Jedro

Če obsojenec po pouku o pravici do zagovornika in tudi o tem, da se mu lahko postavi zagovornik po uradni dolžnosti, če si ga po svojih gmotnih razmerah ne more plačati sam, ne zahteva postavitve slednjega, sodišče ne krši njegove pravice do obrambe s tem, da mu ga ne postavi.

Izrek

Zahteva obsojenega P.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ (dejanje opisano pod točko A/I-1.) za katero mu je določilo kazen dveh mesecev zapora, kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ (dejanje opisano pod točko A/I-2. izreka), za katero mu je določilo tri mesece zapora, kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ (dejanje opisano pod točko A/I-3. izreka) za katero mu je določilo kazen štiri mesece zapora, kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ (dejanje opisano pod točko A/II-1. izreka) za katero mu je določilo kazen dva meseca zapora, kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ (dejanje opisano pod točko A/II-2. izreka) za katero mu je določilo kazen dva meseca zapora in kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ (dejanje opisano pod točko A/III izreka), za katero mu je določilo kazen en mesec zapora; za tem pa je obsojencu izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora. Obsojencu je v plačilo naložilo znesek 2.704.790 SIT, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca pod točko B. izreka sodbe oprostilo dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ in treh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, oškodovance je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pot pravde ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7.6.2007 pritožbo državne tožilke (zoper oprostilni del sodbe) zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 24.8.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja iz vseh z zakonom dovoljenih razlogov: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, ki so vplivale na zakonitost napadene sodbe. V zahtevi navaja, da je bil kazenski postopek voden brez prisotnosti javnosti in brez odvetnika ter brez kakšne druge pravne pomoči. Sodba je nezakonita, ker temelji na dokazih, ki po svoji vsebini ne opravičujejo kazenskega pregona in so pridobljeni s kršitvijo obsojenčevih z ustavo zagotovljenih človekovih pravic in svoboščin. Ustava določa, da zaradi dolgov nihče ne more biti obsojen in mu ne more biti zato odvzeta prostost. Izrek sodbe sodišča prve stopnje je nerazumljiv, sam sebi nasproten in razlogom sodbe. Sodišče je obsojencu kršilo pravico do obrambe, obsojenec bi moral imeti zagotovljeno obrambo, pa mu je sodišče prve stopnje ni zagotovilo, čeprav bi glede na zagroženo kazen to moralo storiti, niti ga ni poučilo o tem, da ima pravico do zagovornika siromašnih. Dejanja za katera je bil obsojen, niso kazniva dejanja in sodijo v civilno-pravno sfero. Nikoli ni imel goljufivega namena. Sodišče je napačno ocenilo tudi, da je storil kaznivo dejanje ponarejanja listin, ker mu to dejanje nikoli ni bilo dokazano. Sodišče ni želelo slišati resnice in preveriti okoliščin konkretnega kazenskega primera, namen sodišča je bil le to, da se obsojenca v teku kazenskega postopka po krivem obsodi.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 6.12.2007, predlagala zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državne tožilke je bil obsojenec seznanjen dne 10.12.2007 ter se je o njem pisno izjavil dne 17.12.2007. B - 1. 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B - 2. 6. Neutemeljene so navedbe obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da so bile kršene njegove pravice do obrambe, ker mu sodišče prve stopnje ni zagotovilo obrambe, čeprav bi glede na zagroženo kazen to moralo storiti ter da ga ni sodišče nikoli poučilo o tem, da ima kot obtoženec pravico do zagovornika siromašnih, kaj pomeni določba 71. člena ZKP pa obsojenec, glede na svojo prava neukost niti ni mogel vedeti, s čimer obsojenec nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

7. Po določbi tretjega odstavka 70. člena ZKP mora imeti obdolženec zagovornika ob vročitvi obtožnice, če gre za kaznivo dejanje, za katerega je v zakonu predpisana kazen osmih let zapora ali hujša kazen. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 234. a člena KZ je predpisana kazen zapora do petih let, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 217. člena KZ je predpisana kazen zapora do treh let in za kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ je predpisana kazen zapora do dveh let. Ker za nobeno izmed obsojencu v obtožnici očitanih kaznivih dejanj ni bila predpisana kazen zapora osmih let ali hujša kazen, Vrhovno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za dodelitev zagovornika po uradni dolžnosti obsojencu iz razloga tretjega odstavka 70. člena ZKP.

8. Če ni pogojev za obvezno obrambo, se obdolžencu, ki po svojih gmotnih razmerah ne more sam plačati zagovornika, na njegovo zahtevo lahko postavi zagovornik po uradni dolžnosti, če je to v interesu pravičnosti (prvi odstavek 71. člena ZKP). Zahtevo iz prvega odstavka 71. člena ZKP poda obdolženec po vročitvi obtožnice (drugi odstavek 71. člena ZKP).

9. Obsojenec je bil že v prvem vabilu na zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom, ko mu je bilo osebno vročeno dne 27.1.2003, poučen, da ima pravico vzeti si zagovornika in da je zagovornik lahko navzoč pri njegovem zaslišanju. Pred zaslišanjem pred preiskovalno sodnico dne 30.1.2003 je bil obsojenec pravilno ponovno poučen skladno z določbo drugega odstavka 67. člena ZKP, da ima pravico vzeti si zagovornika in da je zagovornik lahko navzoč pri njegovem zaslišanju, vendar je izjavil, da bo zagovor podal brez zagovornika. Pred pričetkom glavne obravnave dne 22.9.2004 je bil obsojenec ponovno poučen o pravici do zagovornika in tudi do zagovornika po določbi 71. člena ZKP - zagovornika siromašnih, vendar je to možnost odklonil ter izjavil, da se bo zagovarjal sam. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da obsojenec (ki mu je bila obtožnica vročena dne 3.12.2003) ni po vročitvi obtožnice, niti na glavni obravnavi, zahteval postavitev zagovornika iz razloga po prvem odstavku 71. člena ZKP. Zato po presoji Vrhovnega sodišča v postopku pred sodiščem prve stopnje s tem, da sodišče obsojencu (brez njegove zahteve) ni postavilo zagovornika iz razloga po prvem odstavku 71. člena ZKP, obsojenčeve pravice do obrambe niso bile prekršene.

10. Obsojenec, ki zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbe ni vložil, v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbo "da je sodba v celoti nezakonita, saj temelji na dokazih, ki po svoji vsebini ne opravičujejo kazenskega pregona in so pridobljeni s kršitvijo obsojenčevih z ustavo zagotovljenih človekovih pravic" nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; z navedbami "da je izrek napadene sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv in sam sebi nasproten in razlogom sodbe, zlasti pa napadena in nezakonita sodba sodišča prve stopnje kot taka nima nobenih zakonitih razlogov, pa tudi v napadeni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih" nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč mora konkretno navesti v čem naj bi bile kršitve zakona. Ker obsojenec v zahtevi ni konkretiziral nobenega dokaza, ki naj bi bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo zagotovljenih človekovih pravic, niti ni konkretiziral glede česa naj bi izrek sodbe sodišča prve stopnje bil nerazumljiv oziroma o katerih odločilnih dejstvih sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, Vrhovno sodišče takšnih posplošenih obsojenčevih navedb v o kršitvi zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti ni moglo presojati.

11. Težišče navedb obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko navaja, da očitanih kaznivih dejanj ni storil, da je kot podjetnik imel poslovne stranke in poslovna razmerja z njimi, ni pa nastopal z goljufivim namenom, ki mu tudi ni dokazan; da je sodišče napačno ocenilo, da je storil tudi kaznivo dejanje ponarejanje listin, ker se sodba opira na lažno izpovedbo računovodkinje B., dejansko predstavlja nestrinjanje obsojenca z dokazno oceno, ki jo je v zvezi s kaznivimi dejanji poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ, goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ v obsodilnem delu izpodbijane pravnomočne sodbe sprejelo sodišče prve stopnje. Po vsebini takšne navedbe obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

12. Vrhovno sodišče se v tej svoji odločbi do navedb obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti glede izvršilnega postopka, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Kranju, ni opredeljevalo, ker se že po vsebini ne nanašajo na ta kazenski postopek.

C.

13. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila povprečnine kot stroška nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom, ker je obsojenec brez zaposlitve in premoženja ter bi lahko bilo s plačilom stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje, prav tako pa tudi njegovega otroka katerega je dolžan preživljati.