Jedro

Odločbe, s katerimi je bilo zahtevku tožeče stranke ugodeno in so ji bile zahtevane parcele vrnjene, so materialno pravnomočne in postopka glede teh parcel ni mogoče ponovno začeti. Zavrženje ponovne zahteve za vrnitev je v tem delu torej pravilno. Odločbe, s katerimi je bil zahtevek tožeče stranke zavrnjen so sicer le formalno pravnomočne, vendar bi se postopek glede v njih obravnavanih parcel lahko ponovno uvedel le, če bi se dejansko stanje ali pravna podlaga zahtevka spremenila. Do take spremembe pa do izdaje izpodbijanega sklepa ni prišlo.

Z odločbo, s katero se odloči o ničnosti odločbe, ki je obremenjena s takimi napakami, da ne more obstati, se njena ničnost ugotovi. V konkretnem primeru ničnost ni bila ugotovljena. Zato je prvostopenjski organ v okviru odločanja o ponovnem zahtevku tožeče stranke lahko upošteval te že sprejete odločitve glede ničnosti odločb. Tožeča stranka torej tudi glede zavrnilnih odločb ni imela podlage za ponovno uveljavljanje zahtevka za vrnitev podržavljenih parcel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Kamnik (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožeče stranke za vrnitev parcel, ki so predmet zakupne pogodbe št. 14160-1179/08 z dne 17. 6. 2008, sklenjene med Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS kot zakupodajalcem in Agrarno skupnostjo ... kot zakupnikom, za zemljišča, našteta v 1. točki izreka (1. točka izreka), odločila, da bo o preostalem delu zahtevka, ki se nanaša na razglasitev ničnosti odločb Upravne enote Kamnik št. 46500-0002/00-5/16 z dne 2. 2. 2000 in št. 46500-0009/00-5/16 z dne 10. 5. 2000, odločeno s posebno odločbo oziroma sklepom (2. točka izreka) ter ugotovila, da stroškov postopka ni bilo (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da so člani Agrarne skupnosti ... dne 26. 10. 2010 vložili zahtevo za vrnitev v naravi prej navedenih kmetijskih zemljišč. V vlogi so se sklicevali na zakonske določbe, ki Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS določa za zavezanca za vrnitev kmetijskih zemljišč. Opozorili so, naj se upravni organ ne sklicuje na odločbi z dne 2. 2. 2000 in 10. 5. 2000, ki določata zahtevane kmetijske zemljiške parcele za stavbna funkcionalna zemljišča objektom in napravam družbe ..., saj sta odločbi nični. Predlagali so, da ju upravni organ po uradni dolžnosti razglasi za nični ter parcele, ki so zajete v sklenjeni zakupni pogodbi, vrne vlagateljem v naravi, saj so bile predmet denacionalizacijskega postopka pred izdajo odločb o določitvi funkcionalnega zemljišča. Upravni organ iz spisa št. 321-138/1995 ugotavlja, da so člani Agrarne skupnosti ... v zakonitem roku vložili zahtevo za vrnitev nepremičnin v last in posest s pripadajočimi pritiklinami in pravicami, ki so bile podržavljene Agrarni skupnosti ... in njenim članom. O zahtevku je bilo odločeno z več delnimi odločbami. Odločeno je bilo o vseh zemljiščih, ki so predmet zakupne pogodbe z dne 17. 6. 2008, in za katere so člani Agrarne skupnosti ... ponovno vložili zahtevo za vrnitev. Z delno odločbo Upravne enote Kamnik št. 321-138/95 z dne 18. 11. 1998 sta bili vrnjeni parc. št. 744/6 in parc. št. 745/1; z dopolnilno odločbo Upravne enote Kamnik št. 321-138/95 z dne 29. 6. 2000 sta bili vrnjeni parc. št. 744/1 in 744/169; z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 46403/0029/97/31 z dne 7. 5. 2008 je bila zavrnjena zahteva za vrnitev parc. št. 740/16, 740/18, 740/25, 740/27, 741/10, 741/12, 741/13, 741/15, 741/20, 741/21, 741/23, 741/25, 741/26, 741/27, 744/131, 744/133, 744/135, 744/139, 744/141, 744/144, 744/146, 744/150, 744/152, 744/154, 744/155, 744/156, 744/158, 744/160, 744/161, 744/163, 744/164, 744/165, 744/166, 745/78, 745/79, 745/80 in 745/81; z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 46403/0029/97/30 z dne 7. 5. 2008 je bila zavrnjena zahteva za vrnitev parc. št. 744/168 in 744/170; z delno odločbo Upravne enote Kamnik št. 321-138/95 z dne 29. 11. 2006 je bilo odločeno o zahtevi za vrnitev parc. št. 740/19, 740/20, 740/26, 741/11, 741/16, 741/19, 741/24, 744/134, 744/137, 744/140, 744/145, 744/149, 744/153, 745/77, 740/15, 741/18 in 741/28. Vrnjene so bile parc. št. 740/15, 741/18 in 741/28, glede ostalih parcel pa je bila zahteva za vrnitev zavrnjena. Ker je bilo o vseh zahtevanih zemljiščih že odločeno, je upravni organ je zahtevo tožeče stranke za vrnitev parcel zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjski sklep, ker je preveril, da so navedbe prvostopenjskega organa o izdanih pravnomočnih odločbah glede predmetnih nepremičnin točne. V zvezi z odločbama z dne 2. 2. 2000 in 10. 5. 2000 o funkcionalnih zemljiščih pa navaja, da sta bili odločbi pravnomočni v času odločanja o zahtevi za vrnitev premoženja in jih je bilo treba v postopku denacionalizacije upoštevati. O zahtevi za ničnost navedenih odločb ni bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, saj bo o tem odločeno s posebno odločbo oziroma sklepom.