Jedro

Opis dejanskega stanja v obdolžilnem predlogu je bil povzet le delno in čeprav se vsebinsko in smiselno ne povezuje z njim, je sodišče uporabilo pravno označbo iz 2. tč. 1. odst. 11. čl. ZJRM, čeprav bi dejanje lahko predstavljalo prekršek po 6. odst. 138. čl. ZVCP, obd. pa je bil tudi izdan plačilni nalog za prekršek po 4. odst. 122. čl. ZVCP-1. Za prekršek po d. tč. 4. odst. 130. čl. ZVCP-1 ni mogoče izreči 18 kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila ob obrazložitvi, da so bile stranske sankcije izrečene na spodnji meji predpisanih.

Izrek

Pritožbi obd. M. D. se delno ugodi in se izpodbijana sodba o prekršku spremeni tudi po uradni dolžnosti tako, da izrek v celoti poslej glasi: “Obd. M. D. je odgovoren za prekršek po XI. odst. 132. čl. ZVCP-1, ki ga je storil s tem, da je 14.05.2005 ob 20.25 uri kot voznik kolesa z motorjem reg. št. ... pri vožnji po regionalni cesti ... v naselju S. K. iz smeri T. proti S. P. odklonil preizkus z elektronskim alkotestom, ki mu ga je v neposredni bližini zgradbe L. ul. ..., S. K., odredil policist PP S. K., da bi se ugotovilo, če v cestnem prometu vozi kolo z motorjem pod vplivom alkohola, s čemer je ravnal v nasprotju s III. odst. 132. čl. ZVCP-1; za prekršek po D tč. IV. odst. v zvezi s V. odst. 130. čl. ZVCP-1, ki ga je storil s tem, da je 16.09.2005 ob 23.45 uri vozil osebni avtomobil reg. št. ... po regionalni cesti ... v kraju K. v. iz smeri Ž. proti S. K. pod vplivom alkohola, saj je bilo z elektronskim alkoskopom znamke D. št. ... ugotovljeno, da imel v času vožnje v organizmu najmanj 1.11 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, s čemer je ravnal v nasprotju z II. odst. 130. čl. ZVCP-1; za prekršek po D. tč. IV. odst. v zvezi s V. odst. 130. čl. ZVCP-1, ki ga je storil s tem, da je 09.11.2005 ob 19.50 uri vozil osebni avtomobil reg. št. ... po regionalni cesti ... v naselju S. K. iz smeri T. proti S. pod vplivom alkohola, saj je bilo z elektronskim alkotestom znamke D. ... ugotovljeno, da je imel v času vožnje v organizmu najmanj 0.79 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, s čemer je ravnal v nasprotju z II. odst. 130. čl. ZVCP-1; za prekršek po D tč. IV. odst. 130. čl. ZVCP-1, ki ga je storil s tem, da je 21.01.2006 ob 20.00 uri vozil osebni avtomobil reg. št. ... po regionalni cesti ... izven naselja L. iz smeri P. proti regionalni cesti ... pod vplivom alkohola, saj je bilo z elektronskim alkotestom znamke D. ... ugotovljeno, da je imel v času vožnje v organizmu najmanj 0.63 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, s čemer je ravnal v nasprotju z II. odst. 130. čl. ZVCP-1; ter se mu določi: za prekršek pod tč. 1 tega izreka na podlagi XI. odst. 132. čl. ZVCP-1 globa 501,00 EUR in 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom H kategorije, za prekršek pod tč. 2 na podlagi D tč. IV. odst. v zvezi s V. odst. 130. čl. ZVCP-1 globa v znesku 626,00 EUR in 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, za prekršek pod tč. 3 na podlagi D tč. IV. odst. v zvezi s V. odst. 130. čl. ZVCP-1 globa 510,00 EUR in 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, za prekršek pod tč. 4 na podlagi D tč. IV. odst. 130. čl. ZVCP-1 globa 501,00 EUR in 10 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije ter prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas 2 mesecev.

