Jedro

Za pravilno presojo so bistvene ugotovitve sodišča, da je bil tožnici s strani pristojnih organov zdravstvenega zavarovanja odobren bolniški stalež le do 30.11.1996, da je tožnica to vedela, lečeča zdravnica pa ob podaji predloga na zdravniško komisijo za podaljšanje staleža v začetku decembra 1996, ki sam na sebi tožnice ni opravičeval do odsotnosti z dela, tožnice ni zavedla z neustreznimi pojasnili, da je lahko do pregleda pred zdravniško komisijo doma. Tožnica je bila zato v času od 1.12.1996 do 12.12.1996 neupravičeno odsotna z dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa in dokončno odločbe tožene stranke z dne 14.12.1996 in 4.1.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožnice zaradi petdnevne neupravičene odsotnosti z dela in zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 7.1.1997 dalje ter povrnitev stroškov postopka. Ugotovilo je, da je bila tožnica v času od 1. do 12.12.1996 neupravičeno odsotna z dela, saj je bila s strani lečeče zdravnice ob podaji predloga zdravniški komisiji za podaljšanje bolniškega staleža opozorjena, da ji je bil bolniški stalež sicer zaključen s 30.11.1996 in da ji sama bolniškega staleža ne more več podaljšati, zdravniška komisija pa je kasneje podaljšanje staleža zavrnila.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob soglasju z ugotovitvami prvostopnega sodišča je upoštevalo tudi, da je bil zaključek tožničinega bolniškega staleža s 30.11.1996 pravnomočno ugotovljen v socialnem sporu, ki se je vodil pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. Ps 25/2001 (sodba VDSS opr. št. Psp 332/2001-2 z dne 9.1.2004), tako da tožnica za svojo odsotnost z dela od 1.12.1996 dalje ni imela opravičila.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče brez izvedeniškega mnenja neutemeljeno ugotavlja, da je bila tožnica v spornem obdobju neupravičeno odsotna z dela tudi zato, ker je obiskovala predavanja v šoli. Zanika verodostojnost izpovedbe priče lečeče zdravnice dr. D., da je tožnico ob podaji predloga za podaljšanje bolniškega staleža opozorila, naj gre delat. Tako opozorilo bi bilo tudi nesmiselno, saj tožnica, če bi šla delat, staleža ne bi potrebovala. Navaja, da je bilo s pravnomočno odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, opr. št. 072-29494/2-96 z dne 6.5.1999 pravnomočno ugotovljena začasna nezmožnost tožnice za delo do 12.12.1996 in bi moralo sodišče to upoštevati. Prav tako pa se sodišče naj ne bi opredelilo do pomena predloga lečeče zdravnice za podaljšanje staleža od 30.11.1996 dalje.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožnica uveljavlja zgolj revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče je zato svojo presojo omejilo zgolj na uveljavljani revizijski razlog, z vidika bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkušati.

Bistvene za pravilno presojo so ugotovitve sodišča, da je bil tožnici s strani pristojnih organov zdravstvenega zavarovanja odobren bolniški stalež le do 30.11.1996, da je tožnica to vedela in da lečeča zdravnica ob podaji predloga na zdravniško komisijo za podaljšanje staleža v začetku decembra 1996, ki sam na sebi tožnice ni opravičeval k odsotnosti z dela, tožnice ni zavedla z neustreznimi pojasnili, da je lahko do pregleda pred zdravniško komisijo doma, tako da je bila v času od 1.12. do 12.12.1996 neupravičeno odsotna z dela. Ob takih ugotovitvah, na katere je vezano, revizijsko sodišče soglaša, da je imela tožena stranka pravno podlago za izdajo spornega sklepa in odločbe ob prenehanju delovnega razmerja v 5. točki prvega odstavka 100. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), v kateri je bilo določeno, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se vrne na delo z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Revizijske navedbe, da bi moralo sodišče pomen tožničinega obiskovanja predavanj v spornem času preverjati z izvedeniškim mnenjem, da izpovedba priče dr. D. ni verodostojna, da iz pravnomočne odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 6.5.1999 izhaja, da je bila tožnica v času do 12.12.1996 začasno nezmožna za delo, pomenijo poskus uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pa na podlagi določb tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog in zato sodišče tem navedbam ni moglo in ni smelo slediti.

V zvezi z revizijskim sklicevanjem na pravnomočno odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije št. 072-2494/2-96 z dne 6.5.1999 revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila navedena odločba tudi predmet pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Kljub temu se sodišče druge stopnje ob obravnavi pritožbe do nje ni opredelilo in o teh pritožbenih navedbah izpodbijana sodba nima razlogov. To bi lahko pomenilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 370. člena ZPP, vendar tega tožnica v reviziji ni uveljavljala. Ker na bistvene kršitve določb pravdnega postopka na podlagi 371. člena ZPP na revizijski stopnji sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, gornje ugotovitve niso mogle biti podlaga za odločitev o reviziji.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da v reviziji uveljavljan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, na katerega sodišče tudi sicer pazi po uradni dolžnosti, ni podan. Zato je bilo potrebno v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrniti.