Jedro

V zvezi z ugovorom zastaranja obresti, ki izhajajo iz judikatnih terjatev, je potrebno uporabiti določilo drugega odstavka 356. člena OZ, ki določa, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz judikatnih odločb in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. 347. člen OZ pa določa, da terjatev občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, kar se nanaša tudi na terjatev obresti (podobno sklep VS RS II Ips 70/2011). V konkretnem primeru torej za tiste obresti, ki so zapadle do izdaje sklepa o izvršbi opr. št. I 2003/01183 z dne 12. 9. 2003, to je od 31. 1. 2003 do 12. 9. 2003 od zneska 366,49 EUR, velja 10-letni zastaralni rok in je ugovor v tem delu neutemeljen. Za izterjavo vseh ostalih zakonskih zamudnih obresti, ki zapadejo v plačilo po izdaji sklepa o izvršbi z dne 12. 9. 2003 (torej v bodoče), pa je potrebno upoštevati glede na ugovor zastaranja drugi odstavek 356. člena OZ v zvezi s 347. členom OZ.

Izrek

I. Pritožbi dolžnika se delno ugodi ter se sklep v izpodbijani I. točki delno spremeni tako, da se ugovor dolžnika glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 366,49 EUR od 12. 9. 2003 do vključno 22. 12. 2011, od zneska 126,23 EUR od 12. 9. 2003 do vključno 22. 12. 2011 in od zneska 115,33 EUR od 9. 5. 2005 do vključno 22. 11. 2011, od zneska 11,26 EUR od 19. 6. 2007 do vključno 22. 11. 2011 in od zneska 28,15 EUR od 19. 6. 2007 do vključno 22. 11. 2011 ugodi, v tem delu sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo v tem delu zavrne.

II. V ostalem delu pa se pritožba zoper točko I. in v celoti pod točko II/a. zavrne in sklep v nespremenjenem delu točke I. in točki II/a. potrdi.

III. Pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Upnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se ugovor dolžnika zavrne (točka I. izreka), da je dolžnik dolžan upniku povrniti 44,29 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega roka do plačila (točka II/a. izreka) in da se zahtevek upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov zavrne (točka III/b. izreka).

2. Zoper navedeni sklep vlaga dolžnik po svojem pooblaščencu pritožbo zoper tisti del sklepa, s katerim ni uspel. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, zlasti 365. in 366. člen Obligacijskega zakonika (OZ), hkrati pa zagrešilo več bistvenih kršitev določb glede postopka. Tudi dejansko stanje je zmotno ugotovljeno. Sodišče je zmotno zaključilo, da je v konkretnem primeru prišlo do pretrganja zastaranja in da je to znova teklo šele od leta 2007 dalje. Opozarja na pravilno uporabo 366. člena OZ. V konkretnem primeru, kot to izhaja iz sklepa opr. št. I 1183/2003 z dne 12. 12. 2007, katerega je upnik priložil svojemu odgovoru na ugovor in s katerim je sodišče izvršilni postopek opr. št. I 1183/2003 ustavilo, izhaja, da je do ustavitve izvršbe prišlo iz razloga, ker je upnik svoj predlog za izvršbo umaknil. Umik predloga pa pomeni, da do pretrganja zastaranja ni prišlo. Zato je upnikova terjatev najkasneje z dnem 2. 10. 2013 zastarala. Opozarja na drugačno sodno prakso. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da ugovoru dolžnika ugodi in upniku naloži v plačilo vse izvršilne stroške upnika.