Na podlagi 27. čl. ZP-1 se izreče

enotna sankcija globa v znesku 2.138,00 (dva tisoč sto osemintrideset 00/100) EUR, 64 kazenskih točk za prekrška storjena z motornim vozilom B in H kategorije, kar v posledici na podlagi III. odst. 27. čl. v zvezi s III. odst. 22. čl. in V. odst. 202.a čl. ZP-1 pomeni tudi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, katere je imel obdolženec vpisane v vozniško dovoljenje na dan 14.05.2005, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel 18 kazenskih točk. Obdolžencu se v izrečeno globo všteje pridržanje, ki je dne 16.09.2005 trajalo manj kot 12 ur v znesku 20,86 (dvajset 86/100) EUR, tako da je dolžan plačati globo v znesku 2.117,14 (dva tisoč sto sedemnajst 14/100) EUR ob uporabi III. odst. 18. čl. ZP-1 v 12. zaporednih mesečnih obrokih po 176,42 (sto šestinsedemdeset 42/100) EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 15. dan po prejemu te sodbe, vsi naslednji obroki pa na isti koledarski dan v naslednjem koledarskem mesecu, če pa obdolženec zamudi s plačilom posameznega obroka za plačilo globe, z dnem zamude zapadejo v plačilo še neplačani obroki. V primeru neplačila se bo obdolženca prisililo k plačilu globe tako, da se mu bo določil uklonilni zapor, ki traja, dokler obdolženec ne plača globe, vendar najdlje 30 dni. Z izvršitvijo uklonilega zapora ne preneha obveznost plačila globe. Če obdolženec tudi po uklonilnem zaporu ne plača globe, se ta izterja prisilno. Obdolženec lahko do začetka izvrševanja uklonilnega zapora sodišču predlaga, da se globa nadomesti z opravo določene naloge v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti.

Na podlagi I. odst. 144. čl. ZP-1 je obdolženec dolžan plačati stroške postopka o prekršku in sicer povprečnino v znesku 125,00 (sto petindvajset 00/100) EUR v 30 dneh po prejemu te sodbe, sicer se prisilno izterjajo.

Postopek zaradi prekrška po 2. tč. I. odst. 11. čl. Zakona o prekrških zoper javni red in mir, ki naj bi ga obdolženec storil s tem, da 16.09.2005 ob 23.45 uri kot voznik osebnega avtomobila reg. št. ... ni upošteval na kraju samem odrejenega zakonitega ukrepa uradne osebe, saj mu je policist zaradi vožnje osebnega avtomobila pod vplivom alkohola na regionalni cesti ... v K. v. prepovedal nadaljnjo vožnjo, obdolženi pa je kljub prepovedi z vožnjo nadaljeval, saj je bil že ob 23.59 uri ponovno ustavljen na regionalni cesti ... v kraju B., ko je vozil omenjeni osebni avtomobil po tej cesti iz smeri Ž. v smeri proti S. K., s čemer naj bi ravnal v nasprotju z 2. tč. I. odst. 11 čl. ZJRM na podlagi 10 tč. I. odst. 136. čl. ZP-1 ustavi;

v nespremenjenih delih pa se izpodbijana sodba o prekršku potrdi ter se v tem delu pritožba obdolženca zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je bil obd. M. D. spoznan za odgovornega za prekrške, navedene v izreku te sodbe. Izrečena mu je bila enotna sankcija in sicer globa v znesku 2.271,00 EUR, 64 kazenskih točk za prekrška, storjena z motornim vozilom B in H kategorije, kar v posledici pomeni tudi prenehanje veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja, od tako izrečene globe je bilo odšteto pridržanje, obdolžencu pa je bilo naloženo še plačilo stroškov postopka in sicer povprečnina 125,00 EUR.

Proti tej sodbi o prekršku se je pritožil obdolženec po svoji zagovornici in navajal, da iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, kakšen alkotest naj bi bil ponujen obdolžencu, da je prvostopno sodišče glede prekrška pod tč. 1 prekoračilo obdolžilni predlog, pri prekršku pod tč. 2 izreka se ne vidi, če je prvostopno sodišče upoštevalo toleranco, enako pa velja tudi za prekršek pod tč. 4 in 5 izreka, čas storitve prekrška in kraj v zvezi s prekrškom pod tč. 3 izreka sta nejasna, prav tako ni jasno, zakaj je prvostopno sodišče uporabilo ZJRM ne glede na spremembo zakonodaje po storitvi prekrška in prvostopno sodišče dejansko stanje ni popolno ugotovilo, saj ni ugotovilo ali je bil obdolženec tega dne v bolniškem staležu ali je jemal zdravila. Pritožil se je tudi na odmerjeno kazen, ki ni bila v vseh primerih izrečena na spodnji meji in za prekršek pod tč. 2 izreka zaradi tega tudi ni obrazložena, prvostopno sodišče pa ni obdolženca kljub njegovi prošnji oprostilo plačila stroškov postopka in mu tudi ni dovolilo izrečeno kazen plačati v obrokih, čeprav je to predlagal. Ob pritožbi obdolženca je moralo pritožbeno sodišče poseči v izpodbijano sodbo o prekršku po uradni dolžnosti, saj je ugotovilo, da je bila v postopku na prvi stopnji v zvezi s prekrškom pod tč. 3 izreka izpodbijane sodbe o prekršku storjena kršitev iz 4. tč. I. odst. 156. čl. ZP-1, na katero mora pritožbeno sodišče ob uporabi 159. čl. ZP-1 paziti po uradni dolžnosti. Iz obdolžilnega predloga predlagateljice PP S. K. z dne 26.09.2005 je namreč razvidno, da je predlagateljica obdolžencu očitala glede kršitev določil Zakona o prekrških zoper javni red in mir, da se ni ravnal po predpisanem znaku, s katerim ga je policist ustavljal in da ni upošteval na kraju samem odrejenega zakonitega ukrepa uradne osebe, ko je kljub prepovedi vožnje z vožnjo nadaljeval in je bil ob 23.59 uri v neposredni bližini zgradbe B. ustavljan z ročno svetilko, ki daje rdečo svetlobo, pri tem pa ni ravnal po predpisanem znaku, s katerim je bil ustavljan, ampak je pospešil hitrost vozila in z vožnjo nadaljeval v smeri proti naselju S. K., policijska patrulja pa je s službenim vozilom zapeljala za njim, kjer ga je z modro lučjo in zvočnim signalom ustavljala v naselju S. K., pri čemer je v neposredni bližini stanovanjske zgradbe K. u. št. ... tudi ustavil in zapeljal levo izven vozišča in ker je bil pod vplivom alkohola zaloten pri prekršku ter je s prekrškom nadaljeval, je bilo zoper njega odrejeno pridržanje do iztreznitve. Policisti so mu ukazali, da stopi do policijskega vozila, da bo pripeljan na PP, kjer bo opravljeno policijsko pridržanje, vendar obdolženec ni upošteval zakonitega ukaza policista, zaradi česar so bila proti njemu uporabljena prisilna sredstva in sicer strokovni prijem ter sredstva za vklepanje in vezanje, ki so mu bila nadeta zaradi suma, da se bo upiral in pobegnil. Iz takšnega opisa dejanja je prvostopno sodišče v izrek pod tč. 3 izpodbijane sodbe o prekršku povzelo vožnjo osebnega avtomobila v cestnem prometu kljub prepovedi, čeprav se ta vsebinsko in smiselno ne povezuje z ZJRM, bi pa lahko predstavljala prekršek po VI. odst. 138. čl. ZVCP-1, ki pa obdolžencu s spornim izrekom ni bil očitan. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je bilo obdolžencu začasno odvzeto vozniško dovoljenje, s čemer mu je bila tudi prepovedana nadaljnja vožnja in še kakšen poseben odrejen ukrep policista v zvezi z nadaljnjo vožnjo v smislu njene prepovedi niti ni bil potreben. Kljub vsebini obdolžilnega predloga pa pritožbeno sodišče ob pritožbi obdolženca in upoštevanju načela prepovedi reformatio in peus glede na gornje ugotovitve ni moglo storiti drugega kot, da je postopek o prekršku proti obdolžencu v tem delu ustavilo. Iz spisovnega gradiva je med drugim razvidno, da je bil obdolžencu izdan tudi plačilni nalog zaradi prekrška po IV. odst. 122. čl. ZVCP-1, vendar pa iz plačilnega naloga ni razviden opis dejanja. Navedeni prekršek stori voznik motornega vozila, ki ne ravna po drugem predpisanem znaku ali ukazu oz. odredbi policista, zaradi česar bi se po mnenju pritožbenega sodišča navedeni plačilni nalog lahko nanašal na obravnavani dogodek, natančnejši obseg inkriminirane količine pa glede na odsotnost opisa dejanja v plačilnem nalogu ni mogoče določiti. Nepokrita inkriminirana količina bi se torej nanašala na okoliščino, da obdolženec ni ravnal po predpisanem znaku, s katerim ga je policist ustavljal, kar bi predstavljalo prekršek po III. odst. 122. čl. ZVCP-1, ali na okoliščino, da kljub ukazu policista ni stopil do policijskega vozila, ta prekršek pa obdolžencu v izreku pod tč. 3 izpodbijane sodbe o prekršku ni bil očitan.

Prav tako je pritožbeno sodišče v zvezi z izrekom stranske sankcije kazenskih točk za prekršek pod tč. 5 izreka izpodbijane sodbe o prekršku ugotovilo, da je prvostopno sodišče kršilo materialne določba zakona (5. tč. I. odst. 156. čl. ZP-1), pri čemer je bila kršitev storjena v škodo obdolženca, zaradi česar mora v okviru 159. čl. ZP-1 pritožbeno sodišče na to kršitev paziti po uradni dolžnosti. Prvostopno sodišče je obdolžencu za prekršek pod tč. 5 namreč izreklo 18 kazenskih točk, čeprav gre za prekršek po D tč. IV. odst. 130. čl. ZVCP-1, za katerega je poleg globe predpisanih najmanj 10 kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila in ob obrazložitvi, da je prvostopno sodišče obdolžencu izreklo predpisane stranske sankcije kazenskih točk na spodnji meji, prvostopno sodišče obdolžencu tudi za ta prekršek izreklo sankcijo, kot je predpisana po V. odst. 130. čl. ZVCP-1, pri čemer je prezrlo tudi določbo V. odst. 23. čl. ZP-1, da če je storilcu izrečena stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, se ne more izreči oz. izvršiti tudi stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, kar je pritožbeno sodišče popravilo tako, da je obdolžencu izreklo najnižje za storjeni prekršek predpisano število kazenskih točk. Od enotno izrečene globe je pritožbeno sodišče odštelo znesek za vštetje pridržanja, kot ga je navedlo prvostopno sodišče, na podlagi II. odst. 18. čl. ZP-1 pa je dovolilo obdolžencu plačati izrečeno globo v 12 zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer je obdolženca potrebno opozoriti na III. odst. 18. čl. ZP-1, ki pravi, da če zamudi s plačilom posameznega obroka za plačilo globe, z dnem zamude zapadejo v plačilo tudi še neplačani obroki. Pritrditi je namreč pritožbenim navedbam, da je obdolženec že v postopku na prvi stopnji prosil za obroke in tudi navedel razloge za to prošnjo, pa mu prvostopno sodišče ni ugodilo niti se do tega predloga obdolženca ni opredelilo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na prekršek pod tč. 3 izreka izpodbijane sodbe o prekršku, se pritožbeno sodišče do njih ni še posebej opredeljevalo, glede na odločitev, da je postopek zaradi tega prekrška proti obdolžencu ustavilo.

