tem konkretnem primeru z vidika tistega, ki je bil s hišno preiskavo prizadet. Prav zaradi tega je Ustavno sodišče določilo sodnika garanta, ki mu zaupa, da bo o ugovorih glede ustavnosti in zakonitosti postopka za zaseg listin odvetniški pisarni oziroma odvetnikom odločil. Njemu je torej dano zaupanje. Ko sodnik garant ugotovi, da je potrebno zasežene elektronske naprave in listine vrniti, odloči z odredbo zoper katero ni pritožbe, če pa ugotovi, da je potrebno dovoliti izločitev podatkov, vsebovanih v listinah oziroma na drugih nosilcih podatkov, iz obsega preiskovalnega dejanja pa odločiti s sklepom, zoper katerega je pritožba na višje sodišče. 8. Ko pa sodnik garant v izpodbijanem sklepu svoje stališče (o pritožbi in kontradiktornem postopku) primerja z zakonsko ureditvijo, ko ima preiskovalni sodnik možnost, da poda nesoglasje s predlogom državnega tožilca, da opravi hišno preiskavo, če s takšnim predlogom ne soglaša, pa spregleda, da v konkretnem primeru preiskovalni sodnik ni dal nesoglasja, ampak se je s predlogom državnega tožilca, da policija opravi hišno preiskavo v odvetniški pisarni, strinjal. Zato te procesne situacije ni moč primerjati z zakonsko ureditvijo nesoglasja preiskovalnega sodnika s predlogom državnega tožilca, da opravi hišno preiskavo.

9. Glede na vsebino izreka izpodbijanega sklepa bi torej sodnik garant moral izdati odredbo, s katero bi zasežene elektronske naprave in listine vrnil odvetniški pisarni in odvetnikom, ter da se zapisniki o njihovem zasegu uničijo. Zoper odredbo sodišča pa ni pritožbe.

10. Po vsem obrazloženem je torej pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke zavrglo kot nedovoljeno, saj je ne dopušča niti odločba Ustavnega sodišča, kot tudi ne ZKP.