3. Upnik je odgovoril na pritožbo ter predlagal njeno zavrnitev ter priglasil pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma višje sodišče navaja, da je prvo sodišče pravilno zavzelo materialnopravno stališče v zvezi z uporabo 366. člena Obligacijskega zakonika, na katerega se dolžnik sklicuje tako v ugovoru kakor tudi v pritožbi. V izogib ponavljanju se višje sodišče v celoti sklicuje na pravilno obrazložitev pod točko 12 izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje se je pri tem tudi pravilno sklicevalo na podobno sodno prakso v odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 31/2011 z dne 22. 9. 2011 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Ip 3441/2012 z dne 17. 10. 2012. Res je bila navedena sodba Vrhovnega sodišča izdana v zvezi z odločanjem v pravdnem postopku, vendar kot je že poudarilo sodišče prve stopnje, je pomembno upoštevati bistvo odločitve v sodbi Vrhovnega sodišča, to pa da ima umik tožbe (smiselno umik predloga za izvršbo v izvršilnem postopku) učinek določen v 366. členu Obligacijskega zakona le v primeru, ko se je upnik z umikom želel odreči učinkom sodnega varstva. Sodba II Ips 57/2011 je torej v nasprotju s prepričanjem pritožnika v okviru tega izvršilnega postopka primerljiva, saj je bil postopek v prvotni izvršilni zadevi I 2003/01183 ustavljen zaradi neuspešnosti izvršbe, ne pa iz razloga, ker bi se upnik želel odreči učinkom sodnega varstva. Iz spisa Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. I 2003/01183 namreč izhaja, da je upnik najprej umaknil le predlog za izvršbo na premičnine dolžnika dne 3. 5. 2007 zaradi neuspešnosti rubeža, medtem ko je vztrajal pri ostalih sredstvih izvršbe ter da je do ustavitve izvršbe na računu pri organizaciji za plačilni promet prišlo dne 4. 7. 2007 na podlagi tretjega odstavka 141. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (torej ne po volji upnika). Ker dolžnik ni bil zaposlen, izvršbe na osebne dohodke (še edino preostalo sredstvo izvršbe) ni bilo mogoče opraviti, posledično je upnik predlog umaknil. Sodišče prve stopnje se je tako tudi pravilno sklicevalo na podobno sodno prakso v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. III Ip 3441/2012, kjer je prišlo do ustavitve izvršbe, prav tako iz razloga po 141. členu ZIZ. Pritožnik se tako neutemeljeno sklicuje le na končni sklep z dne 12. 12. 2007 opr. št. I 2003/1183 v postopku predhodne izvršbe (o umiku predloga za izvršbo), saj navedeni sklep ni mogoče gledati ločeno od poteka izvršbe v spisu Okrajnega sodišča v Novem mestu pod opr. št. I 2003/01183. V konkretnem primeru tudi ni primerno sklicevanje na drugačno sodno prakso v zvezi s sklepom VSK I Ip 200/2011 z dne 13. 9. 2011. Gre za drugačno dejansko in pravno situacijo, saj je do ustavitve izvršbe prišlo iz razlogov na strani upnika, ker ni plačal predujma za stroške izvršilnih dejanj v smislu drugega odstavka 38. člena ZIZ, ne pa zaradi neuspešne izvršbe iz razlogov na strani dolžnika. Sodna praksa tudi ni zavzela drugačnega stališča v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ip 3613/2011. V navedenem sklepu se je višje sodišče postavilo na materialnopravno stališče, da v primeru, da je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine izvršilnemu naslovu takoj sledil postopek izterjave terjatve in je bil postopek izvršbe končan iz razloga, ker je bila izvršba zaradi pomanjkanja predmetov izvršbe neuspešna, začne teči zastaralni rok šele potem, ko je postopek izvršbe, pa čeprav neuspešno, končan in ne morda od izvršljivosti pravnomočnega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Sodba VSL I Ip3613/2011, na katero se prav tako sklicuje pritožnik, ne obravnava enako dejansko situacijo, saj gre za umik tožbe, ne pa za ustavitev izvršbe zaradi neobstoja premoženja. Enako velja tudi za sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 366/2008. Pritožnik zato ni uspel dokazati drugačne ustaljene sodne prakse, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje.

6. Ima pa pritožba prav v delu, ko sicer na splošno opozarja na napačno uporabo materialnega prava glede zastaranja v zvezi z judikatnimi terjatvami, kolikor se to nanaša na obresti. Že v ugovoru je dolžnik uveljavljal, da vse občasne terjatve, ki izhajajo iz sodnih odločb in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev, kot to določa 356. člen OZ. Višje sodišče se s takim materialnopravnim stališčem dolžnika strinja. V zvezi z ugovorom zastaranja obresti, ki izhajajo iz judikatnih terjatev, je torej potrebno uporabiti določilo drugega odstavka 356. člena OZ, ki določa, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz judikatnih odločb in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. 347. člen OZ pa določa, da terjatev občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, kar se nanaša tudi na terjatev obresti (podobno sklep VS RS II Ips 70/2011). V konkretnem primeru torej za tiste obresti, ki so zapadle do izdaje sklepa o izvršbi opr. št. I 2003/01183 z dne 12. 9. 2003, to je od 31. 1. 2003 do 12. 9. 2003 od zneska 366,49 EUR, velja 10-letni zastaralni rok in je ugovor v tem delu neutemeljen. Za izterjavo vseh ostalih zakonskih zamudnih obresti, ki zapadejo v plačilo po izdaji sklepa o izvršbi z dne 12. 9. 2003 (torej v bodoče), pa je potrebno upoštevati glede na ugovor zastaranja drugi odstavek 356. člena OZ v zvezi s 347. členom OZ. To pomeni, da niso zastarale le tiste zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov od točke 1 do 5 po predlogu za izvršbo oziroma sklepu o izvršbi v obdobju 3 let pred vložitvijo predloga, to je od 23. 12. 2011 dalje. V tem delu ugovor ni utemeljen, prav tako pa ni pritožba. V ostalem delu, kolikor se sklep nanaša na zavrnitev ugovora na dovolitev izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneska 366,49 EUR za čas od 12. 9. 2003 do vključno 22. 12. 2011, na dovolitev izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneska 126,23 EUR za čas od 12. 9. 2003 do 22. 12. 2011, za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 115,33 EUR od 9. 5. 2005 do 22. 12. 2011, za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 11,26 EUR od 19. 6. 2007 do vključno 22. 12. 2011 in na izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 28,15 EUR od 19. 6. 2007 do vključno 22. 12. 2011 je višje sodišče pritožbi ugodilo in sklep v tem delu spremenilo tako, da je ugovoru v tem delu ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo.

7. Odločitev o pritožbi temelji na 2. in 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

8. Glede na to, da je pritožnik uspel le z majhnim delom svoje pritožbene zahteve, pa še to se nanaša na stranske terjatve, je po kriteriju uspeha prav, da sam krije pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ter drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj navedbe v odgovoru na pritožbo niso prispevale k hitrejši rešitvi zadeve, ker torej ne gre za stroške potrebne za izvršbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in petim odstavkom 38. člena ZIZ).