Jedro

Novi ZGZ je članom ponudil možnost, da iz članstva GZS izstopijo že s samo uveljavitvijo, ne da je njeno uresničevanje v predhodnih določbah za največ 5 mesecev odložil. Izstopna izjava tožene stranke z dne 25. 06. 2006 je bila zgolj preuranjena, ne pa neveljavna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 30728/2009 z dne 12. 03. 2009 v 1. točki izreka glede zneska 25,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 12. 2006 do plačila, glede zneska 12,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2006 do plačila in glede zneska 37,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 09. 2006 do plačila. V preostalem delu 1. točke izreka in v 3. točki izreka je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlog nepopolne oz. zmotne ugotovitve dejanskega stanja v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopusten (1. odst. 458. čl. ZPP). Sicer pa, četudi se tožeča stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, po vsebini uveljavlja le pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. V postopku na prvi stopnji je bilo namreč sporno le, ali je in kdaj z ozirom na uveljavitev novega Zakona o gospodarski zbornici (Uradni list RS št. 60/2006-ZGZ) dne 25. 06. 2006, ki je spremenil do tedaj obvezno članstvo v GZS v prostovoljno, začela učinkovati izstopna izjava tožene stranke, podana istega dne 25. 06. 2006 (B1).

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je izstopna izjava tožene stranke začela učinkovati z začetkom leta 2007, in da je zato tožeča stranka upravičena do plačila članarine le do konca koledarskega leta 2006. Pri tem se je oprlo na določili 26. in 27. čl. ZGZ ter 63. člena statuta GZS. Po citiranih zakonskih določilih lahko član (pravnega naslednika) GZS s pisno izjavo izstopi iz GZS po uskladitvi statuta GZS; statut GZS mora biti usklajen v petih mesecih po uveljavitvi zakona; do sprejema statuta GZS član plačuje članarino v skladu s prej veljavnimi predpisi. Četrti odstavek 63. člena statuta določa, da je iz GZS mogoče izstopiti z izjavo, ki jo mora podati do 01.10. tekočega leta, članstvo pa mu preneha s 01. 01. naslednjega leta.

Tožeča stranka (ki je pravni naslednik GZS) je usklajeni statut sprejela dne 22. 11. 2006, z veljavnostjo od 24. 11. 2006, tj. skoraj pet mesecev po uveljavitvi ZGZ.

Pritožba sicer utemeljeno napada materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da je bila izstopna izjava tožene stranke z dne 25. 06. 2006 pravočasna v smislu četrtega odstavka 63. člena statuta GZS, ki je stopil v veljavo šele 24. 11. 2006. Retroaktivnost predpisov v našem pravnem sistemu ni dovoljena, zato se pravočasnost in učinkovanje izstopne izjave, podane junija 2006, ne moreta presojati po določilih statuta, sprejetega v novembru 2006. Poleg tega je v 75. čl. statuta GZS določeno, da začnejo določila četrtega odstavka 63. čl. statuta glede izstopanja članov veljati šele 01. 12. 2007. Navedeno pomeni, da je že sam statut z odložitvijo začetka veljavnosti lastnih pravil o načinu izstopa iz članstva izključil vsakršno možnost njihove retroaktivne uporabe. Po določilih statuta bi se kvečjemu lahko preizkušale izstopne izjave članov, podane po 01. 12. 2007, če bi sodišče zavzelo stališče, da je mogoče v statutu GZS v okviru zakonskega pooblastila iz enajste alineje 11. čl. ZGZ ob upoštevanju 1. odstavka 27. čl. ZGZ, določiti časovni zamik (odpovedni rok) pri učinkovanju izstopne izjave.

V obdobju do 01. 12. 2007 pa je način izstopanja članov iz GZS urejal zakon. Določilo 1. odstavka 27. člena ZGZ je jasno in ne pušča nobenih dvomov. Član lahko (po uskladitvi statuta GZS, ki je bila opravljena 24. 11. 2006) s pisno izjavo izstopi iz GZS. Izstop po zakonu torej učinkuje takoj, ko tožena stranka prejme izstopno izjavo. Tudi statut GZS je sledil navedeni razlagi vsaj za obdobje do 01. 12. 2006, saj je v 75. čl. določil, da je član v prehodnem obdobju dolžan poravnati članarino le za mesec, v katerem je izstopil. Res je v konkretnem primeru tožena stranka izstopno izjavo podala že ob uveljavitvi ZGZ dne 25. 06. 2006, t.j. pred uskladitvijo statuta GZS, vendar pa to ne pomeni, da je bila izstopna izjava tožene stranke z dne 25. 06. 2006 neveljavna, nična ali da bi jo bilo treba obravnavati kot neobstoječo. Takšna bi bila po prejšnjih predpisih, ki izstopa iz članstva niso dopuščali. Novi ZGZ pa je članom GZS omogočil, da iz članstva izstopijo. To možnost jim je ponudil že s samo uveljavitvijo (25. 06. 2006), le da je njeno uresničevanje v prehodnih določbah za največ pet mesecev odložil. Izstopna izjava tožene stranke z dne 25. 06. 2006 je bila torej zgolj preuranjena, sicer pa gre za povsem jasno izjavo volje tožene stranke, da izstopi iz članstva, ki pred 24. 11. 2006, ko je tožeča stranka uskladila svoj statut, ni imela učinkov. Tožena stranka pa bi jo morala upoštevati s 24. 11. 2006. Odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka je bila zato pravilna. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.