Jedro

Pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na navedbe v predlogu za oprostitev sodne takse, saj je pritožba samostojno pravno sredstvo, v katerem mora pritožnik konkretno navesti vse pritožbene razloge, ne pa se le sklicevati na druge vloge v spisu.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013. Glede sklepa z dne 14.5.2014

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 14.5.2014 je Okrožno sodišče v Krškem delno ugodilo predlogu prve tožeče stranke za oprostitev sodne takse po prvotni tožbi, tako da je dovolilo obročno odplačilo sodne takse (dva obroka po 1.390,50 EUR), sicer pa je predlog prve tožeče stranke za oprostitev sodne takse zavrnilo.

3. V pritožbi zoper sklep z dne 14.5.2014 se prva tožeča stranka sklicuje na navedbe v predlogu za oprostitev sodne takse. Dodatno pa še pojasnjuje, da so praktično vsa njena sredstva zarubljena, kar izhaja iz priloženega zapisnika o rubežu z dne 29.6.2014 (pravilno 2012) in 1.4.2014. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na navedbe v predlogu za oprostitev sodne takse, saj je pritožba samostojno pravno sredstvo, v katerem mora pritožnik konkretno navesti vse pritožbene razloge, ne pa se le sklicevati na druge vloge v spisu. V obrazložitvi pritožbe je namreč treba argumente, ki naj bi jo opredelili vselej jasno in opredeljeno navesti. Trditve o zarubljenem premoženju pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto v smislu 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v postopku odločanja o predlogu za oprostitev sodne takse uporablja na podlagi tretjega odstavka 1. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Pritožnica se šele v pritožbi prvič sklicuje na rubeže, opravljene že pred vložitvijo predloga za oprostitev sodne takse, pri tem pa ne pove, zakaj se na te navedbe in dokaze ni mogla sklicevati že prej. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker kršitev ni našlo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Glede sklepa z dne 29.5.2014

6. Z izpodbijanim sklepom z dne 29.5.2014 pa je Okrožno sodišče v Krškem v zvezi z razširitvijo tožbe (po višini zahtevka in tako, da se je postopku pridružila še druga tožeča stranka) delno ugodilo predlogu tožeče stranke za oprostitev sodne takse, tako da jo je oprostilo plačila 35 % sodbe takse, glede preostalega dela pa je tožečima strankama dovolilo obročno odplačilo v 12 mesečnih obrokih po 5.618,92 EUR.

7. Zoper ta sklep se pritožujeta obe tožeči stranki in v pritožbi navajata, da sta izkazali, da imata blokirana računa, prva tožena že od 9.3.2011 dalje, drugo tožena pa od 14.6.2012, prav tako sta izkazali, da ne razpolagata s prilivi na račune, bilanca stanja izkazuje bilančno izgubo, imata več kratkoročnih obveznosti kot kratkoročnih sredstev. Obe stranki imata praktično vsa svoja sredstva zarubljena, kar vse izhaja iz priloženih listin. Ekonomska vrednost sredstev tožečih strank je glede na navedeno enaka nič. S sklepom, s katerim je tožečima strankama naloženo plačilo kar 67.427,10 EUR, je ne le kršen ZST-1, temveč jima je tudi onemogočeno sodno varstvo.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Tudi trditve v tej pritožbi o zarubljenih sredstvih predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati. Zato je treba izhajati le iz navedb, ki sta jih tožeči stranki podali v predlogu za oprostitev sodne takse. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev temeljilo tudi na dejstvu, da tožeči stranki v predlogu nista ničesar povedali o svojem premoženjskem stanju, kar drži. Drži tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da je pri odločanju o oprostitvi sodne takse potrebno poleg likvidnostnega in finančnega stanja upoštevati še premoženjsko stanje. Iz podatkov, ki jih je ob odločanju imelo na razpolago sodišče prve stopnje, pa izhaja, da je vrednost premoženja tožečih stranki precejšnja: prva tožeča stranka ima opredmetena poslovna sredstva v vrednosti 1.962.295,00 EUR, dolgoročne poslovne terjatve v višini 549.9000 EUR; kratkoročne poslovne terjatve v višini 710.254 EUR, kratkoročne finančne naložbe v višini 106.643 EUR ter zaloge v vrednosti 119.696 EUR. Drugo tožeča stranka ima izgubo le v višini 1.043 EUR, ima pa premoženje v skupni vrednosti 1.078.296 EUR (opredmetena osnova sredstva 110.810 EUR, dolgoročne finančne naložbe 41.176 EUR, kratkoročne finančne naložbe v obliki posojil 49.451 EUR, dolgoročne poslovne terjatve 647.360 EUR in kratkoročne poslovne terjatve 178.416 EUR in zaloge 51.083 EUR).

10. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vsa pravočasno navedena sredstva, saj je tožeči stranki najprej delno oprostilo plačila sodne takse v deležu 35 %, nato pa še dovolilo obročno odplačevanje preostanka sodne takse. Ker v zvezi z (ne)možnostjo vnovčenja premoženja in potrebnostjo sredstev za nadaljnje poslovanje tožeči stranki v predlogu nista navedli ničesar, pa sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni imelo podlage za večjo oprostitev sodne takse. Trditveno breme v postopku odločanja o oprostitvi sodne takse je namreč v celoti na stranki, ki predlaga oprostitev. Zato tudi ni mogoče govoriti o posegu v pravico do sodnega varstva, saj tožeči stranki svojemu trditvenemu bremenu nista zadostili. Pritožbeno sodišče je opravilo še uradni preizkus sklepa (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta kršitev ni pokazal, zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).