Jedro

Dejstvo statusa zavarovanca, ki je obstajalo že ob izdaji pravnomočne odločbe o priznanju pokojninske dajatve, lahko predstavlja le razlog za poseg v pridobljeno pravico z izrednimi pravnimi sredstvi. Načelo pravnomočnosti zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, če tudi posamični upravni akt zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni pravilen. Takšna pravna razmerja je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom.

Tožnik je že v času, ko mu je bila priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine, imel status zavarovanca pri tujem nosilcu zavarovanja, zato ni moglo priti do ponovnega vstopa v obvezno zavarovanje v smislu 178. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika tako, da je odpravilo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 9. 2012 in prvostopenjsko št. ... z dne 25. 4. 2012, s katero je bilo izrečeno, da nima pravice do izplačevanja sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 6. 2005 do 31. 12. 2009 po odločbi št. ... z dne 5. 1. 2006. Hkrati je toženo stranko zavezalo, da tožniku povrne 396,18 EUR stroškov postopka.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je v obravnavanem primeru odločilna vključenost v obvezno zavarovanje v Nemčiji, ki je obstajala že ob priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine z odločbo 5. 1. 2006. Torej gre za spremenjeno dejstvo, ki v času pričetka izplačevanja ni bilo znano, saj je nemški nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja na obrazcu ... to sporočil šele 18. 3. 2010. Iz navedenih razlogov naj bi bil izpolnjen dejanski stan iz 1. odstavka 157. člena ZPIZ-1, ki določa, da pokojnina uživalcu pripada od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. To določbo bi sodišče moralo uporabiti, četudi je menilo, da je bilo v predsodnem postopku nepravilno uporabljeno določilo 178. člena ZPIZ-1, saj ne bi smelo prezreti dejstva, da je obvezno zavarovanje tožnika v Nemčiji predstavljalo oviro za izplačevanje sorazmernega dela starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Odločba o priznani pravici z dne 5. 1. 2006 torej ni predmet tega postopka temveč le ustavitev izplačevanja sorazmernega dela starostne pokojnine, kar pa ne pomeni pravnomočno urejeno pravno razmerje, ter se pri tem sklicuje na stališče, zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 4/2012 z dne 4. 9. 2012. Sicer pa odločba o ustavitvi izplačevanja denarne dajatve lahko predstavlja podlago za vračilo preplačila po 275. členu ZPIZ-1. Tožnik v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, s katero sta argumentirano odpravljena izpodbijana akta, saj je bilo neupravičeno za nazaj poseženo v priznano pravico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana ugoditvena sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Prvostopenjska sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je v zvezi s pritožbenimi navedbami potrebno poudariti predvsem naslednje.

Iz razpoložljivega listinskega dokaznega gradiva v upravnem spisu izhaja, da je z odločbo št. ... z dne 5. 1. 2006 tožniku pravnomočno priznan sorazmerni del starostne pokojnine od 1. 6. 2005 dalje. S prvostopenjskim upravnim aktom iste opravilne št. z dne 25. 4. 2012 pa je bilo ob uporabi 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) ugotovljeno, da od 1. 6. 2005 do 31. 12. 2009 tožnik nima pravice po odločbi z dne 5. 1. 2006, in sicer z utemeljitvijo, da je imel glede na obrazec E205 DE, ki ga je tožena stranka prejela dne 24. 3. 2010, do 31. 12. 2009 status zavarovanca. Z drugostopenjskim upravnim aktom je bila pritožba zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljena zavrnjena na temelju 1. odstavka 178. člena ZPIZ-1, ki ureja pravne posledice ponovnega vstopa v zavarovanje, saj določa, da uživalec pokojnine nima pravice do izplačevanja za čas, ko je bil pokojninsko in invalidsko zavarovan. Vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijani ugoditveni sodbi pravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru ne gre za dejanski stan iz 178. člena ZPIZ-1 in izpodbijana posamična upravna kot nezakonita utemeljeno odpravilo.

Stališče tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ni pravilno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v okoliščinah konkretnega primera ne gre za dejanski stan iz 178. člena ZPIZ-1. V obravnavanem primeru je namreč dejstvo obveznega zavarovanja pri tujem nosilcu obstajalo že v času, ko je bila tožniku s pravnomočno odločbo z dne 5. 1. 2006 od 1. 6. 2005 dalje priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine, le da za to okoliščino tožena stranka tedaj očitno ni vedela. Po vsebini gre v bistvu za enega od taksativno določenih obnovitvenih razlogov iz 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZUP), ki pa bi ga bilo mogoče upoštevati le v obnovitvi pravnomočno končanega postopka. Glede na 158. člen Ustave Republike Slovenije sodišče prve stopnje tako pravilno zaključuje, da dejstvo statusa zavarovanca, ki je obstajalo že ob izdaji pravnomočne odločbe o priznanju pokojninske dajatve, lahko predstavlja le razlog za poseg v pridobljeno pravico z izrednimi pravnimi sredstvi. Načelo pravnomočnosti zagotavlja namreč nespremenljivost pravnih razmerij, če tudi posamični upravni akt zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni pravilen. Takšna pravna razmerja je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenim z zakonom. Isto stališče je dejansko zavzeto tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS(1), na katero se utemeljeno sklicuje prvostopenjsko sodišče. Gre namreč za istovrstni dejanski stan kot v obravnavani zadevi, ko ni prišlo do reaktivacije v času uživanja pravnomočno priznanega sorazmernega dela starostne pokojnine. Pri tem pa se ni mogoče uspešno sklicevati na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 4/2012 z dne 4. 9. 2012 saj gre v slednji za drugačno dejansko stanje, in sicer za pravico do družinske pokojnine, vezano na izpolnjevanje zakonskih kriterijev, ki so časovno omejeni in se spreminjajo s potekom časa tako, da pogojev za pravico ni več.

Ob dejstvu, da je imel tožnik že v času, ko mu je bila priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine status zavarovanca pri tujem nosilcu zavarovanja, ni moglo priti do ponovnega vstopa v obvezno zavarovanje v smislu 178. člena ZPIZ-1. To določilo torej ni uporabljivo za izdajo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov. Ker v obravnavanem predsodnem upravnem postopku ni šlo niti za postopek uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja, temveč za ugotovitev, da tožnik nima pravice do izplačila sorazmernega dela starostne pokojnine do 1. 6. 2005 do 31. 12. 2009 zadeve ni mogoče presojati niti po 1. odstavku 157. člen ZPIZ-1. Tožena stranka sama pravilno poudarja, da gre v obravnavani zadevi za ustavitev izplačila sorazmernega dela starostne pokojnine, vendar zmotno sklepa, da z izpodbijanima upravnima aktoma ni poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Prav ugotovitev, da tožnik od 1. 6. 2005 do 31. 12. 2009 nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, priznane s pravnomočno odločbo z dne 5. 1. 2006, ki se je dejansko izvrševala in je bil na njeni podlagi uživalec sorazmernega dela pokojninske dajatve, pomeni poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Iz navedenega razloga ne more biti upoštevno niti pritožbeno zatrjevanje o oteževanju vračila preplačanih zneskov po 275. členu ZPIZ-1, saj je glede na predmet tega sodnosocialnega spora pravno povsem irelevantno.

Zaradi vsega obrazloženega, ko je torej tudi po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana ugoditvena sodba pravilna in zakonita, je bilo potrebno pritožbo ob uporabi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Pritožbeno sodišče je hkrati ob uporabi 155. člena ZPP odločilo, da trpi tožnik sam stroške, nastale v zvezi z zastopanjem po pooblaščenem odvetniku, saj odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve.

Op. št. (1): Sodba VIII Ips 15/2013 z dne 17. 6. 2013.