Jedro

Ker v zakonu ni določeno, da pritožbe zoper sklep o zavrženju nedovoljene, nepopolne ali nerazumljive zahteve za izločitev višjih sodnikov ni, hkrati pa v izvršilnem postopku ne bo izdana posebna, meritorna končna odločba, zoper katero bi bila pritožba sicer dovoljena, je treba zoper tak sklep dovoliti posebno pritožbo.

Dolžnik je najprej predlagal izločitev številnih poimensko navedenih sodnikov, med katerimi je tudi sodnica, ki je sklep izdala, zahtevo pa je zaključil s predlogom za izločitev "vseh višjih sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani". Glede na takšen obseg zahteve in dejstvo, da je to utemeljil povsem pavšalno, brez navedbe konkretnih razlogov za izločitev, je ocena, da je predlog nepopoln in nerazumljiv, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča druge stopnje potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Višja sodnica je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahteve dolžnika za njeno izločitev ter za izločitev vseh sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani (pri čemer so nekateri poimensko navedeni, drugi pa ne). Zahteve je delno označila kot nedovoljene (ko se zahteva izločitev sodnikov, ki sodniške funkcije več ne opravljajo), v preostalem delu pa kot nepopolne (zahteva za izločitev poimensko nenavedenih sodnikov) in nerazumljive (brez konkretnih navedb o tem, zakaj so izločitve predlagane).

2. Zoper navedeni sklep je dolžnik vložil pritožbo. Navaja, da bi o zahtevi moral odločiti predsednik višjega sodišča. Izpostavlja, da naj bi višje sodišče v drugem postopku (v zadevi II Ip 2659/2018) razveljavilo plačilni nalog, ki ga je izdal strokovni sodelavec. Njegov sklep naj bi bil pomanjkljiv, ker v njem ni odločitve o stroških. Ponovno predlaga izločitev nekaterih poimensko določenih sodnikov, kot tudi vseh sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani. Hkrati predlaga, da se zoper določene sodnike in druge osebe sprožijo kazenski postopki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V luči ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) je dolžnikova pritožba dovoljena. Sedmi odstavek 72. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sicer določa, da zoper sklep o zavrženju nedovoljene, nepopolne ali nerazumljive zahteve ni posebne pritožbe. A je takšno določbo treba razlagati v povezavi s 363. členom ZPP. Ta določa, da je zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, razen če je v zakonu določeno, da pritožbe ni. Če zakon izrecno določa, da ni posebne pritožbe, se sme sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo. Ker v zakonu ni določeno, da pritožbe zoper sklep o zavrženju nedovoljene, nepopolne ali nerazumljive zahteve ni, hkrati pa v izvršilnem postopku ne bo izdana posebna, meritorna končna odločba, zoper katero bi bila pritožba sicer dovoljena, je treba zoper tak sklep dovoliti posebno pritožbo. Vrhovno sodišče je zato dolžnikovo pritožbo vsebinsko obravnavalo.

5. Pritožnik v njej pravilno navaja, da skladno s prvim odstavkom 73. člena ZPP o zahtevi stranke za izločitev, odloča predsednik sodišča. Spregleda pa, da je v šestem odstavku 72. člena istega zakona določeno tudi, da prepozno, nerazumljivo, nepopolno ali nedovoljeno zahtevo za izločitev s sklepom zavrže predsednik senata. Zakonodajalec se je za tako možnost odločil iz razlogov ekonomičnosti postopka. Presojo pravilnosti te odločitve je prepustil pritožbenemu organu. Ta v konkretnem primeru odločitvi pritrjuje. Dolžnik je najprej predlagal izločitev številnih poimensko navedenih sodnikov, med katerimi je tudi sodnica, ki je sklep izdala, zahtevo pa je zaključil s predlogom za izločitev „vseh višjih sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani“. Glede na takšen obseg zahteve in dejstvo, da je to utemeljil povsem pavšalno, brez navedbe konkretnih razlogov za izločitev, je ocena, da je predlog nepopoln in nerazumljiv, pravilna. Tako je pravilno tudi postopanje višje sodnice, ki je takšno zahtevo zavrgla (šesti odstavek 72. člena ZPP). Pritožbeni očitek, da bi o zahtevi moral odločiti predsednik Višjega sodišča v Ljubljani, je zato neutemeljen.

6. Enako velja za ostale pritožbene očitke. Ne zatrjevane kršitve, ki naj bi bile storjene v drugih postopkih, ne predlog za sprožitev kazenskih postopkov zoper različne osebe, namreč na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa nimajo (niti ne morejo imeti) nobenega vpliva.

7. Pritožba tako ni utemeljena. Vrhovno sodišče jo je zato zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ).

8. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti stroške, ki so mu z njo nastali (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).