Jedro

Tožeča stranka ne vtožuje vrnitve denarnih sredstev (s katerimi je tožena stranka kot pooblaščenka zapustnika nesporno razpolagala) v zapuščinsko maso, temveč vtožuje terjatev za škodo, ki naj bi pokojnemu nastala zaradi nepooblaščenega razpolaganja s sredstvi oziroma zaradi prekoračitve njegovega pooblastila s strani tožene stranke. Za naveden tožbeni zahtevek je tožeča stranka kot edina oporočna dedinja po zapustniku tudi aktivno legitimirana.

Izrek

Pritožba zoper sodbo in pritožba zoper sklep se zavrneta ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 56.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska:

4.000,00 EUR od 6. 11. 2002 dalje do plačila,

2.000,00 EUR od 6. 12. 2002 dalje do plačila,

2.000,00 EUR od 23. 12. 2002 dalje do plačila,

5.000,00 EUR od 3. 1. 2003 dalje do plačila,

6.000,00 EUR od 5. 2. 2003 dalje do plačila,

7.000,00 EUR od 20. 3. 2003 dalje do plačila,

30.000,00 EUR od 26. 5. 2003 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v višini 6.418,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper takšno odločitev se iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja, da ji je brat dal pooblastilo za neomejene dvige z njegovega računa, in sicer za njegove osebne stroške, za potrebe upravljanja z njegovim imetjem v Nemčiji, kot tudi za njene lastne potrebe. Vseskozi jo je kot sestro namreč spodbujal, naj denarna sredstva uporablja in vlaga tudi za svoje potrebe. Pooblastilo je veljalo ves čas njegovega življenja in ni bilo nikdar preklicano. Sodišče je zanemarilo dejanski odnos, ki se je vzpostavil med toženo stranko in pokojnim, ki sta 40 let živela v slogi v Nemčiji. Tožeča stranka je posledično lahko upravičena zgolj do tistih denarnih sredstev, ki jih je imel pokojni na računu v času svoje smrti. Sodišče je zato zavzelo povsem napačno stališče o odškodninski naravi tožničinega zahtevka, saj bi moralo pri reševanju konkretnega zahtevka uporabiti 132. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).(1) Tožbeni zahtevek pa je na takšni podlagi povsem napačen, saj bi morala tožeča stranka zahtevati ugotovitev, da so vtoževana sredstva del zapuščine. Sicer pa tožena stranka v pritožbenem postopku uveljavlja tudi ugovor zastaranja zahtevka. Trditve tožeče stranke v tem postopku izkazujejo, da je bila zelo dobro seznanjena z okoliščinami glede denarnih sredstev pokojnega. Glede na datum denarnih dvigov ji je tako zatrjevana škoda nastala najkasneje 26. 5. 2003, od takrat do vložitve tožbe dne 23. 2. 2007 pa je preteklo več kot tri leta. Opozarja tudi, da se je škoda pokazala šele ob zapustnikovi smrti, zato bi lahko predstavljala kvečjemu kasneje najdeno premoženje, ki pa bi pripadalo vsem dedičem. Zapustnik namreč takšne odškodninske terjatve v oporoko ni vključil. Le-ta je vključevala zgolj njegova denarna sredstva, ki pa jih takrat na njegovem računu ni bilo. Priglaša stroške s pritožbo.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki izraža strinjanje z razlogi sodbe sodišča prve stopnje in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Stroškov z odgovorom na pritožbo ne priglaša. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za sodbo z dne 7. 5. 2010. Zoper takšno odločitev se brez izrecnega navajanja pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi, saj je iz njene izjave o premoženjskem stanju razvidno, da ima zelo majhne dohodke in se komaj prebija skozi mesec. Meni, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, saj bi moralo sodišče uporabiti star zakon. Opozarja tudi, da je navkljub ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je takšna obveznost nastala ob izdaji sodbe z dne 12. 2. 2010, sodbo prejela šele 3. 5. 2010, v njej pa ni bilo navedeno, kolikšna je taksna obveznost, zato je ni mogla pravočasno plačati oziroma se pritožiti. Plačilni nalog je prejela 4. 5. 2010, v katerem je bila poučena, da se lahko nanj pritožbi v 15 dneh, kar je tudi storila. Na podlagi takšnega ugovora pa ji je sodišče poslalo sklep, ki ga je prejela 14. 6. 2010, s katerim ji je sodišče naložilo, da predloži izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju njenih družinskih članov. Tudi navedeno vlogo je tožeča stranka poslala sodišču po svojem pooblaščencu pravočasno. Tožeča stranka meni, da je spoštovala vse roke, ne more pa ji iti v škodo dejstvo, da ni odgovorila že v času zapadlosti taksne obveznosti, če je od sodišča zvedela za višino taksne obveznosti šele 3. 5. 2010. Stroškov s pritožbo ne priglaša. Pritožba zoper sodbo in pritožba zoper sklep nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo: Tožeča stranka je v predmetni pravdi zatrjevala, da je edina oporočna dedinja po pokojnem stricu, ki ji je z oporoko zapustil vse svoje premoženje v Nemčiji in Sloveniji. Zapuščinski postopek je tekel pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, ki je izdalo sklep, s katerim je bila ugotovljena lastninska pravica tožeče stranke na vseh nepremičninah zapustnika v Sloveniji, kakor tudi na delnicah in na drugih denarnih sredstvih, ki so se nahajala na računih pokojnega pri slovenskih finančnih institucijah. Na podlagi omenjenega sklepa je tožeča stranka uspela vknjižiti lastninsko pravico v svojo korist tudi na nepremičninah pokojnega v Nemčiji. V zvezi z zapustnikovim denarjem, ki je bil položen na računih pri nemških bankah, pa je bilo tožeči stranki pojasnjeno, da so bila na njih položena denarna sredstva prenakazana na račun tožene stranke, računi pa zaprti. V tožbi je trdila, da je do prenakazila prišlo na podlagi pooblastila, ki ga je pokojni za časa življenja dal toženi stranki za primer, da bi se mu zgodilo najhuje. Vtoževana sredstva pa je tožena stranka porabila za lastne potrebe, s čimer je prekoračila pokojnikovo pooblastilo. Dodala je tudi, da je bilo takšno pooblastilo toženi stranki 20. 1. 2002 preklicano, četudi je bila o preklicu obveščena zgolj tožena stranka, ne pa tudi banka. Tožena stranka zatorej ni imela pooblastila za takšno razpolaganje s sredstvi pokojnega oziroma je takšno pooblastilo prekoračila. S tem pa je pokojnemu povzročila škodo v višini zmanjšanja premoženja za prenakazana denarna sredstva, ki posledično predstavlja škodo tožeče stranke kot edine oporočne dedinje zapustnika.

Glede na navedeno sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožbenimi ugovori pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne vtožuje vrnitve denarnih sredstev (s katerimi je tožena stranka nesporno razpolagala) v zapuščinsko maso, temveč vtožuje terjatev za škodo, ki naj bi pokojnemu nastala zaradi nepooblaščenega razpolaganja s sredstvi oziroma zaradi prekoračitve njegovega pooblastila s strani tožene stranke. Materialnopravno podlago vtoževanega zahtevka predstavlja določba 2. odstavka 78. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ),(2) v skladu s katero ima pooblastitelj pravico zahtevati od pooblaščenca povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi prekoračitve pooblastila, razen če pooblaščenec ni vedel in ni bil dolžan vedeti za preklic oziroma zožitev pooblastila. Za naveden tožbeni zahtevek pa je tožeča stranka kot edina oporočna dedinja po zapustniku tudi aktivno legitimirana.

Z oporoko z dne 3. 12. 2000, s katero se je sodišče druge stopnje seznanilo na podlagi pooblastila iz 3. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP),(3) je namreč zapustnik z besedami „Moja zadnja želja je, da po moji smrti celotno premoženje v Nemčiji – hiša, zemlja, dve garaži in denar v bankah dobi nečakinja M. B.. Denar je tajen. Moje celotno premoženje v Sloveniji zapuščam nečakinji B. M.. /.../“ jasno in nedvoumno testiral glede svojega celotnega premoženja v Nemčiji in v Sloveniji, s katerim bo razpolagal v trenutku njegove smrti, slednje pa obsega tudi nastalo odškodninsko terjatev zoper toženo stranko. Ker sklep o dedovanju, ki ga je izdalo slovensko zapuščinsko sodišče, veže zgolj glede odločitve o dedni pravici, ne pa tudi glede premoženja, ki je z njim zaobseženo, ter glede na dejstvo, da tožena stranka nikdar ni oporekala tožeči stranki njene dedne pravice, pa ni videti ovire, da bi sodišče v predmetni pravdi odločalo o obstoju odškodninske terjatve na podlagi tožbe, ki jo je vložila edina oporočna dedinja. V primeru pozneje najdenega premoženja, za katerega se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, namreč zapuščinsko sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (1. odstavek 221. člena ZD).

Sodišče druge stopnje pri tem meni, da so pritožbene navedbe o obstoju pooblastila toženi stranki, ki nikdar ni bilo preklicano, redundantne, saj je sodišče prve stopnje v konkretni pravdi navedeno dejstvo ugotovilo. Vendar pa je na podlagi celovite in popolne dokazne ocene ugotovilo tudi, da je bilo takšno pooblastilo v notranjem razmerju med toženo stranko in zapustnikom omejeno, saj je zapustnik toženo stranko pooblastil za razpolaganje z njegovimi denarnimi sredstvi v Nemčiji zgolj za potrebe kritja njegovih osebnih stroškov in stroškov upravljanja z njegovim imetjem v Nemčiji. Tako je namreč izpovedala celo sama tožena stranka v svojem zaslišanju pred sodiščem prve stopnje, v katerem je pojasnila, da ji je bilo pooblastilo za razpolaganje z denarnimi sredstvi tožeče stranke dano zgolj za pokrivanje potreb zapustnika. Ker tožena stranka nikdar ni niti trdila, da bi sredstva, s prenakazilom katerih naj bi oškodovala zapustnika, porabila za njegove potrebe, je zato sodišče prve stopnje pravilno ugodilo vtoževanemu zahtevku.

Tožena stranka v pritožbi sicer izpodbija takšne ugotovitve sodišča prve stopnje, vendar so njene trditve nekonkretizirane, saj sodišču prve stopnje zgolj pavšalno očitajo zanemarjanje vsebine odnosa med njo in pokojnim, ki naj bi bil zelo tesen. Glede na to, da v dokazni oceni ni najti pomanjkljivosti, s katerimi bi bilo kršeno pravilo iz 8. člena ZPP, pritožbene navedbe tožene stranke pa ne uspejo omajati vsebinske razumnosti in logičnosti dejanskih zaključkov v izpodbijani sodbi, sodišče druge stopnje nima razlogov, da bi podvomilo v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pritožbi ex novo podaja tudi ugovor zastaranja odškodninskega zahtevka, ki pa ga utemeljuje s trditvami o dejstvih, ki jih ni podala pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP), v pritožbi pa tudi ne navaja okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da tega ni storila brez svoje krivde (377. člen ZPP). Takšnih trditev zato sodišče druge stopnje kot nepravočasnih ne more upoštevati.

Glede na to, da sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je dolžno v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP. Ker je namreč tožena stranka v pritožbenem postopku v celoti propadla, je dolžna sama kriti svoje stroške s pritožbo.

O pritožbi zoper sklep: Tožeča stranka sicer pravilno opozarja v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o njenem predlogu za oprostitev plačila sodne takse za sodbo uporabiti Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST).(4) Predmetni postopek se je namreč začel 23. 2. 2007, torej še pred uveljavitvijo novega Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), (5)zaradi česar je treba v skladu s prehodno določbo 39. člena ZST-1 za presojo taksnih obveznosti v tem postopku uporabiti dosedanje predpise in dosedanjo taksno tarifo. Vendar pa je navedeno za odločitev o predlogu za oprostitev sodne takse v konkretnem primeru nepomembno, saj je sodišče prve stopnje navkljub formalnemu sklicevanju na določbe ZST-1, v izpodbijanem sklepu dejansko uporabilo določbe ZST.

Vsebina 1. odstavka 4. člena in 14. člena ZST je namreč smiselno enaka vsebini 1. odstavka 5. člena in 13. člena ZST-1. Za trenutek zapadlosti taksne obveznosti za sodbo pa je sodišče prve stopnje štelo trenutek izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kar je v skladu z 2. točko 2. odstavka 4. člena ZST, in ne trenutek vložitve tožbe, kot to določa 2. točka 2. odstavka 5. člena ZST-1. Ker predlog za oprostitev plačila sodne takse (oziroma smiselno predlog za obročno plačilo ali odlog plačila taksne obveznosti) v skladu z določbo 1. odstavka 14. člena ZST učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse vloge in dejanja, za katere je po 4. in 5. členu ZST nastala obveznost tega dne ali pozneje, je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za sodbo, ki je bil vložen po trenutku zapadlosti takšne taksne obveznosti, pravilno zavrglo.

Pri tem je pravno nepomembno sklicevanje tožeče stranke na nepoznavanje višine taksne obveznosti. Tožeča stranka je bila namreč tekom postopka vseskozi zastopana po pooblaščencu, ki je odvetnik, zaradi česar se v predmetnem postopku ne more sklicevati na nepoznavanje pravic, ki jih ima v postopku.

Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni našlo kršitev, na katere smiselno opozarja pritožba, niti tistih, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka stroškov s pritožbo zoper sklep ni priglasila, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.

(1)Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nasl..

(2)Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. (3)Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(4)Ur. l. SRS, št. 1/1990 in nasl..

(5)Ur. l. RS, št. 37/2008.