Jedro

Tožena stranka po tem, ko je odločitev o izbiri predsednika uprave sporočila kandidatom, ki so se prijavili na razpis, ni mogla enostransko spremeniti oziroma razveljaviti svoje odločitve o izbiri, ne da bi kateri koli izmed kandidatov ugovarjal.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba in drugi odstavek sklepa (odločitev o stroških postopka) sodišča prve stopnje spremenita tako, da se glasita: „Ugotovi se, da je sklep o razveljavitvi postopka razpisa za prosto delovno mesto predsednika uprave T. d.d., sprejet na 5. seji nadzornega sveta tožene stranke dne 22.10.2001, nezakonit. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 468,18 EUR, v 8 dneh od vročitve te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude dalje do plačila, pod izvršbo.“

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 246,19 EUR, v 8 dneh od vročitve te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo.

3. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

4. Revizija se dopusti.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je sklep o razveljavitvi postopka razpisa za prosto delovno mesto predsednika uprave tožene stranke, sprejet na 5. seji nadzornega sveta dne 22.10.2001, nezakonit. Sklenilo je, da se zaradi delnega umika tožbe pod 2. točko tožbe postopek ustavi (1. odst. izreka sklepa) ter da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 188.390,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (2. odst. izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo in odločitev o stroških postopka v sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da samo javljanje dogodkov seje nadzornega sveta, njihovo povzemanje v medijih ter osebna seznanitev tožnika s strani predsednika nadzornega sveta in predstavnika službe za stike z javnostmi ne predstavlja akta razglasitve v smislu objave sklepa po določilih statuta in poslovnika tožene stranke. Take objave po mnenju sodišča prve stopnje tudi ni mogoče primerjati z razglasitvijo sodbe sodišča. Ker sklep ni bil pravno veljavno objavljen oziroma razglašen po pristojnem organu oziroma njegovem predstavniku, tudi ne more vezati organa, ki je tak sklep sprejel. Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno zmotna, v obrazložitvi pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je bilo nesporno ugotovljeno, da je odločitev o izbiri tožnika za predsednika uprave tožene stranke sprejel pristojni organ tožene stranke - nadzorni svet. Odločitev je bila sprejeta po zakonitem postopku in s predpisano večino. Ostalo je odprto vprašanje, ali je navedeni sklep začel pravno učinkovati oziroma, ali sme nadzorni svet svojo odločitev spremeniti po tem, ko je že objavljena in so z njo seznanjeni tako tožnik kot tudi organi tožene stranke in vsa javnost. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je bila odločitev ne samo veljavno sprejeta, temveč tudi razglašena v skladu z zakonom in pravili tožene stranke. Svojo trditev je oprl na nesporno dejstvo, da je o odločitvi nadzornega sveta o izbiri tožnika za predsednika uprave tožene stranke javnost in tožnika obvestil pristojni organ. V skladu z določbo 184. člena ZGD mora statut delniške družbe določati obliko in način objav, ki so pomembne za družbo oziroma delničarje. V skladu z navedeno zakonsko določbo je statut tožene stranke z dne 10.08.2001 v 27. členu določal, da predsednik nadzornega sveta sklicuje in vodi seje nadzornega sveta ter je pooblaščen izjavljati voljo in objaviti odločitve nadzornega sveta. Citirani statut ima tudi splošno določbo o obveščanju delničarjev v 48. členu, ki določa, da družba objavlja podatke in sporočila v časniku D. (186. ZGD). V skladu z navedenimi določbami statuta, je bilo dne 04.10.2001 v časniku D. objavljeno, da je predsednik nadzornega sveta državni sekretar T.K. v sredo z razočaranim glasom potrdil tesno in v nekaterih krogih kar pričakovano zavrnitev kandidature sedanjega vršilca dolžnosti P.G. in potrditev