Jedro

V primeru kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ se zahteva storilčevo delovanje z namenom, da bi pri opravljanju gospodarske dejavnosti sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo. Eventualni naklep torej ne zadošča, zahteva se direktni (obarvani oziroma motivirani) naklep.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. R.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati 300.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 28.3.2003 obs. R.F. spoznalo za krivo kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ ter ji izreklo po 50. členu istega zakonika pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora ter preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 96. člena KZ je M.L. odvzelo premoženjsko korist v znesku 80.000 SIT. Obsojenki je po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 100.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6.1.2005 zavrnilo pritožbo zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenko pa zavezalo k plačilu 150.000 SIT povprečnine.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 420. členu ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. V izčrpnih razlogih ocenjuje, da zatrjevane postopkovne kršitve in kršitve kazenskega zakona niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker v izreku pravnomočne sodbe ni navedeno, katere konkretne pravice, ki jih je obsojenka imela po pogodbi o poslovodstvu, naj bi prekoračila. Sodišče je po stališču zahteve z obrazložitvijo, ki jo vsebuje napadena sodba, zašlo v nasprotje z njenim izrekom ter tudi s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker v izreku ni naveden aneks k pogodbi o poslovodstvu, ki je podaljšal čas njene veljavnosti.

Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ je, kot sledi iz abstraktnega dejanskega stanu, lahko storjeno v treh izvršitvenih oblikah. V tem primeru sta obsojenki očitani dve obliki in sicer, da je izrabila položaj direktorice ... d.d. pri opravljanju gospodarske dejavnosti vodenja poslovanja družbe tudi na področju računovodstva in financ ter da je prestopila meje svojih pravic, določenih po pogodbi o poslovodstvu z navedeno družbo. V nadaljnjem opisu je konkretizirano obsojenkino ravnanje z očitkom, da je s podpisom dveh naknadno izdanih naročilnic, opremljenih z žigom oškodovane družbe, izdanih po njenem navodilu, odobrila in s tem omogočila plačilo gostinskih storitev ter s tem pridobila M.L.-ju premoženjsko korist 80.000 SIT. Takšnemu opisu dejanja, v katerem gre za prepletanje obeh navedenih izvršitvenih oblik, ni mogoče očitati nerazumljivosti iz razloga, na katerega se sklicuje zahteva in s tem tudi ne zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vselej omeji na preizkus kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve (1. odstavek 424. člena ZKP). V zahtevi namreč ni uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in tudi ni navedeno, da v opisu dejanja v pravnomočni sodbi manjka zakonski znak, ki zadeva očitek, da je obsojenka poleg izrabe položaja (ki že sama po sebi zadostuje za zaključek, da je podano kaznivo dejanje po 1. odstavku 244. člena KZ) prestopila tudi meje svojih pravic.

Prav tako izrek napadene sodbe ne nasprotuje njenim razlogom, ker v njem ni naveden aneks k pogodbi o poslovodstvu. Sodišče druge stopnje je pritožbeno navedbo, da pogodba o poslovodstvu ni več veljala v času storitve kaznivega dejanja, zavrnilo z ugotovitvijo, da je pogodba bila podaljšana z aneksom. V zagovoru, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi sodbe, je obsojenka navedla, da je pogodba o poslovodstvu bila podaljšana do 9.3.1999. Aneks k tej pogodbi, za katero se ne trdi, da je bila še kako drugače zlasti vsebinsko spremenjena, je šteti kot sestavni del te pogodbe, ki je navedena tudi v izreku sodbe. Zato v takem položaju ni mogoče sklepati, da je podano zatrjevano nasprotje, ker v opisu dejanja ni izrecno naveden aneks.