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena v predpisanem roku. Med denacionalizacijskim postopkom je Upravna enota Kamnik pravno neutemeljeno z odločbama št. 46500-0002/00-5/16 z dne 2. 2. 2000 in št. 46500-0009/00-5/16 z dne 10. 5. 2000 zemljiške parcele določila za funkcionalna stavbna zemljišča. Te parcele so bile pozneje predmet zakupne pogodbe št. 14160-1179/08 z dne 17. 6. 2008, kar nesporno dokazuje, da so kmetijske zemljiške parcele. V denacionalizacijskem postopku so torej po statusu kmetijska zemljišča. Zaradi formalne, ne pa materialne pravnomočnosti odločb o predhodnem pravnem vprašanju je tožeča stranka predlagala, da se odločbi izrečeta za nični. Vendar je bil njen predlog zavržen. Organa prve in druge stopnje se nista ukvarjala z materialno pravnomočnostjo, ki pa je ni. Spor o ničnosti odločb se pri tem sodišču vodi pod opr. št. I U 231/2011. Ker sta navedeni odločbi nični, iz njiju ne nastanejo nobene pravice in obveznosti, če pa so nastale, so neveljavne oziroma nične. Nična odločba se namreč ne odpravi, razveljavi ali spremeni, temveč se ugotovi njena ničnost in s tem tudi njena neobstojnost, kar ima za posledico odpravo pravnih posledic, ki so morebiti nastale. V zvezi z zatrjevano ničnostjo odločb z dne 2. 2. 2000 in 10. 5. 2000 se tožeča stranka sklicuje na tretji odstavek 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) ter na prvi odstavek 215. člena Zakona o graditvi objektov, iz katerih izhaja, da predlog za določitev funkcionalnega zemljišča lahko vlaga le lastnik oziroma uporabnik objekta, h kateremu naj se določi funkcionalno zemljišče, in da mora imeti funkcionalno zemljišče isto pravno pripadnost, kot jo ima objekt, torej mora biti predlagatelj tudi lastnik oziroma uporabnik objekta. Objekti in naprave, ki se jim z odločbo št. 46500-0002/00-5/16 z dne 2. 2. 2000 špekulativno in v nasprotju s tretjim odstavkom 46. člena ZUN določajo kmetijske parcele za funkcionalna stavbna zemljišča, pa dejansko pripadajo družbi ..., d.o.o., ki jih do sedaj še ni vknjižila v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižni status je torej ostal nespremenjen. Lastnica je na podlagi prvega in drugega odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov še vedno Republika Slovenija, zanjo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki je v postopku denacionalizacije zavezanec za vračilo, čeprav je v zemljiški knjigi še vedno vpisana Občina Kamnik, posest parcel pa ima na podlagi zakupne pogodbe z dne 17. 6. 2008 tožeča stranka. Gre za prikrit pravni promet z namenom izločitve kmetijskih zemljišč iz postopka denacionalizacije. Odločba o določitvi parcel za funkcionalna stavbna zemljišča je bila izdana na predlog Občine Kamnik, ki glede na 46. člen ZUN ni imela legitimnosti za sprožitev tega postopka. Družba ..., d.o.o. tako ne more pridobiti določene ji špekulativne pravice, saj je špekulativni izrek odločbe, ki je v nasprotju z zakonskim določilom, pravnim redom in ga tudi objektivno ni mogoče izvršiti. Zato je odločba nična v skladu s 3. točko prvega odstavka 279. člena ZUP. Odločba št. 46500-0009/00-5/16 z dne 10. 5. 2000 je izdana po uradni dolžnosti, čeprav bi morala biti izdana na predlog lastnika objekta in zemljišča. Tudi ta odločba nezakonito določa kmetijske zemljiške parcele za funkcionalna stavbna zemljišča za območje krajinske zasnove Velika Planina, ki glede na zakonsko določilo ni niti objekt niti naprava za določitev funkcionalnega stavbnega zemljišča. Dejansko določa funkcionalna stavbna zemljišča družbi ..., d.o.o., ki upravlja smučarsko dejavnost. Z njo se špekulativno določa funkcionalno stavbno zemljišče smučarskim napravam, vlečnici Tiha 1 in Tiha 8. Ta odločba absurdno določa funkcionalno stavbno zemljišče cesti, kar je v nasprotju s tretjim odstavkom 46. člena ZUN. Cesta je javno dobro in ne more biti predmet lastništva ali uporabe predlagateljev za določitev funkcionalnega stavbnega zemljišča. Za cesto veljajo pravila cestnega sveta in ne pravila funkcionalnega stavbnega zemljišča, zato cesti vknjižba funkcionalnega zemljišča iz objektivnih razlogov ni možna. Obe odločbi nasprotujeta pravnemu redu in sta absolutno neizvršljivi ter sta zato po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP nični, zato ju naj sodišče izreče za nični. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o vrnitvi kmetijskih zemljišč in parcel v naravi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Prvostopenjski upravni organ je odločitev o zavrženju ponovne zahteve tožeče stranke za vrnitev podržavljenih zemljišč oprl na 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB, 126/07, 65/08 in 8/10, v nadaljevanju ZUP), ki določa, da organ s sklepom zahtevo zavrže, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, enako pa tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Tožeča stranka ne prereka ugotovitve upravnega organa, da je bilo o zahtevku za vrnitev vseh parcel, katerih vrnitev je ponovno uveljavljala z v tem postopku obravnavno zahtevo, že pravnomočno odločeno. Sodišče je to preverilo na podlagi listin v predloženem upravnem spisu.

