Jedro

Stanovanjski zakon ne predpisuje roka za uveljavitev pravice imetnika do lastne udeležbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (drugi odstavek izreka) razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da je dolžna plačati tožniku znesek 13.168,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 3. 1994 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v višini 5.807,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila v roku 15 dni. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP - 1977). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je vložil zahtevek za vračilo lastne udeležbe po preteku z zakonom določenega dveletnega roka. Po prepričanju pritožnika je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer 123. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-). Tožnik zatrjuje, da je potrebno citirani člen razumeti tako, da je šele po 19. 10. 1993 začel teči rok, v katerem je mogoče zahtevati vračilo lastne udeležbe, saj dokler je imela stranka pravico odkupiti stanovanje, ni mogel teči nobeden od rokov, po katerih bi izgubila pravico do povračila lastne udeležbe. Zato pritožnik meni, da je njegova zahteva pravočasna. Zaradi navedenega tožnik predlaga, da sodišče druge stopnje v zavrnilnem delu spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ug-odi ter toženi stranki naloži v plačil vse pravdne stroške, podrejeno pa, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

V skladu z določbo 359. člena ZPP (1977) je bila pritožba vročena nasprotni stranki, ki v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je rok za vložitev zahtevka za vračilo lastne udeležbe po zakonu potekel 19. 10. 1993, zato predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik pravilno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava v sodbi sodišča prve stopnje. Stanovanjski zakon v prvem odstavku 153. člena določa, da ima imetnik stanovanjske pravice, ki v roku iz 123. člena SZ ne odkupi stanovanja, pravico do povrnitve lastne udeležbe, revalorizirane skladno s količniki, ki jih objavi republiški upravni organ, pristojen za stanovanjske zadeve. Iz določbe prvega odstavka 123. člena SZ izhaja, da lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice oziroma njegov ožji družinski -član uveljavlja pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti v dveh letih po uveljavitvi tega zakona. Ta dveletni rok je prekluzivni materialni rok, torej takšen rok, ki ga določa zakon za uveljavljavitev pravice (v konkretnem primeru - pravice do odkupa stanovanja pod pogoji iz SZ).

Sodišče ne more takšnega prekluzivnega zakonskega roka, z razlago zakona po analogiji, uporabiti za druga pravna razmerja ozirima pri uveljavljanju drugih pravic na podlagi SZ.

Sklicevanja 153. člena na 123. člen torej nikakor ni mogoče razumeti v smislu, kot ga razume sodišče prve stopnje; da namreč 153. člen predpisuje rok za uveljavitev pravice do lastne udeležbe. Zakon takšnega roka ne predpisuje. V 153. členu se zakon na 123. člen sklicuje le toliko, kolikor daje prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ki se niso odločili za odkup stanovanja pod pogoji iz 123. člena, pravico do vrnitve lastne udeležbe.

Kot izhaja iz zgoraj navedenega, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 153. člena SZ; zaradi tega pa je dejansko stanje glede višine oz. načina izračuna lastne udeležbe v postopku na prvi stopnji ostalo nepopolno ugotovljeno.

Zaradi tega je na podlagi določbe 1. odstavka 370. člena ZPP (1977) pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi določb 153. člena SZ, dopolniti dokazovanje v zgoraj nakazani smeri, predvsem glede višine lastne udeležbe in nato o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/1977).