Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu. Obnova postopka ni odločanje o pravici ali obveznosti, določeni v denarju. Pomembno pravno vprašanje mora biti zastavljeno konkretno in mora biti pomembno za odločitev v konkretni stvari, kar pa v tem primeru ni podano.

Denacionalizacija je pričakovanje morebitnega vračila nekega premoženja, torej pričakovana pravica, zato z nedovolitvijo obnove postopka, končanega z zavrnilno denacionalizacijsko odločbo, ne morejo nastati zelo hude posledice za revidenta.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica (v nadaljevanju revidentka) po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost uveljavlja po vseh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo Upravne enote Nova Gorica z dne 16. 2. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 21. 1. 2010. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo odločil, da se zavrne predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo iste upravne enote z dne 30. 8. 2006. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da najemne pogodbe z dne 9. 12. 1992 med Ministrstvom ... in denacionalizacijsko upravičenko pok. A. A. za tam navedene nepremičnine in izjavo volje Vlade RS z dne 22. 2. 2001 ni mogoče šteti kot novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi mogel sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku (1. točka prvega odstavka 260. člena ZUP).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. V obravnavani zadevi revidentka med drugim zatrjuje, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta presega 20.000,00 EUR.

6. Za dovoljenost revizije po 1. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1 morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: da je predmet upravnega spora zadeva, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, pa mora presegati 20.000,00 EUR. Prvi pogoj se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) ali pri obveznosti plačati določen znesek. Pravilo "vrednostne revizije" torej ni namenjeno tistim zadevam, v katerih pravica ali obveznost nista izražena v denarnem znesku. Ker je v obravnavanem primeru predmet postopka pravilnost in zakonitost odločbe o zavrnitvi predloga za obnovo postopka in v izpodbijanem sklepu pravica stranke ni izražena v denarni vrednosti, ni mogoče šteti, da gre za zahtevek, ki bi bil izražen v denarni vrednosti (prim. na primer sklepe Vrhovnega sodišča: X Ips 472/2009 z dne 31. 3. 2009, X Ips 7/2010 z dne 24. 2. 2010,...), kar je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 navedlo tudi Ustavno sodišče. 7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8. Revidentka glede dovoljenosti revizije uveljavlja, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o dveh pomembnih pravnih vprašanjih, pri tem pa prvega vprašanja ne izpostavi na zahtevani način. V obrazložitvi revizije namreč ne opredeli natančno in konkretno pravnega vprašanja, o katerem pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, niti ne pojasni okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost. Navaja le trditve o kršitvi določbe 1. točke 260. člena ZUP glede presoje najemne pogodbe kot novega dokaza, te pa same po sebi ne zadostujejo za izpolnitev pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. V nadaljevanju revidentka zatrjuje, da je v obravnavani zadevi pomembno tudi pravno vprašanje „pravne narave izjave volje Vlade RS in zoper koga ta učinkuje.“ Tudi navedeno vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj se ne nanaša na vsebino obravnavane zadeve (kjer se presoja le „kvalificiranost“ novega dokaza po 1. točki 260 člena ZUP), ki je ena izmed predpostavk za dovoljenost revizije pri presoji tega pogoja, temveč na vprašanja, ki niso predmet tega postopka. Pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tako ni izpolnjen.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revidentka ni izkazala niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Pri denacionalizaciji gre namreč za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), zato revidentka samo s sklicevanjem na posledice nepridobitve te pravice ne more izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v več odločitvah, na primer X Ips 71/2010 z dne 7. 7. 2010, X Ips 102/2010 z dne 1. 7. 2010, X Ips 472/2009 z dne 31. 3. 2010 in X Ips 38/2008 z dne 29. 9. 2010. 11. Glede na to, da revidentka ni izkazala izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.