nekdanjega vodilnega človeka A.Z. Meni, da sprejetega in objavljenega sklepa brez soglasja prizadetega ni mogoče spremeniti. Tožena stranka bi zato morala sklep o imenovanju vročitvi vsem prijavljenim kandidatom, ki bi nato lahko v okviru ugovornega postopka sklep izpodbijali. Tožena stranka bi lahko sklep ob izpolnjenih ničnostih predpostavkah sama izrekla za ničnega. Iz navedenega izhaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo ter bistveno kršilo postopek po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Navaja, da je povsem jasno, da novinarska vest o dogodku seje nadzornega sveta ne pomeni objave družbe oziroma obvestila predsednika nadzornega sveta. Tožeča stranka je v pritožbi citirala objavo v časniku D. o tem, da naj bi predsednik nadzornega sveta T.K. potrdil zavrnitev kandidature P.G. in potrditev A.Z., čeprav sama te objave ni prejela in je tudi ni med listinami, ki so ji bile v postopku na prvi stopnji vročene. Zato predvideva, da tudi v sodnem postopku te objave ni, tako da gre za nedopustno novoto. Tožeča stranka ni z ničemer upravičila, zakaj te objave ni preložila že prej, v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP. Med strankama je nesporno, da sklep o izbiri tožeči stranki ni bil vročen, pač pa je bilo po sprejetju sklepa o razveljavitvi postopka javnega razpisa vročeno obvestilo, da ni bil izbran noben kandidat. V 3. odstavku 10. člena ZTPDR je določeno, da se sklep o izbiri pošlje kandidatom 8 dni po njegovem sprejetju. V 1. odstavku 84. člena istega zakona pa je določeno, da lahko kandidat zoper sklep o izbiri vloži ugovor v 15 dneh od prejema sklepa. Iz obeh navedenih odločb jasno izhaja, da sklep o izbiri v razmerju do kandidata učinkuje, ko mu je vročen, kar pomeni, da lahko delodajalec od tega trenutka spremeni svojo odločitev o izbiri. Potrebno je upoštevati, da se javni razpis nanaša na delovno mesto predsednika uprave, za postopkovno vprašanje pri sprejemanju sklepa pa tudi za pogoje imenovanja oziroma za vsebino obravnavanih sklepov tako velja ZGD in ne delovnopravni predpisi, oziroma ne samo delovnopravni predpisi. Nadzorni svet je neodvisni organ, katerega pristojnost je imenovanje in odpoklic uprave po 250. členu ZGD. Vrhovno sodišče RS je v odločbi opr. št. VIII Ips 239/2005 z dne 07.11.2006 navedlo, da se lastniki družbe oziroma nadzorni svet, ki zastopa njihove interese, samostojno in neodvisno odločajo, kdo bo vodil in zastopal njihovo družbo. Odločitve glede odpoklica članov uprave niso podvržene sodni presoji, tako da bi sodišče ob ugotovljenih nepravilnostih v postopku lastnikom družbe vsiljevalo člana družbe glede katerega se že odločili, da naj ne vodi družbe. V odločbi je rečeno, da v skladu z določbami ZGD sklepov nadzornega sveta ni mogoče izpodbijati in da takšnega pravnega varstva nima niti delavec niti delničar. Neutemeljeno je sklicevanje na analogijo z javno razglasitvijo sodbe, ker posebna objava sklepa imenovanja člana uprave razen prijave v sodnem registru ni predpisana. Zato primerjava z javno razglasitvijo sodbe ni možna. Povsem irelevantna je trditev, da naj bi bila vezanost organa na javno razglašeno odločitev pravni standard vseh pravnih postopkov. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se glasi na ugotovitev, da je sklep o razveljavitvi nezakonit, kot tak sploh ne predstavlja odločitve o obstoju oziroma neobstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, pač pa ugotovitev, ki sodi med pravne razloge in ne v izrek. Glede domnevno nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja navaja, da ta razlog ni podan, saj tožeča stranka sploh ni konkretno navedla, katero relevantno dejstvo naj ne bi bilo ugotovljeno oziroma bi bilo nepravilno ugotovljeno. Zato predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev odločbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni bistveno kršilo določbo postopka, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

