Jedro

Tožnik je kljub drugačni odredbi neposrednega vodje koristil letni dopust in s tem prekršil svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbe oziroma odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki, na reintegracijo, vpis delovne dobe v tožnikovo delovno knjižico in denarni zahtevek.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. V pritožbi graja zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi tožnikovega ravnanja ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik je namreč tudi po tem, ko se je vrnil z dopusta in mu je bila vročena pisna obdolžitev, normalno opravljal svoje delo še približno dva tedna. Iz tega dejstva se vidi, da je bilo delovno razmerje možno nadaljevati, kar pomeni, da je bila izredna odpoved nezakonita že iz tega razloga. Sodišče prve stopnje nadalje ni ustrezno upoštevalo v dokaznem postopku ugotovljene okoliščine, da je bilo tožniku že v januarju odobreno koriščenje letnega dopusta v spornem času. O dopustih so vodili evidenčno knjigo, kjer je bil tožniku dopust odobren in na ta podatek se je zanesel, saj ga je nadrejeni delavec B.M. izbrisal šele 26.4.2005, ko je tožnik že nastopil letni dopust. Zaradi tega se tožena stranka ne more sklicevati, da je bil tožniku dopust preklican ustno. Tožnik je imel za tisti čas plačane počitnice v zdravilišču. Pri oceni tožnikovega ravnanja ni bila dovolj upoštevana pomembna olajševalna okoliščina, to je dejstvo, da zaradi njegovega dopusta ni bila povzročena nikakršna škoda, tudi če je morala tožena stranka organizirati dodatno delo od drugih delavcev.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. V odgovoru se sklicuje na ugotovitve v izpodbijani sodbi in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS št. 36/2004 - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilno materialnopravno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil tožniku v januarju 2004 planiran letni dopust v mesecu aprilu in sicer v času od 26. do 29.4.2004. Izrabo tako določenega letnega dopusta odobri neposredno nadrejeni vodja, kot je navedeno v 3. odst. tč. VII pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki (priloga B/6). V spornem času je bil tožniku neposredno nadrejeni vodja izmene B.M., ki je zaradi bolniške odsotnosti drugega delavca na dodelavnem stroju, M., seznanil tožnika, da v času od 26.4.2004 dalje letnega dopusta ne bo mogel izrabiti.

Za odločitev o tožbenem zahtevku je bila bistvena ugotovitev odločitev sodišča prve stopnje, da je bila odreditev tožniku neposredno nadrejenega vodje glede izrabe njegovega dopusta v spornem času, v skladu s citirano določbo pogodbe o zaposlitvi, da je bila odločitev upravičena glede na nastale nepredvidene težave pri popolnitvi delovnih mest na dodelavnem stroju in da je tožnik kljub taki odredbi izmenskega vodje odšel na dopust v času 26.4. do 29.4.2004. Pri tem je le pripomniti, da je 27.4. državni praznik, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za nadaljevano kršitev delovne obveznosti, kar pomeni, da je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v okviru 15-dnevnega prekluzivnega roka iz 110. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - ZDR). Tožnik je v navedenih dneh izkoristil letni dopust, kljub drugačni odredbi njegovega neposrednega vodje, s takim ravnanjem pa je kršil svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, v zvezi z določbo 111. čl. ZDR. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno ugotovilo in obrazložilo okoliščine v smislu 110. čl. ZDR, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do izteka odpovednega roka. V zvezi s tem je neutemeljeno stališče pritožbe, da te okoliščine niso bile podane glede na to, da je tožnik normalno delal potem, ko se je vrnil z dopusta, pa vse do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se očitno ni odločila za ukrep, o vseh okoliščinah tožnikovega ravnanja se je lahko tožena stranka seznanila šele po opravljenem tožnikovem zagovoru dne 11.5.2004 (priloga A/2), medtem, ko je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 12.5.2004. neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na podatek v evidenčni knjigi dopustov, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je bil tožnik pravočasno opozorjen, da zaradi bolniške odsotnosti sodelavca ne bo mogel izkoristiti v spornem času planiranega letnega dopusta. Tožniku je bilo tudi obrazloženo, iz kakšnih razlogov mu izraba letnega dopusta v spornem obdobju ni bila odobrena. Kljub temu je dopust izrabil, s tem pa toženo stranko spravil v situacijo, da je morala zmanjšati proizvodnjo na dodelavnem stroju, na katerem bi sicer mora delati tožnik, saj za neprekinjeno proizvodnjo ni imela na razpolago ustrezno usposobljenih delavcev.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa stroškov za odgovor na pritožbo ni prijavila.