Jedro

V času od vključitve v obvezno zavarovanje (to obdobje vključuje tudi sporno obdobje, za katero tožnik uveljavlja poslabšanje) pri tožniku ni prišlo do spremembe invalidnosti in telesne okvare, do sprememb v zdravstvenem stanju v smislu 60. člena ZPIZ-1 in do spremembe telesne okvare, ugotovljene v višini 30 %, ki je nastala izpred zavarovanja. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pri tožniku podana telesna okvara v višini najmanj 50 %, na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro ter na ugotovitev, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbena zahtevka tožnika, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 26. 9. 2011 in št. ... z dne 13. 12. 2011 ter se ugotovi, da je pri njem podana telesna okvara v višini najmanj 50 % in ima pravico do invalidnine za telesno okvaro, o čemer je toženec dolžan izdati ustrezno odločbo v roku 15 dni pod izvršbo in da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 23. 9. 2011 in št. ... z dne 12. 12. 2011 ter se ugotovi, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, o čemer je toženec dolžan izdati ustrezno odločbo v roku 15 dni pod izvršbo. Obenem je odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da kljub vsem težavam, ki jih je navedel na obravnavi, sodišče ni prepoznalo težavnosti njegovega zdravstvenega stanja in s tem povezanih težav. Z enim očesom in močno dioptrijo je za izvedence, ki so bili postavljeni s strani toženca in niso delali sebi v škodo, čisto normalen človek. Zaradi odstranitve očesa, bi mu moralo pripadati vsaj 30 % invalidnosti, glede na močno dioptrijo, ki se mu zaradi poškodb še hitreje poslabšuje, bi ta procent moral biti še višji. Enako je vse težave navedel pri oftalmologu, vendar vsega v dokumentih ni navedenega. Sodišče zahteva in upošteva samo tisto, kar je dokumentirano. Ne strinja se s tem, da je mnenje o njegovi delovni zmožnosti in telesni okvari podala invalidska komisija II. stopnje in ne nepristranski izvedenec.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončnih odločb toženca z dne 13. 12. 2011 in 12. 12. 2011 v zvezi s prvostopenjskima odločbama z dne 26. 9. 2011 in 23. 9. 2011. S citiranima prvostopnima odločbama, potrjenima z drugostopnima odločbama z dne 26. 9. 2011 in z dne 23. 9. 2011 je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, prav tako pa je zavrnil zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec oprl svojo odločitev na izvedensko mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 7. 12. 2011. Ta je po proučitvi medicinske in delovne dokumentacije menila, da tožnik za delo kamnoseštvo - obnova in izdelava portalov ni zmožen in tudi ni bil zmožen v času zaposlitve, zato pri njem invalidnosti ni mogoče ugotoviti. Po mnenju invalidske komisije druge stopnje je pri tožniku podana 30 % telesna okvara po poglavju II B točka 10 (izguba vida enega očesa, če je ostrina na drugem očesu večja od 0,5) zaradi poškodbe izven dela iz pred zavarovanja.

Iz listinske dokumentacije izhaja, da je toženec o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja in o invalidnini za telesno okvaro enkrat že odločal z odločbama z dne 17. 4. 2008, potrjenima z dokončnima odločbama z dne 7. 8. 2008 in je tako priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, kot priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, zavrnil. Takšno odločitev je kot pravilno in zakonito v sodnem postopku s sodbo opr. št. III Ps 2428/2008 z dne 14. 7. 2008 ter sodbo opr. št. Psp 476/2010 z dne 20. 1. 2011 potrdilo tudi sodišče prve in druge stopnje.

V sedaj obravnavanem postopku je tožnik uveljavljal poslabšanje zdravstvenega stanja v obdobju od leta 2008 do leta 2011 in na podlagi poslabšanja zdravstvenega stanja priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in invalidnine za telesno okvaro.

Odgovor na to vprašanje, ali je pri tožniku v obdobju od leta 2008 do leta 2011 prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja je v tem sporu bistvenega pomena, ne samo zaradi tožnikovega tožbenega zahtevka, pač pa tudi glede na dejstvo, da je prvi postopek v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja in invalidnine za telesno okvaro že pravnomočno zaključen (sodbi opr. št. III Ps 2428/2008 z dne 14. 7. 2008 in Psp 476/2010 z dne 20. 1. 2011). V pravnomočno zaključenem postopku je bilo ugotovljeno, da v času zavarovanja ni prišlo do spremembe tožnikove delazmožnosti, ki se nanaša na funkcijo desnega očesa oz. tožnik ni predložil nobenih zdravniških izvidov, ki bi objektivno kazali na poslabšanje stanje na njegovih očeh po tem, ko je začel delati in vstopil v obvezno zavarovanje.

Ker je v tem postopku tožnik uveljavljal poslabšanje zdravstvenega stanja, tega pa invalidski komisiji v predsodnem postopku posebej nista ugotavljali, je sodišče prve stopnje zaprosilo invalidsko komisijo druge stopnje še za dopolnilno mnenje. Ta je bila 18. 10. 2013 potem, ko je proučila medicinsko delovno dokumentacijo ter opravila osebni pregled tožnika, mnenja, da ne more ugotoviti dejstev, ki bi potrdili poslabšanje zdravstvenega stanja v tem obdobju, to je od leta 2008 do leta 2011 ne v invalidnosti in ne glede telesne okvare.

Takšno mnenje je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot strokovno prepričljivo in skladno z medicinsko dokumentacijo in izvidi osebnega pregleda. Po osebnem pregledu invalidska komisija pri tožniku ni ugotovila poslabšanja očesnega stanja v obdobju od 2008 do 2011, enako kot oftalmolog ob pregledu 15. 2. 2010 ni ugotavljal sprememb oziroma poslabšanje v očesnem statusu obeh oči. Za levo oko je tožnik za daljavo in bližino še nadalje potreboval nizko korekcijo, s katero je dosegel normalno ostrino vida. Invalidska komisija druge stopnje je sicer dodatno ugotovila, da se je tožnik 7. 10. 2010 poškodoval na delovnem mestu, vendar glede na izvid kirurga, ki ga je oskrboval v kirurški ambulanti Splošne bolnišnice A., ni utrpel pretresa možganov ali poškodbe skeleta, glave in telesa in je bil tudi brez nevroloških izpadov.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pri tožniku v času od vključitve v obvezno zavarovanje, to obdobje pa vključuje tudi obdobje od 2008 do 2011, za katero tožnik uveljavlja poslabšanje, ni prišlo do spremembe invalidnosti in telesne okvare in sicer do sprememb v zdravstvenem stanju v smislu 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in do spremembe telesne okvare, ugotovljene v višini 30 % po poglavju II B točka 10, ki je nastala izpred zavarovanja.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je mnenje o tožnikovem zdravstvenem stanju oziroma spremembah, podala invalidska komisija druge stopnje ne pa nepristranski izvedenec. Očitane kršitve, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem, tožnik pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal, niti se sedaj ne sklicuje na to, da kršitve brez svoje krivde ni mogel navesti (286.b člen ZPP). Kot izhaja iz zapisnika z glavne obravnave (list. št. 16 - 18), na kateri je bil sprejet sklep o pridobitvi dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje, tožnik temu ni nasprotoval in tudi na samo mnenje invalidske komisije druge stopnje ni posredoval nobenih pripomb, čeprav ga je sodišče z dopisom z dne 23. 10. 2013 na to posebej opozorilo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določb 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.