Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v tožničinem primeru do prenehanja zunajzakonske skupnosti prišlo najkasneje v sredini leta 2010 in zato bivšega tožničinega zunajzakonskega partnerja ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja. Zato je sodišče prve stopnje odločbo v tem delu utemeljeno utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje, torej da v novem postopku določi višino plačila za program vrtca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 4. 2014 v celoti in prvi stavek prvega odstavka izreka odločbe Centra za socialno delo A. št. ... z dne 4. 7. 2012 ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Toženi stranki je naložilo, da nov upravni akt izda v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je tožena stranka tožnico pozvala k dopolnitvi vloge in predložitvi dokazil pri odločanju o upravičenosti do javnih sredstev in sicer 6. 6. 2012. Tožnica je predložila izjavo s podatki o zunajzakonskem partnerju, kar je tožena stranka tudi upoštevala pri odločanju. Poziv je bil jasen. Iz obrazložitve izhaja, da je govora o zunajzakonski skupnosti in ne o očetovstvu. Ker je splošno znano dejstvo, kaj je zunajzakonska skupnost, tožena stranka meni, da je zadostila zahtevam iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)(1). Tekom sodnega postopka so bile zaslišane priče, katerih izjave pa je nemogoče preveriti in jim nasprotovati, zato tožena stranka meni, da jih je potrebno dokazno oceniti v kontekstu listinskih dokazov, ki imajo objektivno dokazno moč. Z namenom ugotavljanja materialne resnice, kljub sankcijam o prekluziji, tožena stranka še pojasnjuje, da je tožnica v vseh nadaljnjih izdanih odločbah obravnavana kot zunajzakonska partnerica B.B. in zoper nobeno od teh odločb ni vložila pritožbe. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(2) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 4. 2014, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) št. ... z dne 4. 7. 2012. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se za otroka C.C. določi plačilo za program vrtca v višini 35 % cene programa od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012, s tem da razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa, v katerega je otrok vključen, krije Občina D..

6. Znižanje plačila vrtca je urejeno v 24. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS)(3). Za odločitev je bistvena ugotovitev povprečnega mesečnega dohodka na osebo. Potrebno je ugotoviti materialni položaj upravičenca. V zadevi je sporno, ali se pri ugotavljanju materialnega položaja upošteva tudi B.B. (oče otroka), torej ali je bil v spornem obdobju B.B. tožničin zunajzakonski partner.

7. V 1. točki prvega odstavka 10. člena ZUPJS je določeno, da se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upošteva tudi zakonec oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti, ki je po predpisu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. V četrtem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da se domneva, da med dvema osebama, ki nista sklenili zakonske zveze, obstaja zunajzakonska skupnost, ne glede na njen čas trajanja, če se jima je rodil skupni otrok ali sta posvojili otroka in ne gre za enostarševsko družino in ni razlogov zaradi katerih bi bila zakonska skupnost neveljavna. Ne glede na določbo omenjenega odstavka pa lahko oseba izpodbija zakonsko domnevo obstoja zunajzakonske skupnosti tako, da dokazuje, da ne živi v zunajzakonski skupnosti. V tem primeru mora center za socialno delo sam rešiti predhodno vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti.

8. V predmetni zadevi je tožnica 30. 11. 2011 pri CSD vložila vlogo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V točki 2 ni navedla, da bi imela zunajzakonskega partnerja. Kljub temu pa jo je CSD posebej pozval k dopolnitvi vloge, ker naj bi iz njihova informacijskega sistema izhajalo, da naj bi imela tožnica zunajzakonskega partnerja (očeta skupnega otroka). Res je tožnica na omenjeni dopis odgovorila ter CSD posredovala podatke o zunajzakonskem partnerju, kar je razvidno iz izjave datirane z dne 13. 6. 2012, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Je pa po prejeti prvostopenjski odločbi na CSD naslovila dopis, iz katerega izhaja, da jo na CSD pošiljajo od vrat do vrat in da ji nihče ne zna odgovoriti, kaj naj naredi. Že iz tistega dopisa izhaja, da ne živi več skupaj s partnerjem. V tem primeru sodišče prve stopnje pravilno opozarja na določbo 7. člena ZUP, kjer je urejeno varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi. Določeno je, da pri postopanju in odločanju morajo organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom. Skladno s četrtim odstavkom istega člena mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Glede uporabe 7. člena ZUP je že sodišče prve stopnje obsežno obrazložilo, kako mora postopati upravni organ pri odločanju o pravicah, ki jih uveljavlja stranka. S tem v zvezi se je tudi sklicevalo na že zavzeto sodno prakso(4). V takem primeru, kot je tudi sporni, ko gre za laično stranko, je treba ustrezno zagotoviti stranki, da učinkovito uveljavlja svoje pravice v postopku. Tožnici je bila tako šele v sodnem postopku dana možnost, da dokazuje, kdaj je prenehala zunajzakonska skupnost. 9. Po zaslišanju tožnice in pa prič, še posebej njenega bivšega zunajzakonskega partnerja B.B., je sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno presodilo, da je izvenzakonska skupnost prenehala najkasneje v sredini leta 2010. Nenazadnje sta že v letu 2007 tožnica in B.B. sklenila sodno poravnavo glede plačevanja preživnine za otroka (priloga v sodnem spisu pod A/4). S tem v zvezi tožena stranka niti ne navaja, v čem naj bi bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, temveč se zgolj sklicuje na tožničino pisno izjavo. Sodišče je s tem v zvezi zaslišalo priče in na podlagi presoje vseh dokazov, torej tudi listinskega dokaza presodilo, da je do prenehanja zunajzakonske skupnosti prišlo najkasneje v sredini leta 2010 in da v tem primeru bivšega tožničinega zunajzakonskega partnerja ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja. Sodišče prve stopnje je torej tudi po stališču pritožbenega sodišča odločbo v tem delu utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki oziroma njenemu prvostopenjskemu organu CSD v ponovno upravno odločanje, torej da v novem postopku določi višino plačila za program vrtca.

10. Glede sklicevanja tožene stranke na kasnejše odločbe, pa pritožbeno sodišče zaradi prekluzije (kar nenazadnje omenja že sama tožena stranka) novih dejstev oziroma novih dokazov, ki so bili navedeni šele v pritožbi ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nenazadnje pritožbeno sodišče še opozarja, da se za presojo sporne zadeve upošteva dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje sporne odločbe, med tem ko so odločbe, na katere se sklicuje tožena stranka šele v pritožbi, izdane v letu 2015 oziroma 2016. 11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami.

(4) Sodba VS RS opr. št. VIII Ips 254/2015 z dne 5. 4. 2016.