Jedro

Pri neupravičeni pridobitvi ne more iti za darilo v smislu 29. člena ZD, saj vsebina neposlovne obveznosti izključuje darovalčevo razpolaganje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se II. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se glasi: „II. Tožena stranka V. V. je dolžan vrniti v zapuščino po pokojnem J. V. znesek 32.139,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2010 do plačila, v roku 15 dni.“

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je razsodilo, da je darilna pogodba z dne 30. 6. 1993 med zapustnikom J. V. kot darovalcem in tožencem V. V. kot obdarjencem, katere predmet je bilo stanovanje št. 7 v 3. nadstropju stanovanjskega bloka na N., brez pravnega učinka proti tožnici v znesku 32.139,96 EUR, potrebnem za pokritje njenega nujnega dednega deleža po zapustniku (I. točka izreka). Tožencu je prvo sodišče naložilo, da vrne v zapuščino po pokojniku znesek 32.139,96 EUR v roku 15 dni (II. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je prvo sodišče zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da naloži tožencu vrnitev višje denarne protivrednosti darila zaradi prikrajšanja njenega nujnega deleža. Navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo prvega sodišča, da je bil znesek 10.500,00 EUR podarjen toženčevim otrokom, ne pa tožencu. Materialnopravno zmotno je stališče prvega sodišča, da zapustnikova sredstva, če si jih zakoniti dedič prisvoji, ne predstavljajo darila, pač pa neupravičeno obogatitev. Po Zakonu o dedovanju je darilo vsako neodplačno razpolaganje. Za ugotovitev darila po 29. členu ZD zadošča, da so sredstva iz zapustnikovega računa brez odplačne podlage prešla v sfero zakonitega dediča. Toženec je imel zapustnikovo pooblastilo za razpolaganje z zapustnikovimi sredstvi. Razpolaganje zakonitega dediča, ki ni pregledno in ne izkazuje, za kaj so bila sredstva porabljena, bremeni njega samega in se šteje, da gre za darilo. Sodišče je s pozivom tožnici za opredelitev, ali gre za darilo ali za neupravičeno prisvajanje, zašlo v kršitev 212. člena ZPP. S kršitvijo trditvenega in dokaznega bremena je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženčeva trditev, da so bila sredstva v znesku 10.500,00 EUR darilo njegovim otrokom, ni dokazana. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ocenjuje toženčevo izpoved kot prepričljivo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi izpoved toženčeve soproge vnaša dodaten dvom v resničnost toženčeve izpovedbe o zapustnikovem darilu njegovim otrokom. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na plačilo tožnici. Tožnica je upnica, zato gre plačilo neposredno njej. Znesek 8.000,51 EUR se upošteva kot zapuščina, saj je za ugotavljanje obračunske vrednosti zapuščine brez pomena, da sta si ga pravdni stranki že razdelili. S trenutkom zapustnikove smrti preide premoženje na dediče, zato znesek po zapustnikovi smrti nakazanih pokojnin 1.153,00 EUR ne sodi niti v zapuščino niti v obračunsko vrednost zapuščine. Ta dolg tudi ni dolg zapustnika, ampak dolg dedičev. Prvo sodišče ga je zato neutemeljeno upoštevalo pri ugotavljanju višine nujnega deleža. V zapuščino sodita zneska 2.165,88 EUR in 8.000,51 EUR ter darili tožencu v vrednosti 10.500,00 EUR in 149.600,00 EUR. Od tega je treba odšteti stroške pogreba zapustnika v znesku 2.000,00 EUR. Vrednost tožničinega nujnega deleža znaša 42.066,98 EUR, ob upoštevanju prejetih 4.000,00 EUR pa znaša tožničino prikrajšanje še 38.066,98 EUR. Prvo sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo zamudnih obresti. Obstoj dolžnikove zamude, nastale z vložitvijo tožbe, se domneva po samem zakonu. Tožnica je uspela z zahtevkom po temelju, po višini pa z več kot polovico, zato bi ji moral toženec v skladu z razmerjem uspeha povrniti pravdne stroške.

3. Toženec uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi obširno razlaga, da je tožnica nepravilno oblikovala tožbeni zahtevek. Tožnica je postavila ugotovitveni tožbeni zahtevek, morala pa bi uveljavljati oblikovalni in dajatveni zahtevek. Toženec je že na prvi stopnji opozarjal, da tožbeni zahtevek ni pravilno oblikovan.

4. Tožnica v odgovoru na toženčevo pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženec ni odgovoril na tožničino pritožbo.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena. Pritožba toženca ni utemeljena.

6. Toženec zmotno meni, da je tožnica uveljavljala ugotovitveni tožbeni zahtevek. Tožnica je uveljavljala oblikovalni in dajatveni tožbeni zahtevek, pri čemer ga je v bistvenih delih opredelila pravilno (ker je toženec odtujil podarjeno nepremičnino, je sprejemljiv oziroma sklepčen tudi oblikovalni zahtevek, da darilna pogodba nima pravnega učinka proti tožnici v obsegu denarne protivrednosti določenega deleža podarjene nepremičnine, na kar je smiselno meril tožničin zahtevek). Toženčeva pritožba je zato neutemeljena.

