Jedro

Tožeča stranka je imela do tožene stranke nedenarno terjatev. V času spornega razmerja veljavni 307. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je določal, da je izpolnitev v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti, zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. Glede na takšno ureditev bi ob normalnem trajanju pogodbenega razmerja tožeča stranka od tožene stranke lahko zahtevala le, da izpolni svojo nedenarno obveznost in izvrši vlaganja v ugotovljeni višini (po predhodnem soglasju tožeče stranke in po uskladitvi programa investicij ter investicijskega vzdrževanja).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 26.508.804,35 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2003 do plačila; zavrnilo ga je tudi v delu, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 610.664,00 SIT.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa je predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje; hkrati je uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo izključno na izpovedbo prič, pri tem pa je obrazložitev izreka sodbe v nasprotju z izpovedbami prič, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 339. čl. ZPP. Izreka sodbe se zato ne more preizkusiti z razlogi v sodbi, ker teh razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka ni oziroma so si med seboj v nasprotju tudi z vidika zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje sprejema dejstvo, da obveznost tožene stranke še ni nastala, obenem pa določa, da bi tožeča stranka lahko uveljavljala tožbeni zahtevek samo od 14.2.2002 dalje, ker je do navedenega datuma ta že zastaral. Očitno je, da sodišče na eni strani toženi stranki ne nalaga obveznosti po plačilu 15 % odškodnine, ker njena obveznost še ni nastala, hkrati pa ugotavlja zastaranje tožbenega zahtevka, kar tožeča stranka ne more sprejeti, v kolikor se je sodišče postavilo na stališče, da obveznost tožene stranke še ni nastala. V nadaljevanju povzema vsebino med pravdnima strankama sklenjene koncesijske pogodbe in dodaja, da so neutemeljene ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni v njej nikjer določeno, katera stranka bi morala dati pobudo za izpolnitev njenega 25. čl., jasno je, da je bila to obveznost tožene stranke. Pravdni stranki sta se dogovorili, da se odškodnina v višini 10 % kosmatega donosa nakazuje na račun tožeče stranke, nikoli pa se nista drugače dogovorili, tj., da tožena stranka ne izvaja obračuna za preostali del in sicer za odškodnino v višini 15 % kosmatega donosa ter tudi, da nima obveze po vlaganju v infrastrukturo tožeče stranke. To je izpovedala tudi priča I.L., ki je med drugim navedla, da nikjer ni bilo zapisano, da bi višina, kot tudi način plačevanja odškodnine 25 % bila sporna za katero od strank. Ta priča je tudi izpovedala, da je po koncesijski pogodbi bila obveza tožene stranke, da tožečo stranko obvešča o spremenjenih dejstvih in pogojih v zvezi z izvajanjem koncesijske pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato zmotno (nepravilno) ugotovilo, da koncesijska pogodba ne določa obveznosti strank. Tožena stranka kot koncedent po navedeni pogodbi je bila obvezna, da prične vse aktivnosti, ki so bile potrebne, da se izvede obveznosti po 25. čl. koncesijske pogodbe. J.N. je izpovedal, da pogovori glede usklajevanja investicijskih programov so potekali, saj so tožeči stranki bili predstavljeni programi za izgradnjo komunalnih privezov v A., poglabljanje reke B. ter tudi rekonstrukcija M. ulice kot eden izmed načinov vlaganj v komunalno infrastrukturo last tožeče stranke. Tožena stranka se je zavedala, da obveznost tožene stranke po plačilu 25 % odškodnine kosmatega donosa obstaja in da jo mora izpolniti v celoti (in ne samo s plačilom 10 % kosmatega donosa), ker je obveznost tožene stranke nastala s trimesečnim periodičnim obračunom odškodnine in ne kakor navaja sodišče prve stopnje, da obveznost tožene stranke sploh še ni nastopila. Tožena stranka je po pogodbi imela obvezo, da obračunani 15 % kosmati donos ne nakaže na račun tožeče stranke, ampak izvaja investicije in investicijsko vzdrževanje v infrastrukturne objekte v lasti občine. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje zmotno presodilo tudi obveznost tožene stranke do tožeče stranke glede plačila odškodnine 15 % kosmatega donosa, ker sta se obe stranki zavedali, da obveza po plačilu po 25. čl. V višini 25 % odškodnine obstaja in da je ta obveza nastopila s trimesečnimi obračuni. Navedeno potrjuje tudi pričanje J.N., ki je izpovedal, da je s strani tožene stranke bila dana pobuda v zvezi z nekaterimi investicijami v komunalno infrastrukturo.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi meri tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja denarne terjatve tožeče stranke do tožene stranke, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi gradilo svojo odločitev tako, kot da bi tožeča stranka uveljavljala od tožene stranke nedenarno terjatev; le tako si je namreč mogoče razlagati zaključke sodišča prve stopnje, češ da obveznost tožene stranke (za izpolnitev terjatve v višini 15 % kosmatega donosa iz naslova izvajanja storitev javne službe) še ni nastopila, ker je vezana na predhodno soglasje tožeče stranke, predvsem pa na program investicij in investicijskega vzdrževanja, ki ga morata pogodbeni stranki uskladiti, tako do uskladitve programa kot tudi do predhodnega soglasja pa (še) ni prišlo. Ker je torej sodišče prve stopnje sodbo gradilo na opisani način, je podana kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP (izrek v nasprotju z obrazložitvijo) in je moralo že zato pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354. čl. ZPP), pri čemer so stroški pritožbenega postopka del nadaljnjih pravdnih stroškov (3. odst. 165. čl. ZPP).

Pravdni stranki sta 1.10.1998 za obdobje desetih let sklenili koncesijsko pogodbo, s katero je tožeča stranka (koncedent)toženi stranki (koncesionarju) podelila opravljanje obvezne lokalne gospodarske javne službe "zbiranje in odvoz komunalnih odpadkov s plovil" (1. tč.). V 25. tč. te pogodbe je določeno, da je koncesionar v času trajanja pogodbe dolžan koncedentu plačevati odškodnino v deležu 25 % od kosmatega donosa (plačanih oziroma izterjanih nadomestil za storitve) iz naslova izvajanja storitev javne službe, od tega z nakazilom na žiro račun koncedenta v višini 10 % od kosmatega donosa, 15 % od kosmatega donosa pa kot izvajalec preko investicij in investicijsko vzdrževanje v objekte v lasti tožeče stranke; odškodnino mora koncesionar obračunavati periodično (trimesečno) z enoletnim končnim obračunom, najkasneje do 31.3. naslednjega leta, pri čemer mora odškodnino v višini 15 % od kosmatega donosa s predhodnim soglasjem občine kot izvajalec nameniti za investicije in investicijsko vzdrževanje infrastrukturnih objektov v lasti občine K. Program investicij in investicijskega vzdrževanja morata stranki uskladiti do 30. novembra tekočega leta za naslednje leto. Upoštevaje besedilo 25. tč. koncesijske pogodbe, tožena stranka ni bila dolžna odškodnine v višini 15 % kosmatega donosa tožeči stranki plačevati v denarju, ampak je bila dolžna sredstva v navedeni višini nameniti za investicije in investicijsko vzdrževanje v infrastrukturne objekte v lasti tožeče stranke. V tem delu je torej tožeča stranka imela do tožene stranke nedenarno terjatev. V času spornega razmerja veljavni 307. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je določal, da je izpolnitev v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti, zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. Glede na takšno ureditev bi ob normalnem trajanju pogodbenega razmerja tožeča stranka od tožene stranke lahko zahtevala le, da izpolni svojo nedenarno obveznost in izvrši vlaganja v ugotovljeni višini (po predhodnem soglasju tožeče stranke in po uskladitvi programa investicij ter investicijskega vzdrževanja). Vendar pa je bil nad toženo stranko 29.11.2002 začet stečajni postopek in v takšnem primeru 3. odst. 112. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.) določa, da se nedenarne terjatve upnikov proti dolžniku spremenijo v denarne terjatve. To se je zgodilo tudi z dotedaj nedenarno terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke in je tožeča stranka prijavila svojo (denarno) terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranko. Prijavljena terjatev je bila s strani stečajne upraviteljice (v pretežni meri) prerekana, posledica tega prerekanja pa je obravnavana pravda. Glede na to se pokaže, da ni (več) pomembna okoliščina, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je prišlo do predhodnega soglasja za vlaganja in do medsebojne uskladitve investicij in investicijskega vzdrževanja, ampak bo pomembno vprašanje, ali je utemeljen ugovor zastaranja terjatve, ki ga je podala tožena stranka. V zvezi s tem pritožba utemeljeno opozarja na nasprotje razlogov v izpodbijani sodbi, ki je v tem, da sodišče po eni strani ugotavlja nenastalost terjatve tožeče stranke do tožene stranke, po drugi strani pa ugotovi, da je v določenem delu ta že zastarala (če terjatev ni nastala, ni mogla niti zastarati). Vprašljivo pa bo po mnenju pritožbenega sodišča tudi stališče sodišča prve stopnje, da velja za terjatev iz koncesijske pogodbe triletni zastaralni rok po 374. čl. ZOR. Takšen rok je določen za medsebojne terjatve (družbeno)pravnih oseb iz pogodb v prometu blaga in storitev, torej za terjatve, ki izvirajo iz običajnih poslov, kakršne v sklopu opravljanju dejavnosti sklepajo subjekti. V obravnavanem primeru pa najmanj ne gre za takšen običajen posel, saj koncesijska pogodbe ni zgolj običajna pogodba obligacijskega prava, ampak gre deloma tudi za upravno-pravno razmerje (koncedent ne nastopa zgolj kot pogodbena stranka, ampak tudi kot oblast); glede na to bi po mnenju pritožbenega sodišča prihajal v poštev splošni petletni zastaralni rok iz 371. čl. ZOR. V ponovljenem postopku pa bo sodišče prve stopnje presojalo tudi vprašanje utemeljenosti teka zamudnih obresti tako, kot to uveljavlja tožeča stranka, glede na to, da rok za izpolnitev obveznosti iz naslova 15 % odškodnine v koncesijski pogodbi ni bil določen (ne gre le za vprašanje obračunavanja odškodnine, kot to meni tožeča stranka), in bo zato vprašanje, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo. Ravno tako pa bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je predmet tožbe, kakršna je obravnavana, ki meri na ugotovitev obstoja terjatve po koncesijski pogodbi lahko le tista terjatev, ki je obstajala na dan začetka stečaja.