Jedro

Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je tožniku regres za letni dopust že izplačala v obliki vrednostnih bonov za nakup v trgovinah A. d. d. Res je sicer, da ZDR-1 glede plačila regresa za letni dopust ne določa izrecno, da mora biti vedno v denarni obliki, vendar pa plačilo v denarni obliki vsaj v višini minimalne plače izhaja iz dikcije prvega odstavka 131. člena ZDR-1. Da je delodajalec dolžan izplačati delavcu regres v denarju, izhaja tudi iz namena tega prejemka – regres je namenjen oddihu delavca v času dopusta. Zato in ker za toženko tudi ni veljala nobena kolektivna pogodba, ki bi izplačilo regresa za letni dopust urejala drugače, se stranki nista mogli veljavno dogovoriti za izplačilo regresa v bonih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da je dolžna tožniku plačati regres za leto 2016, 2017, 2018 in 2019 v zneskih, razvidnih iz izreka izpodbijane sodbe, in mu povrniti stroške predpravdnega postopka v znesku 149,32 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi; kar je zahteval tožnik iz naslova predpravdnih stroškov več, pa je zavrnilo (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek je v delu, v katerem se mu je tožnik odpovedal, zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 348,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in da je toženka dolžna plačati 18 % sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev v I., III. in IV. točki izreka sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je tožniku regrese za letni dopust izplačala v obliki vrednostnih bonov za A. d. d. Zneske regresa, ki jih tožnik vtožuje, je torej tožnik že prejel v obliki vrednostnih bonov in jih ni vrnil. Zakon o delovnih razmerjih ne določa izrecno, da morajo biti druga izplačila iz delovnega razmerja izplačana v denarju. To izrecno določa le za plačo, kar pomeni, da za ostala izplačila ne velja. Glede na to, da je v Kolektivni pogodbi za dejavnost trgovine dogovorjeno delno plačilo regresa v nedenarni obliki, pomeni, da se takšno plačilo regresa ne šteje za manj ugodno od plačila, ki ga ureja zakon. Zato meni, da je takšno plačilo lahko dogovorjeno tudi med delavcem in delodajalcem. V zvezi s tem vprašanjem je sodišče zagrešilo tudi kršitev postopka, ker ni zaslišalo direktorja toženke, ki bi lahko potrdil tak dogovor med strankama. Meni, da je dogovor med strankama o tovrstnem plačilu regresa razviden že iz listin v spisu in iz tožnikovih ravnanj, ki je vrednostne bone prevzel in porabil. Glede na neutemeljenost tožbenega zahtevka je neutemeljen tudi zahtevek za plačilo predpravdnih stroškov. Posledično je napačna tudi odločitev o plačilu stroškov postopka in sodne takse.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku regres za letni dopust v prisojenih denarnih zneskih. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je tožniku regres za letni dopust že izplačala v obliki vrednostnih bonov za nakup v trgovinah A. d. d. Res je sicer, kar navaja pritožba, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) glede plačila regresa za letni dopust ne določa izrecno, da mora biti vedno v denarni obliki, tako kot to določa za plačo v prvem odstavku 126. člena ZDR-1. Vendar pa plačilo regresa za letni dopust v denarni obliki vsaj v višini minimalne plače izhaja iz same dikcije prvega odstavka 131. člena ZDR-1. Ta namreč določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Da je delodajalec dolžan izplačati delavcu regres v denarju, izhaja tudi iz namena tega prejemka – regres je namenjen oddihu delavca v času dopusta.1 Zato in ker za toženko tudi ni veljala nobena kolektivna pogodba, ki bi izplačilo regresa za letni dopust urejala drugače, se stranki nista mogli veljavno dogovoriti za izplačilo regresa v bonih. Skladno z drugim odstavkom 9. člena ZDR-1 se namreč s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ZDR-1. 7. Ni utemeljeno toženkino pritožbeno stališče, da je dogovor med pravdnima strankama o izplačilu regresa v bonih veljaven in dopusten iz razloga, ker tudi Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 52/2018 in nasl.) ureja izplačilo regresa v nedenarni obliki. Drugi odstavek 79. člena navedene kolektivne pogodbe (ki sicer za toženko niti ni veljala) določa, da se regres za letni dopust izplača najmanj v višini minimalne plače v denarni obliki, nad tem zneskom pa lahko delodajalec izplača regres v nedenarni obliki. Ureditev izplačila regresa za letni dopust v tej kolektivni pogodbi je torej skladna s prvim odstavkom 131. člena ZDR-1, saj določa obveznost delodajalca izplačati regres v denarju najmanj v višini minimalne plače, šele nad tem zneskom dopušča izplačilo v nedenarni obliki.

8. Zatrjevan dogovor med pravdnima strankama o izplačilu regresa v bonih torej ni odločilen, zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitane postopkovne kršitve, ker ni zaslišalo direktorja toženke o obstoju tega dogovora. Prav tako za odločitev v tem postopku ni odločilno, da je toženka tožniku izročila vrednostne bone. Kot rečeno, se stranki skladno z 9. členom ZDR-1 ne moreta dogovoriti za pravice pod ravnjo zakonsko določenih.

9. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku za izplačilo regresa, je posledično pravilna tudi odločitev o plačilu stroškov postopka in sodne takse postopka. V zvezi s prisojenimi stroški predpravdnega postopka pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da jih je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo zgolj v zvezi z delom zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust, saj je bil le glede tega dela zahtevka predpravdni zahtevek potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP), kar jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Predpravdni stroški v zvezi z zahtevkom za plačilo regresa torej tožniku z izpodbijano sodbo sploh niso bili prisojeni.

10. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča, krije tudi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2022, str. 786 in 809.