Jedro

Obdolženi je utemeljeno osumljen pomoči h kaznivemu dejanju ropa. V zvezi s pripornim razlogom po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je zato pravilno izpostavljena okoliščina, da s kaznivim dejanjem pridobljeni denar, katerega vsota je bila visoka, ni bil najden in da zaenkrat obstaja glede na obdolženčevo udeležbo pri storitvi kaznivega dejanja velika verjetnost, da bi na prostosti poskrbel za prikritje denarja.

Izrek

Zahteva zagovornice obd. M.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 7.2.2002 na podlagi določbe 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obd. M.Č. in obd. M.Č. iz pripornih razlogov koluzijske nevarnosti in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP za 2 meseca, in sicer obd. M.Č. do vključno 11.4.2002 do 12.45 ure in obd. M.Č. do 15.4.2002 do 11.20 ure. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 15.2.2002 pritožbi zagovornic obdolžencev zavrnilo kot neutemeljeni.

Zagovornica obd. M.Č., odvetnica M.N. iz C., je dne 19.2.2002 vložila zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti brez izrecne navedbe razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklep Višjega sodišča v Celju o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora razveljavi v celoti in pripor zoper obdolženca odpravi oziroma podredno, da po razveljavitvi sklepa zadevo vrne v ponovno odločanje Višjemu sodišču v Celju.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornice obd. M.Č. za varstvo zakonitosti zavrne. Utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, izhaja iz pravnomočnega sklepa o preiskavi. Očitek sodišču, da obdolženi ni storil kaznivega dejanja, v zbranem dokaznem gradivu in ugotovitvah sodišča nima nobene podlage. Izpodbijanje zaključkov sodišča o tem, da je obdolženec storilec kaznivega dejanja, pomeni tudi, da se z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija dejansko stanje, kar po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet tega izrednega pravnega sredstva. S pravnomočno odločbo pa sodišče tudi ni kršilo ne materialnega ne procesnega zakona, ampak je zakon pravilno uporabilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti prikazuje, da obdolženec ni storil očitanega mu kaznivega dejanja, izpodbija zaključek pravnomočnega sklepa o obstoju utemeljenega suma. S pravnomočnim sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju z dne 29.1.2002 v zvezi s sklepom senata istega sodišča z dne 7.2.2002 je bila zoper obd. M.Č. uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju ropa po 2. in 1. odstavku 213. člena v zvezi s 27. členom KZ. S tem je bil ugotovljen utemeljen sum, katerega obstoj potrjuje pravnomočni sklep s sklicevanjem na doslej zbrane podatke in dokaze. Od odreditve pripora dalje niso v pogledu dejanskega stanja nastale spremembe, ki bi lahko odločilno vplivale na drugačen zaključek, kot ga je glede utemeljenega suma sprejelo sodišče. V zvezi z ugotovitvijo obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil navedeno kaznivo dejanje, sodišče ni kršilo materialnega zakona. S trditvami, da obdolženec ni ravnal naklepno, da iz dejstva, da je peljal brata M.Č. v L., ne izhajajo znaki kaznivega dejanja in da ni vedel, kaj bo storil njegov brat, zahteva za varstvo zakonitosti napada dejanske zaključke, pri čemer izhaja predvsem iz lastne ocene obdolženčevega zagovora. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po določbi 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti zoper osebo, za katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, če je opravičena bojazen, da bo uničila sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce. Pravnomočni sklep pri zaključku o obstoju v tej določbi navedenih okoliščin, izhaja iz dejstva, da je obdolženec utemeljeno osumljen pomoči h kaznivemu dejanju ropa in da je torej kot pomočnik zavestno bil udeležen pri njegovi storitvi. Zato utemeljeno izpostavlja v zvezi s tem pripornim razlogom okoliščino, da s kaznivim dejanjem pridobljeni denar, katerega vsota je bila visoka, ni bil najden in da zaenkrat obstaja glede na obdolženčevo udeležbo pri storitvi kaznivega dejanja velika verjetnost, da bi na prostosti poskrbel za prikritje denarja. Sodišče daje tudi pravilno težo okoliščini, da doslej še ni bil zaslišan M.Š., ki je kot šofer zaposlen pri obdolžencu. Glede na vsebino izjave, ki jo je dal kriminalistu dne 15.1.2002 in glede na odvisnost M.Š. od obdolženca, ki ga zaposluje, obstaja realna nevarnost vplivanja nanj, dokler ni bil zaslišan kot priča. Zato izvajanja, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti napada zaključek sodišča o tem, da je podan ta priporni razlog, pri čemer se sklicuje predvsem na zagovor, ni utemeljena. Tudi ne nakazovanje, da je s sklepom sodišča druge stopnje kršena določba 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da je protispisna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je obdolženec v zagovoru povedal, da je vedel, zakaj bo peljal brata v L. Z navedbo, da ravnanje obdolženca, ki je vedel, zakaj je peljal brata v L., kamor ga je po izvršenem ropu prišel tudi iskat, kaže na realno možnost, da bi moral na prostosti priti do skritega denarja, je treba razumeti kot oceno obdolženčevega ravnanja v povezavi z očitkom, vsebovanim v obdolžitvi za kaznivo dejanje, ki je ugotovljeno s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave in ostalimi doslej zbranimi podatki in dokazi. Zato ni mogoče očitati sklepu sodišča druge stopnje protislovnosti in s tem tudi ne nakazane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Ocena napadenega pravnomočnega sklepa o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP se opira na pravilno ugotovljene okoliščine, ki zadevajo težo kaznivega dejanja, saj gre za pomoč pri nasilni obliki izvršitve kaznivega dejanja zoper premoženje s prilastitvijo visokega denarnega zneska in njegovo dosedanjo kaznovanost ter dejstvo, da je utemeljeno osumljen storitve obravnavanega dejanja v času trajanja s pogojno obsodbo določene 3 letne preizkusne dobe. Presoja teh okoliščin je pravilna in daje podlago za zaključek, da obstaja resna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj pri obdolžencu. Sodišče je zato tudi utemeljeno presodilo, da izrek milejšega ukrepa ne pride v poštev in da je podaljšanje pripora v takem položaju neogibno potrebno za varnost ljudi in njihovega premoženja.

Iz teh razlogov vložnica zahteve za varstvo zakonitosti neutemeljeno graja presojo okoliščine, povezane z obdolženčevo dosedanjo kaznovanostjo. Z uveljavljanjem okoliščin, ki zadevajo obdolženčevo zaposlenost in ustvarjanje rednih dohodkov, pa nakazuje na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi katerega ni mogoče izpodbijati pravnomočnega sklepa z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnica zahteve, zato je zahtevo zagovornice obd. M.Č. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).