7. Ker je tožnica podala medsebojno nasprotujoče trditve glede denarnih sredstev v znesku 10.500,00 EUR (kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče), jo je prvo sodišče utemeljeno pozvalo (285. člen ZPP), da poda jasne trditve v tem delu. Tožnica je nato izrecno trdila, da gre pri tem za neupravičeno pridobitev, kar pa izključuje možnost, da bi šlo za zapustnikovo darilo tožencu (ali njegovim otrokom) kot pravno pomembno dejstvo za to pravdo. Prvo sodišče je zato pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek v tem delu ni sklepčen. Bistvo darilne pogodbe (za to pravdo) je v tem, da predstavlja darovalčevo razpolaganje s predmetom darila (neodplačen prenos predmeta darila v breme darovalčevega premoženja na obdarjenca, ki darilo sprejme). Pri neupravičeni pridobitvi ne more iti za darilo v smislu 29. člena ZD, saj vsebina neposlovne obveznosti izključuje darovalčevo razpolaganje.

8. Prvo sodišče je pravilno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (v obsegu iz 2. točke tožbenega zahtevka). Ker je bil zapuščinski postopek prekinjen zaradi tožničine napotitve na to pravdo, tožnica ne more zahtevati od toženca, da ji izroči (plača) denarno protivrednost darila zaradi prikrajšanja njenega nujnega deleža. Ker je zapuščinski postopek še v teku, je tožnica lahko uspela le s podrejenim tožbenim zahtevkom za vrnitev denarne protivrednosti darila v zapuščino.

9. Prvo sodišče je ugotovilo, da so bili na zapustnikov račun po njegovi smrti nakazani posamezni zneski pokojnin v skupni vrednosti 1.153,00 EUR. Tožnica ima prav, da ta sredstva ne sodijo v zapuščino pokojnega J. V. oziroma, da jih ni mogoče obravnavati kot zapustnikov dolg in jih zato ni mogoče upoštevati pri izračunu nujnega dednega deleža tožnice, kot je to materialnopravno napačno storilo prvo sodišče. Kljub temu pa ta napaka ni terjala spremembe izpodbijane sodbe, kot je obrazloženo v nadaljevanju.

10. Kot obračunsko vrednost zapuščine bi bilo treba upoštevati znesek 157.766,39 EUR (10.166,39 EUR – 2.000,00 EUR + 149.600,00 EUR). Vrednost nujnega dednega deleža tožnice (¼) zato znaša 39.441,60 EUR. Ob čisti zapuščini v vrednosti 8.166,39 EUR (2.165,88 EUR + 8.000,51 EUR – 2.000,00 EUR) bi bil toženec dolžan vrniti v zapuščino denarno protivrednost - 31.275,21 EUR. Ker je prvo sodišče prisodilo tožnici več, kot bi ji šlo (32.139,96 EUR), tožnica nima pravnega interesa za pritožbo v tem delu. Prvo sodišče je v svojih izračunih upoštevalo kot vrednost čiste zapuščine 7.013,39 EUR, zato je njegov izračun denarne protivrednosti darila, ki ga je toženec dolžan vrniti v zapuščino, napačen, vendar se toženec v tem delu ne pritožuje. Glede na uveljavljani tožbeni zahtevek in tožbene trditve ni podlage za upoštevanje takšnega izračuna, kakršnega tožnica zagovarja v pritožbi (odštevanje prejetega zneska 4.000,00 EUR od vrednosti tožničinega nujnega dednega deleža).

11. Tožnica utemeljeno graja zavrnitev obrestnega dela tožbenega zahtevka. Tožnica je v tožbi zahtevala zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje, zato ni bilo potrebno posebej utemeljevati obrestnega zahtevka. Nujni dedič namreč lahko zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti v primeru vračanja daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža po splošnem pravilu iz drugega odstavka 299. člena OZ od vložitve tožbe dalje. Toženec je torej prišel v zamudo z vložitvijo tožbe 21. 10. 2010. Tožba je bila vezana na rok po napotitvenem sklepu zapuščinskega sodišča, zato se upošteva kot dan njene vložitve 21. 10. 2010, ko je bila tožba oddana priporočeno po pošti (drugi odstavek 112. člena ZPP).

12. Pritožba tožnice zoper stroškovni del odločitve prvega sodišča ni utemeljena. Presoja uspeha v tej pravdi po temelju in po višini ne pride v poštev. Glede na približno enak uspeh v sporu je prvo sodišče pravilno odločilo o pravdnih stroških.

13. Pritožbeno sodišče je zato v obrestnem delu ugodilo pritožbi in sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženca zavrnilo ter potrdilo sodbo prvega sodišča v izpodbijanem in nespremenjenem delu (5. alineja 358. člena in 353. člen ZPP).

14. Tožnica je s pritožbo uspela le glede stranske terjatve, ne pa tudi v glavni stvari. Toženec ni uspel s pritožbo. Pravdni stranki zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ter prvi odstavek 154. člena ZPP).