Po stališču zahteve je obsojenki očitano kaznivo dejanje možno storiti samo z direktnim naklepom, ki mora biti posebej motiviran. Takšen "motivirani" naklep v nobeni od sodb ni obrazložen, saj ni nikjer navedeno, v čem naj bi bil obsojenkin motiv. Zato vložnik zahteve meni, da je tudi v tem pogledu podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V primeru obravnavanega kaznivega dejanja je določen poseben storilčev namen. Gre namreč za delovanje z namenom, da bi pri opravljanju gospodarske dejavnosti sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo. Takšno ravnanje je pogoj za obstoj kaznivega dejanja, pri čemer zanj ne zadošča eventualni naklep, temveč se zahteva direktni (obarvani oziroma motivirani) naklep.

Sodišče je na podlagi vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin presodilo, da je obsojenka dejanje storila s takšnim naklepom. Sodišče prve stopnje je to presojo tudi utemeljilo z razumnimi razlogi (12. in 13. stran prvostopenjske sodbe). Prav tako je pritožbeno sodišče o vprašanju subjektivnega odnosa obsojenke do kaznivega dejanja glede na pritožbene navedbe zavzelo stališče. Sodišče prve stopnje je postopalo tako, kot je predpisano v 7. odstavku 364. člena ZKP, sodišče druge stopnje pa je v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP opravilo presojo pritožbenih navedb. Ker ima pravnomočna sodba ustrezne razloge glede obsojenkine krivde, tudi v tem pogledu ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Sicer pa iz ostalih navedb zahteve, da je obsojenka v zagovoru zanikala, da bi hotela s svojim ravnanjem pridobiti M.L.-ju premoženjsko korist v višini 80.000 SIT in da za kaj takega ni imela nobenega motiva, nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede tega dejstva. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP s trditvijo, da sodišče ni ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru za dejanje majhnega pomena (14. člen KZ).

Sodišče prve stopnje je utemeljilo, da kljub nizkemu znesku premoženjske koristi ni podlage za uporabo instituta dejanja majhnega pomena. Presodilo je, da temu nasprotuje "težka finančna situacija", v kateri se je v kritičnem času nahajalo oškodovano podjetje. Sodišče druge stopnje je soglašalo s takšno presojo ter jo obrazložilo z okoliščinami, da je obsojenka s svojim dejanjem pridobila protipravno premoženjsko korist direktorju firme, ki je bil na odhodu in v škodo te firme, ki je bila v nezavidljivem finančnem položaju ter da je dejanje storila z visoko stopnjo krivde, z direktnim naklepom.

Iz takih razlogov pravnomočne sodbe sledi, da je sodišče pri presoji, ali gre v tem primeru za dejanje majhnega pomena, izhajalo iz narave in teže kaznivega dejanja ter okoliščin, v katerih ga je obsojenka storila (objektivno merilo), upoštevalo pa tudi, da je dejanje storila z najvišjo stopnjo krivde (subjektivno merilo). Sodišče je zato opravilo presojo obeh meril in na podlagi ugotovljenih okoliščin tudi utemeljeno sklepalo (pravni zaključek), da ni podlage za uporabo določbe 14. člena KZ. V takem položaju sodišče tudi ni kršilo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Z navedbami, da so škodljive posledice dejanja neznatne glede na višino premoženjske koristi, katere vrnitev oškodovana d.o.o. ni zahtevala, da je obsojenka ravnala v prepričanju, da gre za poslovno srečanje, da se ni zavedala storitve kaznivega dejanja in da je ravnala v dejanski zmoti ter z opozarjanjem na obsojenkine obveznosti in obremenitve, na dosežene poslovne rezultate v letih 1996 in 1997, na denarne zahtevke, ki jih imata do oškodovane d.o.o. obsojenka in M.L. ter na okoliščine, povezane z obsojenkinim odnosom do dela, ki ga je opravljala ter do obveznosti, ki jih je v zvezi s tem prevzemala, zahteva nakazuje, da je sodišče zmotno in deloma tudi nepopolno ugotovilo dejanske okoliščine, ki so podlaga za presojo instituta dejanja majhnega pomena. S tem pa v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. R.F. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenkinih premoženjskih razmer, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje in ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).