Jedro

Tožnik ni predložil nobenih novih dokazov ali navedel novih dejstev. Povedal je le, da že sedem let nima stikov z domačimi, da je tu od leta 2013, med letoma 2015 in 2018 pa je prestajal zaporno kazen. Take tožnikove navedbe glede na zakonsko ureditev ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, tudi po presoji sodišča ne bi mogle pripeljati do drugačne odločitve.

Tožnik v tem upravnem sporu predlaga obnovo pravnomočno zaključenega upravnega postopka, ki ni bil deležen sodne presoje. Glede na navedeno za odločanje o tem predlogu sodišče ni pristojno (drugi odstavek 17. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), ampak je pristojen organ, ki je odločal o podaljšanju subsidiarne zaščite, zato je sodišče predlog tožnika za obnovo postopka zavrglo na podlagi drugega odstavka 18. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za obnovo postopka se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 64. člena in petega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek z dne 14. 5. 2020 za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Pojasnjuje, da je tožnik ob vložitvi zahtevka navedel iste razloge kot pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, novih dokazov pa ni imel, saj, kot je povedal, z domačimi nima stikov že sedem let. V Sloveniji je od leta 2013. V času med 2015 in 2018 je prestajal zaporno kazen v A., nato je odšel za leto dni v B., od tam v Nemčijo, Francijo, nato za dva dni ponovno v Nemčijo in nato na Nizozemsko, kjer so ga nizozemski varnostni organi priprli za tri mesece. Po izpustitvi je ponovno odšel v Nemčijo, kjer je bil priprt do 12. 3. 2010 na podlagi Interpolove tiralice. Od tam so ga nato deportirali v Slovenijo.

3. Po pregledu upravnega spisa tožena stranka ugotavlja, da je tožnik po vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito samovoljno zapustil azilni dom, zato je postopek ustavila. Svojo drugo prošnjo za mednarodno zaščito je vložil po tem, ko so ga nemški varnostni organi leta 2014 vrnili v Slovenijo. Tožena stranka je 28. 1. 2015 odločila, da je tožnik upravičen do subsidiarne zaščite do 2. 2. 2018. Ker tožniku vabila na razgovor v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite ni bilo mogoče osebno vročiti, je bila vročitev opravljena z javnim naznanilom. Tožnik se obravnave ni udeležil, zato je tožena stranka postopek ustavila. Sklep je postal pravnomočen 22. 11. 2019. 4. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka navedel iste razloge kot v drugi prošnji za mednarodno zaščito, in sicer da je preganjan zaradi svoje veroizpovedi in vojne med sirskimi vladnimi silami in uporniki. Ker se je tožena stranka do teh navedb že predelila v odločbi z dne 28. 1. 2015 ter v ničemer ne gre za dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve, je njegov zahtevek zavrgla.

5. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo in predlog za obnovo postopka. Meni, da bi tožena stranka morala zaradi razlogov, ki jih tožnik navaja, obnoviti postopek podaljšanja subsidiarne zaščite in s tožnikom opraviti razgovor. Pojasnjuje, da je bil v času, ko je tožena stranka zadevni postopek vodila, na prestajanju zaporne kazni. To je tudi razlog, da vabila na razgovor ni prejel. Ker ob vložitvi zahteve za uvedbo ponovnega postopka ni imel pravnega zastopnika, tudi ni mogel vedeti, da bi lahko zahteval vrnitev v prejšnje stanje oz. obnovo postopka po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju, ZUP). Zato ta predlog podaja sodišču in predlaga, da se postopek ugotavljanja razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite obnovi.

6. Tožniku je bila z ravnanjem tožene stranke odvzeta pravica do izjave in v primeru, da postopek ne bo obnovljen, pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS. Navaja še, da bi tožena stranka morala upoštevati 28. člen Direktive 2013/32/EU, zlasti njenega drugega odstavka, ki v primeru, ko se prosilec ponovno javi pristojnemu organu po izdaji sklepa o prekinitvi postopka v primeru implicitnega umika prošnje za mednarodno zaščito ali če od prošnje odstopi, določa, da je prosilec upravičen zahtevati ponovno uvedbo njegovega postopka oz. upravičen podati novo prošnjo, za katero se ne uporabljata določbi 40. in 41. člena Direktive (to so določbe, ki govorijo o zahtevi za uvedbo ponovnega postopka).

7. Opozarja še, da Sirije še vedno ni na seznamu varnih držav, tožena stranka pa se v izpodbijanem sklepu ni opredelila do vprašanja, ali bi vrnitev tožnika v izvorno državo pomenila kršitev 3. člena EKČP ter kršitev načela nevračanja.

8. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Prav tako predlaga obnovo postopka ugotavljanja razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da so tožnikove trditve, da se osebnega razgovora v zvezi s podaljšanjem subsidiarne zaščite ni mogel udeležiti zaradi prestajanja zaporne kazni v A., neresnične. Nato povzema potek postopka podaljšanja subsidiarne zaščite. Sklep, s katerim je ugotovila, da je tožnik v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, je izdala 17. 1. 2018. Vabilo na osebni razgovor po 66. členu ZMZ-1 je tožniku neuspešno vročala na naslov za vročanje, ki ga je tožnik navedel sam. Iz uradnih evidenc je razvidno, da je tožnik že 16. 2. 2018 zapustil Slovenijo in odšel v Nemčijo in nato še v druge države EU. Ker mu vabila ni mogla vročiti osebno, je vročitev opravila z javnim naznanilom z objavo na oglasni deski organa in na državnem portalu e-uprava. Ker se tožnik osebnega razgovora v zvezi s postopkom subsidiarne zaščite ni udeležil, je nazadnje postopek ustavila s sklepom 8. 10. 2019, ki je postal pravnomočen 22. 11. 2019. V nadaljevanju še dodaja, da iz spisovne dokumentacije izhaja še, da se je tožnik v Nemčiji predstavil kot državljan Maroka in ne Sirske arabske republike. Navaja, da je tudi sama v postopku mednarodne zaščite ves čas dvomila, če je tožnik resnično sirijski državljan.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena

11. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, katere postopek podaljšanja subsidiarne zaščite je bil ustavljen in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Skupaj z zahtevkom mora predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ti novi dokazi ali ta nova dejstva morajo skladno s tretjim odstavkom navedenega člena nastati po izdaji predhodne odločitve, razen če jih oseba brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v času prvega postopka. Če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz 64. člena ZMZ-1, zahtevek s sklepom zavrže (četrti odstavek 65. člena ZMZ-1).

12. Za postopke v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite so v veljavi posebne določbe ZMZ-1, ki dokazne standarde zaostrujejo oziroma dokazno breme za uvedbo takšnega postopka prenašajo na vlagatelja. Ureditev pogojev in postopka za vložitev ponovne prošnje izhaja iz predpostavke, da je bilo namreč o prosilčevi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno odločeno. Zato lahko oseba, ki želi vložiti ponovno prošnjo, to stori po predhodnem preizkusu, katerega namen je ugotoviti, da v ponovni prošnji ne uveljavlja okoliščin, ki so že bile predmet pravnomočne odločitve (v konkretnem primeru sklepa o ustavitvi postopka podaljšanja subsidiarne zaščite, št. 2141-354/2012/55 (1312-09) z dne 8. 10. 2019).

13. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v spodaj navedenem okviru nanje sklicuje. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, da mu je bil priznan status subsidiarne zaščite do 2. 2. 2018 in da mu je bil izdan pravnomočen sklep, s katerim je bil postopek podaljšanja subsidiarne zaščite ustavljen.

14. Iz izpodbijanega sklepa ter upravnega spisa je razvidno, da je bil odločilen razlog za odločitev tožene stranke o tožnikovem zahtevku ravno ugotovitev, da uveljavlja razloge, ki jih je uveljavljal že v postopku priznanja subsidiarne zaščite. Tožnik ni predložil nobenih novih dokazov ali navedel nova dejstva (zapisnik o osebnem razgovoru z dne 14. 5. 2020), kar ugotavlja v tožbi tudi sam. Povedal je le, da že sedem let nima stikov z domačimi, da je tu od leta 2013, med letoma 2015 in 2018 pa je prestajal zaporno kazen. Take tožnikove navedbe glede na zakonsko ureditev ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, tudi po presoji sodišča ne bi mogle pripeljati do drugačne odločitve. Na takšno odločitev ne more vplivati niti dejstvo, da se izvorna država tožnika, Sirska arabska republika, ne nahaja na seznamu varnih izvornih držav1. 15. Prav tako ni utemeljen tožnikov ugovor, da je sklep nezakonit zato, ker naj tožena stranka ne bi presojala, ali bi vrnitev tožnika v njegovo izvorno državo pomenila kršitev načela nevračanja. Predmet presoje izpodbijanega sklepa je bila zahteva tožnika po uvedbi ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Ker tožnik utemeljenosti zahteve, kot jo določa ZMZ-1, ni zadostil, je tožena stranka njegovo zahtevo zavrgla. Tožena stranka v konkretnem postopku ni odločala o vrnitvi tožnika v njegovo izvorno državo.

16. Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke pravilna. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 17. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je bil namreč zaslišan že ob ustni vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar izvedba dokaza z njegovim zaslišanjem ne bi bila pomembna za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi sicer je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1. K točki II izreka

18. Na podlagi 96. člena ZUS-1 se postopek, ki je bil pravnomočno končan s sodno odločbo, na predlog stranke obnovi, če je podan kateri izmed v nadaljevanju tega člena taksativno navedenih obnovitvenih razlogov. Obnova sodnega postopka je pred upravnim sodiščem torej mogoča zoper vsako pravnomočno sodno odločbo. Obnovo postopka pozna tudi ZUP, in sicer se na podlagi 260. člena ZUP postopek, končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (torej z odločbo, dokončno v upravnem postopku), obnovi, če je podan kateri izmed prav tako taksativno navedenih razlogov. Tako se po določbi 9. točke 260. člena ZUP postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

19. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tem upravnem sporu predlaga obnovo pravnomočno zaključenega upravnega postopka (sklep tožene stranke s katerim je ustavila postopek podaljšanja subsidiarne zaščite, št. 2142-354/2012/55 (1312-09) z dne 8. 10. 2019, ki je postal pravnomočen 22. 11. 2019), ki ni bil deležen sodne presoje. Glede na navedeno za odločanje o tem predlogu sodišče ni pristojno (drugi odstavek 17. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), ampak je pristojen organ, ki je odločal o podaljšanju subsidiarne zaščite, zato je sodišče predlog tožnika za obnovo postopka zavrglo na podlagi drugega odstavka 18. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav (UL RS, št. 13/16 in 38/19).