Nesporno med strankama je, da je nadzorni svet tožene stranke na svoji 3. seji dne 2.10.2001 sprejel sklep o imenovanju tožnika za predsednika uprave tožene stranke z mandatom štirih let. Sklep je bil sprejet z zahtevano večino glasov (priloga A 10). Tožnika je o imenovanju za predsednika uprave obvestila služba za stike z javnostjo tožene stranke, ki je informacijo posredovala tudi medijem, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa je tožnika o imenovanju za predsednika uprave tudi osebno obvestil predsednik nadzornega sveta tožene stranke dr. T.K. Ker je nadzorni svet tožene stranke na 5. seji dne 22.10.2001 razveljavil postopek izbire, se zastavlja vprašanje, ali je to lahko storil zakonito, potem ko je bila odločitev objavljena na zgoraj opisan način, na sklep o izbiri pa se ni pritožil nihče izmed prijavljenih kandidatov.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju: ZDR/90), ki je veljal v času odločanja tožene stranke o izbiri predsednika uprave, je v 103. členu določal, da se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oziroma pri delodajalcih (za določanje rokov, način vročanja in podobno) smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Takrat veljavni Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94; v nadaljevanju: ZDSS) je v 1. odst. 14. člena določal, da se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Torej se v skladu z določbo 103. člena ZDR/90 smiselno uporabljajo določbe ZPP. Ker predstavlja sklep o izbiri dokončno odločitev delodajalca o prijavljenih kandidatih, o kateri je dolžan delodajalec kandidate obvestiti (prim. 1. odst. 84. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 in Uradni list RS, št. 4/91; v nadaljevanju: ZTPDR), je mogoče tak sklep presojati ob smiselni uporabi določb ZPP, ki se nanašajo na razglasitev oziroma objavo sodbe. ZPP v 320. členu določa, da je sodišče vezano na svojo sodbo, ko je sodba razglašena, če ni bila razglašena, pa ko je odpravljena (1. odst. 320. člena ZPP). Nasproti strankam ima sodba učinek šele od dneva, ko jim je vročena (2. odst. 320. člena ZPP). Nadalje 2. odst. 321. člena ZPP določa, da kadar se opravi glavna obravnava pred senatom, izdajo sodbo predsednik senata in člani senata, ki so sodelovali na naroku, na katerem je bila glavna obravnava končana. Takoj po koncu glavne obravnave izda senat sodbo, ki jo razglasi predsednik senata. Po 3. odst. 321. člena ZPP lahko v bolj zapletenih zadevah sodišče odloči, da bo sodbo izdalo pisno. V takem primeru se sodba ne razglasi, temveč se vroči strankam v tridesetih dneh od dneva, ko je bila glavna obravnava končana (3. odst. 321. člena ZPP).

Glede na citirano določbo 1. odst. 320. člena ZPP je bistveno, da je sodišče vezano na svojo odločitev od takrat, ko so stranke seznanjene z njo, bodisi ustno, ali pa takrat, ko je odpravljena (pisna) odločitev. Ob smiselni uporabi 103. člena ZDR/90 je pri presoji vezanosti nadzornega sveta na sklep o izbiri odločilno, ali so bili kandidati seznanjeni z odločitvijo. Statut tožene stranke (prečiščeno besedilo z dne 10.8.2001 - priloga A 6) v 2. odst. 27. člena določa, da predsednik nadzornega sveta sklicuje in vodi seje nadzornega sveta ter je pooblaščen izjavljati voljo in objavljati odločitve nadzornega sveta, družba pa v skladu z 48. členom statuta objavlja sporočila v časopisu „D.“. Način seznanjanja javnosti s sprejetimi odločitvami ureja tudi Poslovnik o delu nadzornega sveta tožene stranke z dne 30.4.1998 (priloga A 2), ki v 2. odst. 29. člena pooblašča predsednika nadzornega sveta o načinu seznanjanja organov družbe in drugih oseb s sprejetimi sklepi in načinu njihove izvedbe. Predsednik nadzornega sveta tožene stranke je torej pristojen za obveščanje o sprejetih odločitvah nadzornega sveta. Kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, je predsednik nadzornega sveta seznanil tožnika s sprejetim sklepom o imenovanju ter naročil službi za stike z javnostjo, da odločitev posreduje medijem. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bila odločitev objavljena dne 3.10.2001 tudi v časniku D. (priloga A 11), zato je mogoče šteti, da je bila informacija posredovana medijem v skladu z določbo 48. člena statuta tožene stranke. Pri tem pritožbeno sodišče, glede na navedbe v odgovoru na pritožbo dodaja, da članek iz časnika D. z dne 3.10.2001 ne predstavlja pritožbene novote v smislu 337. člena ZPP, saj ga je tožnik priložil že k tožbi, ki je bila po podatkih v spisu pravilno vročena toženi stranki.