Sicer pa je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno in je bil obdolženec utemeljeno spoznan za odgovornega očitanih prekrškov. Ni pritegniti pritožbeni navedbi, da iz izpodbijane sodbe o prekršku ni razvidno, kakšen alkotest naj bi bil ponujen obdolženemu, saj je že iz izreka razvidno, da je šlo za elektronski alkotest znamke D., v primeru, ko pa je obdolženi alkotest odklonil opraviti, pa po mnenju pritožbenega sodišča niti ni pomembno kakšne vrste oz. tipa bi bil elektronski alkotest, s katerim bi obdolženec moral opraviti preizkus alkoholiziranosti. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče pri ugotovljenem rezultatu elektronskega alkotesta ni evidentno upoštevalo tolerance, ki jo določi proizvajalec elektronskih alkotestov kakor tudi odstopanje, ki je možno zaradi individualnih značilnosti preizkušanca, saj je že iz izreka izpodbijane sodbe o prekršku pod tč. 2, 4 in 5 razvidno, da je bila obdolžencu očitana vožnja pod vplivom najmanj miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, zaradi česar je očitno, da mu ni bila očitana vožnja pod vplivom stopnje alkohola, kot je bila izmerjena in ugotovljena z alkotestom, ampak je bila od ugotovljene stopnje odšteta omenjena toleranca in sicer že v obdolžilnem predlogu in čeprav prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku tega res ni izrecno zapisalo, je vse navedeno razvidno iz spisovnega gradiva in iz obrazložitve izpodbijane sodbe o prekršku, saj je prvostopno sodišče tam navedlo rezultat, kakršnega je pokazal elektronski alkotest, ki je višji od tistega, ki se obdolžencu očita v omenjenih izrekih izpodbijane sodbe o prekršku, zaradi česar je očitno, da je bila toleranca upoštevana v korist obdolženca. Glede pritožbenih navedb, da prvostopno sodišče v konkretnem primeru dejansko stanje ni popolno ugotovilo predvsem glede na vrsto zagovora obdolženca, je potrebno ugotoviti, da so te pritožbene navedbe premalo konkretizirane, da bi bilo mogoče ugotoviti, na katerega od prekrškov se nanašajo, zaradi česar nanje podrobneje tudi ni mogoče odgovoriti, sicer pa je obdolženec očitane prekrške priznal in tudi v zvezi s prekrškom pod tč. 1 izreka izpodbijane sodbe izrecno povedal, da je izjavil, da ne bo pihal, ne da bi za to navajal katerega od z zakonom določenih razlogov, v posledici česar bi mu policist moral odrediti strokovni pregled in ob dokazni oceni zagovora, kot jo je opravilo prvostopno sodišče, v okviru pritožbe ni razloga za dvom v pravilnost ugotovitve odločilnih dejstev, razvidnih iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odmero kazenskih sankcij je iz obrazložitve izpodbijane sodbe o prekršku res razvidno, da naj bi sodišče za storjene prekrške izreklo globo na spodnji meji predpisane, vendar po mnenju pritožbenega sodišča to ni v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe, ampak gre za besedno zvezo, ki je ni mogoče tolmačiti tako, da je prvostopno sodišče mislilo na najnižji za določeni prekršek predpisani znesek, zaradi česar so globe, določene za posamezne prekrške, tudi po mnenju pritožbenega sodišča še vedno na spodnji meji predpisanih ob ugotovitvi, da bi zgornja meja na podlagi 1. alineje II. odst. 17. čl. ZP-1znašala 1.200,00 EUR (splošni maksimum). Glede na to je tudi globa, določena za prekršek pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe o prekršku, še vedno bližje spodnji meji predpisane glede na to, da je za obravnavani prekršek po D tč. IV. odst. 130. čl. ZVCP predpisana globa najmanj 500,75 EUR. Res je sicer, da prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku ni izrecno zapisalo, da je pri odmeri globe upoštevalo obteževalne okoliščine, vendar pa je pri obrazložitvi izrečenih kazenskih sankcij zapisalo, da je pri določitvi globe za vsak posamezni prekršek upoštevalo težo storjenih prekrškov in stopnjo odgovornosti ter dejstva, da je obdolženec samski, da je brez otrok, da je zaposlen, da znaša njegova mesečna plača okoli 460,00 EUR, prav tako pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku med drugim zapisalo, da je bil obdolženi zaradi vožnje pod vplivom alkohola pri tukajšnjem sodišču obravnavan že pred kritičnimi dogodki, zaradi česar se je zavedal svojih dejanj in je v nastale posledice privolil, kar je gotovo stopnja odgovornosti, ki je vplivala na odmero globe, ni pa mogoče prezreti niti stopnje alkoholiziranosti (najmanj 1.11 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) četudi prvostopno sodišče tega ni izrecno zapisalo kot obteževalno okoliščino. Zaradi tega ni mogoče soglašati s pritožbeno navedbo, da obrazložitve tako izrečene kazni ni. Olajševalne okoliščine, ki jih obdolženec pritožbeno izpostavlja, pa so se po mnenju pritožbenega sodišča v zadostni meri izrazile v kazenskih sankcijah, kot so bile odmerjene v postopku na prvi stopnji, saj je prvostopno sodišče izrecno kot olajševalno okoliščino upoštevalo delno priznanje storjenih prekrškov in obdolženčevo nekaznovanost v zadnjih dveh letih ter je prav iz tega razloga obdolžencu tudi določalo globe v zneskih bližje spodnji meji predpisanih, obdolženčeva mladost ob ugotovitvi, da je rojen leta 1977, pa tudi ne kaže na to, da gre za najstnika, katerega osebnostni razvoj še ni končan po sami naravi stvari, svojo resno motiviranost vključiti se v normalno življenje in prenehati piti alkohole pijače ali vsaj prenehati voziti motorna vozila potem, ko je užival alkoholne pijače, pa bo moral obdolženec šele pokazati. Okoliščine dejanja in sicer predvsem dejstvo, da obdolženec ni povzročil materialne škode, po mnenju pritožbenega sodišča niso takšne, da bi jih bilo mogoče šteti kot olajševalne ali celo posebne olajševalne okoliščine, saj je po mnenju pritožbenega sodišča zgolj naključje, da se obdolžencu ni zgodila še kakšna prometna nesreča, ni pa dvoma, da je vožnja pod vplivom alkohola zelo nevarna, ker so prizadete sposobnosti voznika in predstavlja hudo ogrožanje varnosti cestnega prometa, pogosto z najtežjimi posledicami. Pritožbeno sodišče zaključuje, da so bile obdolžencu kazenske sankcije izrečene utemeljeno in zakonito, ob upoštevanju vseh za odmero kazenskih sankcij pomembnih okoliščin, kot so bile ugotovljene v postopku na prvi stopnji in so obrazložene v izpodbijani sodbi o prekršku.

Pritožbeno sodišče je torej na podlagi VII. odst. 163. čl. ZP-1 pritožbi obdolženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo o prekršku spremenilo tudi po uradni dolžnosti tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v nespremenjenih delih pa je obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo o prekršku sodišča prve stopnje. Ker je bilo na pritožbeni stopnji delno odločeno v obdolženčevo korist, mu ne bo potrebno plačati stroškov pritožbenega postopka.