Odločbe, s katerimi je bilo zahtevku tožeče stranke ugodeno in so ji bile zahtevane parcele vrnjene (delna odločba št. 321-138/95 z dne 18. 11. 1998, dopolnilna odločba št. 321-138/95 z dne 29. 6. 2000, delno delna odločba št. 321-138/95 z dne 29. 11. 2006), so materialno pravnomočne in postopka glede teh parcel ni mogoče ponovno začeti (v take odločbe je mogoče poseči samo z izrednimi pravnimi sredstvi). Zavrženje ponovne zahteve za vrnitev je v tem delu iz navedenega razloga torej pravilno.

Odločbe, s katerimi je bil zahtevek tožeče stranke zavrnjen (odločbi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 46403/0029/97/31 z dne 7. 5. 2008 in št. 46403/0029/97/30 z dne 7. 5. 2008 ter delno delna odločba št. 321-138/95 z dne 29. 11. 2006) so sicer le formalno pravnomočne, vendar bi se postopek glede v njih obravnavanih parcel lahko ponovno uvedel le, če bi se dejansko stanje ali pravna podlaga zahtevka spremenila. Do take spremembe pa do izdaje izpodbijanega sklepa ni prišlo. Drži sicer navedba tožeče stranke, da se nična odločba ne odpravi, razveljavi ali spremeni. Z odločbo, s katero se odloči o ničnosti odločbe, ki je obremenjena s takimi napakami, da ne more obstati, se njena ničnost ugotovi. V konkretnem primeru ničnost odločb št. 46500-0002/00-5/16 z dne 2. 2. 2000 in št. 46500-0009/00-5/16 z dne 10. 5. 2000 ni bila ugotovljena. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je sprožila postopek za ugotovitev ničnosti navedenih odločb, v katerem pa ni bila uspešna, sodišče pa se je z vpogledom v odločbi Ministrstva za okolje in prostor št. 35112-10/2008-2-BM in št. 35112-11/2008-2-BM (ki sta bili predmet presoje v upravnih sporih opr. št. I U 925/2011 in I U 926/2011) prepričalo, da je to ministrstvo že ugotavljajo, ali sta odločbi nični, ter presodilo, da nista. Zato je prvostopenjski organ v okviru odločanja o ponovnem zahtevku tožeče stranke lahko upošteval te že sprejete odločitve glede ničnosti odločb. Tožeča stranka torej tudi glede zavrnilnih odločb ni imela podlage za ponovno uveljavljanje zahtevka za vrnitev podržavljenih parcel. Zato je odločitev prvostopenjskega organa o zavrženju zahtevka pravilna.

Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je upravni organ ponovno presojo ničnosti odločb z dne 2. 2. 2000 in 10. 5. 2000 odkazal v posebno odločanje, in bo v okviru te odločitve tožeča stranka imela ugovore v zvezi z ugotavljanjem ničnosti odločb. V predmetnem upravnem sporu pa se sodišču glede na prej presojeno do tovrstnih ugovorov ni treba opredeljevati.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen.