Jedro

Rok 30 dni iz 2. točke 1. odstavka 396. člena ZPP prične teči v trenutku, ko se je tožena stranka, ki obnovo postopka predlaga, seznanila z zamudno sodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-tih dneh plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 405,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega prvega dne po poteku roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot prepoznega zavrglo predlog tožene stranke za obnovo postopka in toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 683,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sklep se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da dovoli obnovo postopka, podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovnimi posledicami. Navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila toženi stranki zamudna sodba v tej pravdi vročena najpozneje 20.3.2013. V kolikor sodišče meni, da je bila zamudna sodba vročena odvetnici D. K., v predmetni pravdni zadevi ta odvetnica nikoli ni zastopala tožene stranke, ob tem pa ji sodišče tudi nikoli ni posredovalo v vročitev zamudne sodbe opr. št. P 75/2008 z dne 20.3.2009. Odvetnici D. K. je bil vročen sklep o izvršbi In 112/2009 z dne 5.3.2010, ni pa mogoče trditi, da ji je bila skupaj s sklepom o izvršbi vročena tudi zamudna sodba, ker ji te zamudne sodbe sodišče ni vročalo. Toženi stranki vse do danes citirana zamudna sodba ni bila vročena. Čeprav je res, da je na podlagi predloga za izvršbo za obravnavano zamudno sodbo vedela, ji tega ni mogoče šteti za vročanje, saj lahko vročitev sodbe opravi samo sodišče v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je tudi napačno razlagalo materialni predpis, da 30-dnevni rok za vložitev predloga za obnovo postopka teče od dneva, ko je stranka izvedela za razlog iz 1. točke 394. člena ZPP, to je v primeru, če je pri izdaji odločbe sodeloval sodnik oziroma sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen. Tožena stranka namreč ni vložila predloga za obnovo postopka iz tega razloga, temveč zaradi opustitve vročitve, kar je razlog iz 2. točke 394. člena ZPP. V tej pravdi je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je sodna pisanja za toženca vročalo V. R., saj je bilo ugotovljeno, da V. R. ni bil zakoniti zastopnik toženca in tudi ne njegov pooblaščenec. Napačen je tudi zaključek sodišča, da se je S. K. že takrat, ko je prejemala pošto, ki je bila naslovljena na V. R., seznanila s to zadevo. Za takšno sklepanje sodišče ni imelo nobene osnove.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, opozarja na sodno prakso, po kateri mora biti stranka seznanjena z odločitvijo sodišča in ni potrebno, da ji je ta izrecno vročena, rok 30-tih dni za vložitev predloga za obnovo postopka pa teče od dne, ko se je stranka z odločitvijo seznanila. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Protispisno pritožba opozarja na zmoto sodišča prve stopnje, ko naj bi to navedlo, da je tožena stranka svoj predlog za obnovo postopka temeljila na obnovitvenem razlogu iz 1. točke prvega odstavka 394. člena ZPP. V razlogih izpodbijanega sklepa je namreč večkrat pravilno pojasnjeno, da tožena stranka predlaga obnovo postopka iz razlogov po 2., 4. in 10. točki prvega odstavka 394. člena ZPP in je sodišče svojo odločitev tudi pojasnjevalo skladno tem obnovitvenim razlogom.

6. Nepotrebno se pritožba ukvarja z utemeljevanjem, da V. R. nikdar ni bil zakoniti zastopnik mladoletnega toženca, ker je sodišče prve stopnje pri odločitvi z izpodbijanim sklepom to upoštevalo in je svojo odločitev oprlo na dejstvo, da je zakonita zastopnica mladoletnega toženca njegova mati S. K. 7. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da ji zamudna sodba v tem pravdnem postopku nikdar ni bila vročena skladno določbam ZPP, posledično čemur še sploh naj ne bi pričel teči 30-dnevni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iz 2. točke prvega odstavka 396. člena ZPP. Vendar je sodišče prve stopnje skladno enotni sodni praksi, ki jo v izpodbijanem sklepu tudi citira, pravilno pojasnilo, da se šteje, da je bila zamudna sodba tožencu vročena in je pričel teči 30-dnevni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iz 2. točke prvega odstavka 396. člena ZPP, ko je bil toženec (po svojem pooblaščencu ali zakonitem zastopniku) z zamudno sodbo seznanjen. To je nedvomno bilo 20.3.2013, ko je toženec po svoji zakoniti zastopnik – materi oziroma njeni pooblaščenki odvetnici D. K. v izvršilni zadevi In 112/2009 prejel predlog za izvršbo z zamudno sodbo iz te pravdne zadeve in sklep o izvršbi (glej potrjeno poštno vročilnico k red. št. 28 v spisu In 112/2009). Iz navedenega sledi, da so irelevantne pritožbene navedbe v zvezi s tem, da odvetnica D. K. ni bila pooblaščenka tožene stranke v tem pravdnem postopku, nedvomno pa je tudi, da je tožena stranka predlog za obnovo postopka, vložen 24.2.2014, vložila občutno po poteku 30-dnevnega roka iz 2. točke prvega odstavka 396. člena ZPP.

8. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Te svoje stroške je dolžna tožena stranka kriti sama, ker s pritožbo ni uspela, medtem ko je tožeča stranka v pritožbenem postopku uspela in ji je zato tožena stranka dolžna kriti njene stroške za odgovor na pritožbo. Ti skupno znašajo 405,04 EUR (321,00 EUR nagrada za postopek po tar. št. 3210, 20,00 EUR poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002, vse skupaj povišano za 22 % DDV).