Jedro

Če je tožnik - policist - v času začasne napotitve prebival doma oz. se je vsakodnevno od svojega doma vozil na delovno mesto, na katero je bil začasno razporejen, ni upravičen do dnevnice oz. razlike med terenskim dodatkom in dnevnico, ker mu pripada dnevnica le v primeru, če v času začasne napotitve prebiva izven kraja stalnega prebivališča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: " 1. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: " Tožena stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve Ljubljana, Štefanova 2, je dolžna plačati tožeči stranki 121.877,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov: - 4.412,00 SIT od 30.4.1992, - 11.925,00 SIT od 31.5.1992, - 11.568,00 SIT od 30.6.1992, - 16.526,00 SIT od 31.7.1992, - 12.096,00 SIT od 31.8.1992, - 8.677,00 SIT od 30.9.1992, - 19.000,00 SIT od 31.10.1992, - 22.326,00 SIT od 30.11.1992, - 15.347,00 SIT od 31.12.1992 dalje do plačila, ter mu povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo," s e z a v r n e. 2. Tožnik je dolžan povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 6.120,00 SIT. "

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 121.877,OO SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki so razvidni v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ter povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 49.725,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.6.1998 do plačila v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. V pritožbi navaja, da tožnik v času začasnih napotitev ni bival na terenu, ampak se je na delo dnevno vozil, zato mu ni pripadal niti terenski dodatek, ki ga je sicer prejemal, saj morajo biti pogoji dela in bivanje na terenu ter bivanje izven kraja svojega prebivališča podani kumulativno. Da tožnik ni bival na terenu, ampak se je na delo dnevno vozil, je bilo nesporno ugotovljeno in izhaja celo iz tožnikove izpovedi. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo določbo pravilnika, ko je zaključilo, da dejstvo, zakaj prenočišče ni bilo organizirano, ne more biti njemu v škodo, saj to ni bilo predmet tega spora in za odločitev ni pomembno, zakaj tožnik ni bival na terenu. Pritožba meni, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, pri tem pa opozarja še na sodbe istega sodišča v drugih zadevah, pri katerih je sodišče sprejelo povsem drugačne materialnopravne zaključke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba pravilno opozarja na zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo nesporno ugotovljeno, da se je tožnik na delovno mesto dnevno vozil iz X., kjer je stalno prebival, zato po določbah pravilnika tožene stranke o ... ni upravičen do razlike med terenskim doatkom in dnevnico. Pravilnik tožene stranke namreč v 12. členu določa upravičenost do dnevnice le za službena potovanja, za kar v konkretnem primeru ni šlo, saj je bil tožnik napoten na delo z odločbo o napotitvi. Plačilo dnevnice bi mu sicer lahko pripadalo tudi v skladu z 29. členom navedenega pravilnika in sicer 2. odstavka, ki določa, da terenski dodatek pripada delavcu, če sta na terenu organizirana prehrana in prenočišče, sicer pa ima delavec pravico do povračila stroškov za prenočišče in do dnevnice. Ker v obravnavanem primeru na terenu ni bilo organizirane prehrane niti prenočišča, bi lahko šteli, da ima tožnik pravico do dnevnice. Vendar pa pri pravilni razlagi 29. člena pravilnika tožene stranke ni mogoče upoštevati le določbe navedenega odstavka, temveč celotni člen, ki določa povračilo stroškov za delo na terenu - terenski dodatek. V 1. odstavku določa, da se za povračilo stroškov za delo na terenu (terenski dodatek) šteje povračilo povečanih stroškov, ki jih ima delavec med bivanjem in delom na terenu, če dela izven sedeža organizacijske enote, v katero je razporejen in biva izven kraja svojega stalnega oz. začasnega bivališča. Le v takšnem primeru (bivanje in delo na terenu izven sedeža organizacijske enote in svojega stalnega oz. začasnega bivališča), ob dodatnem pogoju, da ima organizirano prehrano in prenočišče, je delavcu zagotovljena pravica do terenskega dodatka. Če to ni izpolnjeno, mu ne pripada terenski dodatek, zato pa mu ne more pripadati niti dnevnica. Ker tožnik torej ni bival na terenu, kar je bilo nesporno ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, temveč se je na delo vsakodnevno vozil iz A., mu ne gre razlika med dnevnico in terenskim dodatkom v skladu z 2. odstavkom 29. člena oz. 12. člena pravilnika tožene stranke, ki je veljal v spornem obdobju.

Glede pravno odločilnih dejstev je bilo dejansko stanje v zadostni meri ugotovljeno, ker pa je sodišče prve stopnje na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče po določbi 4. točke 373. člena zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP-77) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo.

V posledici spremenjene odločitve pritožbenega sodišča je le to zavrnilo tudi zahtevek tožnika za povračilo stroškov postopka.

Tožnik pa je v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP-77 tudi dolžan povrniti toženi stranki njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka je priglasila stroške kilometrine za udeležbo na treh narokih na relaciji Ljubljana - Celje - 150 km, v višini, kot je določena s sklepom vlade Republike Slovenije, priglasila pa je tudi stroške odgovora na tožbo v višini 80 točk po odvetniški tarifi. Sodišče prizna le stroške, ki so bili nujno potrebni za pravdo. Stroški prevoza na relaciji Ljubljana - Celje niso nujni stroški postopka. Republiko Slovenijo lahko pred sodiščem v Celju zastopa oddelek Državnega pravobranilstva v Celju, zato ni potrebno pooblaščati za zastopanje osebe, ki se na naroke vozi iz Ljubljane. Stroški prevoza torej niso bili nujno potrebni, zato pripadajo toženi stranki le stroški odgovora na tožbo v višini 80 točk, kar pri vrednosti točke na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini 76,50 SIT znaša 6.120,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).