Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Slabša kvaliteta mamila na oceno teže storjenega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili ne vpliva.
Zahteva zagovornika obsojenega S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.
Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 14.8.2006 obsojenega S.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ ter mu izreklo kazen sedem let zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obsojencu vštelo v izrečeno kazen čas odvzema prostosti, to je čas pridržanja in pripora od 20.5.2006 od 13.15 ure dalje. Po 1. odstavku 40. člena KZ mu je izreklo stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za dobo osmih let, po 4. odstavku 196. člena istega zakonika mu je odvzelo zaseženo mamilo in po 69. členu KZ tudi vozilo R. V skladu s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.10.2006 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.
Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo višjega sodišča in zadevo vrne temu sodišču v novo odločitev.
Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. členu ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena ter predlaga, da jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne.
Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.
Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
Po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče druge stopnje storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, podan pa je tudi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijanih odločbah (427. člen ZKP). Zahteva meni, da teža mamil ni bila zanesljivo ugotovljena glede na to, da ni bila stehtana celotna količina obsojencu zaseženih mamil. Po stališču vložnika zahteve bi morali biti stehtani vsi zavitki mamila, ker bi le tako bila ugotovljena skupna količina mamila. Ni sprejemljivo, da se o tako pomembni okoliščini sklepa "s takšno ali drugačno" stopnjo verjetnosti. Meni, da so z drugačnim postopanjem kršene obsojenčeve pravice obrambe ter hkrati graja tudi odločitev višjega sodišča, povezano s to okoliščino.
Zahteva napada tudi presojo obeh nižjih sodišč, ki zadeva kakovost zaseženega mamila in njuno razlago, da slednja ne more vplivati na izbiro in odmero kazenske sankcije. Dejstvi, da gre po kvaliteti za dvoje različnih mamil glede na vsebnost heroina in da za eno od skupin mamila velja, da je bilo pridobljeno po slabo izvedenem postopku, ki v kratkem časovnem obdobju pripelje do razgradnje heroina, kar pomeni, da je takšno mamilo težje prodati in da je manj nevarno za splošno zdravje ljudi, bi sodišče moralo upoštevati pri odmeri kazni.
Strokovno mnenje je pokazalo, da je vsebnost heroina pri nekaterih vzorcih 26,7 %, pri drugih pa 4,5 %. Čeprav je celotna snov tretirana kot mamilo, je ni mogoče označevati z besedo heroin. Po naziranju vložnika zahteve je zato izrek sodbe, v katerem je navedeno, da je obsojenec pripeljal v Slovenijo 34,703 g heroina, v nasprotju s podatki spisa oziroma konkretno s strokovnim mnenjem. Izrek sodbe bi lahko uporabil opis, ki bi vzdržal ugotovitve v dokaznem postopku in ni potrebno povečevanje teže kaznivega dejanja za vso zaseženo snov uporabljati naziv heroin, ker to enostavno ne drži. Meni tudi, da je stališče sodišča druge stopnje, da ta okoliščina ni vplivala na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, samo s seboj v nasprotju. S temi navedbami zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.
V obsegu, v katerem vložnik zahteve trdi, da sodišče ni zanesljivo ugotovilo skupne teže mamila, ki ga je prevažal obsojenec, uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). V zvezi z navedbo, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijanih odločbah, je treba poudariti, da se vložnik zahteve na določbo 427. člena ZKP ne more sklicevati. V prvem odstavku 420. člena ZKP so predpisani razlogi, zaradi katerih se sme zoper pravnomočno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti. Če bi bilo dopustno sklicevanje na 427. člen ZKP, bi to pomenilo nedovoljeno razširjanje navedenih razlogov. Določba 427. člena ZKP omogoča Vrhovnemu sodišču, da v primeru, ko samo ugotovi precejšen dvom o resničnosti tistih odločilnih dejstev, na katera se opira zakon, ki naj bi ga po navedbah zahteve kršilo sodišče. Ob taki razlagi in glede na vsebino zahteve ter stanje stvari v obravnavani zadevi, ni podlage za uporabo te določbe.
Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni upoštevalo tudi težo obsojenčevega dejanja in v zvezi s tem okoliščino, da je prevažal mamilo heroin in da je šlo za najmanj 34.703 g mamila. Obrazložilo je tudi, da slabša kvaliteta mamila ne vpliva na oceno teže storjenega dejanja. Sodišče druge stopnje je soglašalo s prvostopenjsko izbiro vrste kazni in določitvijo njene višine. Presodilo je, da je bil dan ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam pravilen pomen in da je bilo ustrezno upoštevano sorazmerje s težo obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Z navedbami, ki zadevajo izrečeno kazen, zahteva graja njeno nepravilno odmero. Slednje pa glede na določbe 1. odstavka 374. člena ZKP lahko stori le s pritožbo. Z zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče izpodbijati odločbo o kazni z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona, ki je podana v primeru, ko sodišče z njenim izrekom prekorači pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Ne glede na dejstvo, da je sodišče obsojencu izreklo kazen v okviru, predpisanem v 1. odstavku 196. člena KZ, pa zahteva ne uveljavlja te kršitve.
Tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo vidi zahteva v nasprotju med izrekom pravnomočne sodbe in strokovnim mnenjem Centra za forenzične preiskave, ni podana. Iz mnenja je razvidno, da je bilo pri pregledu kromatogramov in pripadajočih masnih spektrov ugotovljeno, da vsi vzorci vsebujejo heroin - diacetilmorfin z acetiliranimi in neacetiliranimi spremljajočimi spojinami heroina, ki v osnovi izvirajo iz opijskega maka. Heroin, morfin, kodein, acetilkodein, 3-acetilmorfin in 6-acetilmorfin pa so v Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog razglašeni za prepovedane droge. Ocenjeno je tudi bilo, da je v zaseženem materialu delež prepovedanih drog velikostnega razreda cca 70 % (list. št. 43). Glede na takšno strokovno mnenje, ki ga je sodišče v celoti sprejelo, ni mogoče slediti stališču vložnika zahteve, da je sploh podano zatrjevano nasprotje, ki pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V tej določbi vsebovane kršitve se med drugim nanašajo na nerazumljivost izreka sodbe, na nasprotje v izreku samem ali nasprotje s sodbenimi razlogi, ne pa na nasprotje med izrekom in katerim od izvedenih dokazov. Zato takšna kršitev v bistvu pomeni grajo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z navedenim dejstvom, le tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti, kot je že obrazloženo, ni mogoče storiti.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega S.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).
Obsojenčeve premoženjske razmere, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so ob dejstvu, da bo moral prestajati daljšo zaporno kazen, tudi Vrhovnemu sodišču narekovale oprostitev plačila povprečnine, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi z 4. odstavkom 95. člena ZKP).