Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Izvedenka je delo opravila kot samostojna podjetnica. V takem primeru pa ji sodišče ne sme obračunati prispevkov, saj si jih izvedenka plačuje sama v okviru svoje dejavnosti. Prav tako je po prepričanju višjega sodišča materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje o akontaciji dohodnine. Tudi akontacijo dohodnine si namreč samostojni podjetniki plačujejo sami na podlagi davčnega obračuna, ki je odvisen od davčne osnove tekočega leta, ki jo ugotovi sam zavezanec.
Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. in drugem odstavku 6. točke izreka razveljavi. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo: - da se sodni izvedenki B. A. s. p. za izdelavo izvedenskega mnenja prizna nagrada in stroški v skupnem znesku 1.748,25 EUR (1. točka izreka); - da se od priznanega zneska obračuna 8,85 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 154,72 EUR in 0,53 % prispevek za poškodbe pri delu v višini 9,27 EUR (2. točka izreka); - da je sodna izvedenka obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana (3. točka izreka) in da je zavezanka za DDV, zato se obračuna tudi 22 % DDV od priznanega zneska v višini 384,62 EUR (4. točka izreka); - da plačilo izvrši finančno računovodska služba sodišča iz sredstev predujma, ki sta ga založili obe pravdni stranki (5. točka izreka); - da se znesek osebnega prejemka nakaže na TRR izvedenke, ki opravlja dejavnost, na ustrezne račune DURS pa se nakažejo akontacija dohodnine, prispevki v breme izplačevalca (8,85 % prispevek PIZ in 0,53 % prispevek za poškodbe pri delu) in prispevki v breme izvajalca (6,36 % prispevek za zdravstveno zavarovanje) (6. točka izreka); - da se plačilo izvede po pravnomočnosti tega sklepa (7. točka izreka).
2. Zoper takšen sklep se je pritožila izvedenka zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je smiselno predlagala, da ji prizna vse priglašene stroške. Pritožbenih stroškov ni priglasila.
3. Pritožba je bila vročena pravdnima strankama, vendar nanjo nista odgovorili.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje izvedenki v skladu z določbami Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik) priznalo: nagrado za študij spisa (pri obsegu približno 4.500 strani) v višini 1.160,00 EUR; nagrado za zbiranje in preučevanje manj obsežne (do 100 strani) dodatne dokumentacije v višini 46,00 EUR; nagrado za izdelavo izjemno zahtevnega pisnega izvida v višini 459,00 EUR; 5 % za materialne stroške v skladu s 45. člena Pravilnika; ter davke in prispevke.
6. Sodišče prve stopnje izvedenki ni priznalo razlike za študij spisa v višini 350,00 EUR, ker iz spisovne dokumentacije izhaja, da spis ne presega 5.000 strani. Glede nagrade za zbiranje in preučevanje dodatne dokumentacije je sodišče prve stopnje ugotovilo, da le ta ne obsega več kot 100 strani. Večjega obsega dodatne dokumentacije izvedenka ni izkazala. Priznalo ji tudi ni povečanja nagrade za 100 % iz naslova potrebnih dodatnih specialističnih strokovnih znanj revizorja za analitični del in ocenjevalca izračuna poslovne škode ter delne neprevedenosti spisa. Izvedenka namreč ne navaja, da bi pri izdelavi mnenja uporabila tujo strokovno literaturo, pač pa, da je bil del spisa v angleščini, kar pa ne predstavlja tuje strokovne literature. Da bi sodišče izvedenki lahko priznalo dodatek na posebno specialistično strokovno znanje, pa ne zadoščajo navedbe izvedenke, da je potrebovala specialistična strokovna znanja revizorja za analitični del in ocenjevalca za izračun poslovne škode, saj mora to znanje imeti že kot izvedenka za ekonomijo – finance. Nadalje sodišče prve stopnje izvedenki tudi ni priznalo nagrade za materialne stroške zunanjega strokovnega analitika v znesku 320,00 EUR. Pregled poslovanja in analiza izdanih računov, izvedenih plačil, izdanih dobropisov in pobotov (za kar je izvedenka angažirala tujo pomoč, za katero ji je bil izdan račun v višini 320,00 EUR) je v obravnavani zadevi sestavi del izvedenskega mnenja in bi ga lahko izvedenka opravila sama, plačilo za to delo pa je zaobjeto že v nagradi za izdelavo posebno zahtevnega mnenja. Končno sodišče prve stopnje izvedenki tudi ni priznalo materialnih stroškov v znesku 15 %, temveč le 5 % od odmerjenega nagrade, saj izvedenka ni v ničemer obrazložila, kateri naj bi bili tisti materialni stroški, ki upravičujejo vrednotenje v višini 15 %.
7. Izvedenka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da se od odmerjene nagrade prizna 22 % DDV ter obračunajo prispevki za PIZ, za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je izvedenka delo opravila kot samostojna podjetnica. V takem primeru pa ji sodišče ne sme obračunati prispevkov, saj si jih izvedenka plačuje sama v okviru svoje dejavnosti. Prav tako je po prepričanju višjega sodišča materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje o akontaciji dohodnine. Tudi akontacijo dohodnine si namreč samostojni podjetniki plačujejo sami na podlagi davčnega obračuna, ki je odvisen od davčne osnove tekočega leta, ki jo ugotovi sam zavezanec. Ugotovljene nepravilnosti pa je višje sodišče lahko samo odpravilo tako, da je izvedenki priznalo le nagrado in stroške za izvedensko delo v bruto znesku 1.748,25 EUR ter 22 % DDV (glede na to, da je izvedenka zavezanka za DDV, prim. tudi VDSS sklep Psp 195/2012 z dne 24. 5. 2012), v delu, kjer je sodišče izvedenki obračunalo prispevke (2. in drugi odstavek 6. točke izreka) pa je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo (peta alineja prvega odstavka 358. člena ter 3. točka 365. člena ZPP).
8. Izvedenka se v pritožbi nadalje ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da ima spis manj kot 5.000 strani. Ob tem pa ne navaja, koliko strani po njenem mnenju spis dejansko ima. Trdi le, da ima spis „zagotovo več kot 5.000 strani“. To pa je (pre)pavšalno in s takšno trditvijo izvedenka ne more izpodbiti ocene sodišča prve stopnje, da ima spis manj kot 5.000 strani (približno 4.500).
9. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da izvedenki za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije prizna le 100 strani, pritožnica navaja, da je že listanje po mednarodnih standardih revidiranja obsegalo več kot 200 strani, prav tako je proučevanje OZ obsegalo več kot 200 strani. Vendar teh navedb ni z ničemer dokazala: izvedenka te dokumentacije k mnenju ni priložila niti ni določno navedla obiskanih spletnih virov, da bi bilo na ta način mogoče preizkusiti njihov obseg, katerega tudi sicer le pavšalno in nekonsistentno zatrjuje (izvedenka enkrat navaja da je bilo dodatne dokumentacije za 200-300 strani, sedaj v pritožbi pa trdi, da jo je bilo že več kot 400 strani). Čim je tako, pa izvedenki ni mogoče priznati nagrade za dodatno dokumentacijo v večjem obsegu, kot ji ga je priznalo sodišče prve stopnje.
10. Nadalje izvedenka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, češ da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati 100 % povečanje nagrade, ker da je za analitični del in ocenjevanje izračuna poslovne škode potrebovala posebna revizorska znanja. Višje sodišče se namreč strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da za ti dve opravili zadošča že znanje, ki ga ima izvedenka kot izvedenka za ekonomijo – finance in česar pritožnica niti obrazloženo ne izpodbija (pritožnica ne pojasni za katera opravila konkretno in zakaj naj bi potrebovala še posebno znanje revizorke).
11. Z navedbami, da je zunanji analitik N. P. pripravil podatkovne podlage in da je šlo v tem delu za ločeno predhodno fazo, pritožnica ne more izpodbiti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi vsa ta opravila (pregled poslovanja in analiza izdanih računov, izvedenih plačil, izdanih dobropisov in pobotov) lahko izvedenka opravila sama (česar pritožnica tudi ne zanika). Izvedenka zato ni upravičena do dodatne nagrade, saj bi sicer plačilo za svoje delo prejela dvakrat (v okviru materialnih stroškov in še v okviru nagrade za izdelavo izvedenskega mnenja).
12. Glede materialnih stroškov pritožnica vztraja, da bi ji jih sodišče prve stopnje moralo priznati v višini 15 % od nagrade, ker da je imela stroške z najemom pisarne z ustrezno opremo (stol, miza, tiskalnik, papir, internet). Kot je izvedenki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa ti stroški ne dajejo opore za zaključek, da gre za kakšne posebne materialne stroške. Nasprotno, gre za običajne materialne stroške, za katere je sodišče prve stopnje pravilno in skladno s sodno prakso odločilo, da se ji povrnejo v višini 5 % od skupne nagrade.
13. Končno pritožnica še navaja, da je za opravljeno delo prejela le 6,5 EUR neto na uro, kar naj bi bilo manj kot zasluži kurir ali snažilka. Višje sodišče sicer ne ve, kaj želi izvedenka s temi navedbami doseči. Pripominja pa le, da je to povprečna urna postavka v Republiki Sloveniji (tudi za marsikoga z univerzitetno izobrazbo).
14. Glede na navedeno pritožba v preostalem delu ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).