Razglašeno oziroma odpravljeno sodbo, na katero je sodišče vezano, lahko sodišče spremeni oziroma razveljavi le v postopku s pravnimi sredstvi. V konkretnem primeru ob smiselni uporabi ZPP tožena stranka odločitve o izbiri predsednika uprave, potem ko je bila ta sporočena kandidatom, ni smela spremeniti oziroma razveljaviti, ne da bi se zoper sklep pritožili kandidati, na katere se je sklep o izbiri nanašal. Posledično je torej razveljavitev izbirnega postopka, ter s tem tudi sklepa o imenovanju tožnika za predsednika uprave tožene stranke nezakonita, saj tožena stranka za takšno postopanje ni imela podlage v ZDR/90 in ZPP. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 4. točko 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker je za odločitev pravno odločilno le to, da tožena stranka ni mogla zakonito razveljaviti svojega sklepa o izbiri, ne da bi zoper odločitev ugovarjal kateri izmed kandidatov, se pritožbeno sodišče ni posebej opredelilo do ostalih pritožbenih navedb, saj za odločitev niso bistvene.

Tožnik je v postopku uspel, zato je bilo potrebno v skladu s 3. točko 365. člena ZPP, v zvezi s 154. in 2. odst. 165. člena ZPP, spremeniti tudi sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče je tožniku priznalo za tožbo 160 točk po Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 7/95 in 49/00 - OT), 4.250,00 SIT takse za tožbo, pri čemer znaša uspeh 25%, saj je tožnik prvotno uveljavljal štiri tožbene zahtevke, glede katerih je bila med postopkom tožba delno zavržena, ali pa je zahtevek umaknil, za pritožbo zoper sklep o nepristojnosti 200 točk ter 1.700,00 SIT sodne takse (uspeh 100%), za pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe 200 točk in 1.700,00 SIT sodne takse (uspeh 50%), za pripravljalno vlogo z dne 13.2.2006 po 3. alinei 1.b odstavka tar. št. 15 Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03) 225 točk (uspeh 100%), 300 točk za zastopanje na naroku dne 16.2.2006, 150 točk za obravnavo dne 26.10.2006 in takso za sodbo v znesku 4.750,00 SIT, kar glede na uspeh v postopku, vrednost točke po OT in preračun tolarskih zneskov v evre ob upoštevanju menjalnega razmerja 1 euro = 239,640 tolarjev, po 4. odst. 13. čl. Zakona o uvedbi eura (ZUE, Ur. l. RS št. 114/2006) in ob upoštevanju uredbe Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11.7.2006 s spremembo uredbe (ES) št. 1866/98 o menjalnih razmerjih med euro in valutami držav članic, ki sprejmejo euro (UL L št. 195 z dne 15.7.2006, str. 1), skupaj z materialnimi stroški in 20% DDV znaša 605,44 EUR.

Toženi stranki je priznalo 160 točk za odgovor na tožbo (uspeh 75%), takso za odgovor na tožbo v znesku 2.125,00 SIT (uspeh 75%) in 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 26.1.2006 (uspeh 50%). Ker je tožena stranka s pripravljalno vlogo z dne 13.2.2006, oziroma na naroku dne 16.2.2006, delno umaknila tožbeni zahtevek, ter vztrajala le še na zahtevku, s katerim je v celoti uspela, sodišče toženi stranki ostalih priglašenih stroškov postopka ni priznalo, glede na 154. člen ZPP. Tožena stranka je torej upravičena do povračila stroškov postopka, ob upoštevanju materialnih stroškov in 20% DDV, v znesku 137,26 EUR.

Po pobotanju je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki 468,18 EUR. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, je hkrati rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odst. 299. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po preteku tega roka, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da zakonske zamudne obresti pričnejo teči po preteku osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev.

V skladu s 2. odst. 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP, je tožnik upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 246,19 EUR.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.

Ker se terjatev tožene stranke ne nanaša na primere, ko je revizija dovoljena (1. do 4. tč. 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Uradni list RS, št. 2/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), je bilo potrebno skladno z določbo 5. tč. 31. čl. ZDSS-1 in določbo 32. čl. citiranega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po 1. odst. 32. čl. ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da revizijo dopusti, saj je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki se nanaša na odločanje nadzornega sveta v postopku izbire kandidatov za predsednika oziroma člane uprave gospodarskih družb.