Jedro

Ker je tožnica z glavničnim zahtevkom uspela, načelo uspeha v pravdi pa je upoštevajoč določilo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP prebito izključno takrat, kadar stečajni upravitelj prereka prijavljeno terjatev upnika (tožnice) zaradi manjkajoče trditvene podlage ali manjkajočih dokazov, je izpodbijana stroškovna odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani III. točki izreka potrdi.

II. Toženka mora v 8 dneh od prejema tega sklepa povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

III. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je v dajatvenem delu tožbenega zahtevka postopek ustavilo (I. točka izreka) in ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice proti toženki v znesku 3.563,22 EUR (II. točka izreka). Hkrati je odločilo, da mora toženka v 8 dneh od prejema sodbe povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 653,38 EUR, v primeru zamude pa ji plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila (III. točka izreka). Zahtevku na plačilo glavnice je ugodilo na podlagi ugotovitve, da je tožnica plačala dolg toženke do družbe V., tako kot se je bila zavezala s Pogodbo o factoringu št. ... z dne 8. 5. 2018 in Pogodbo o prevzemu izpolnitve št. ... Zato je presodilo, da je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala povrnitev družbi V. plačanega zneska, v celoti utemeljen. Odločitev o pravdnih stroških je oprlo na načelo uspeha v pravdi (154. člen ZPP).

**Pritožba toženke**

2. Proti stroškovni odločitvi se je toženka pravočasno pritožila. Kot bistveno je navedla, da tožnica ob prijavi terjatve v stečajnem postopku nad toženko ni predložila dokaza o zatrjevanem plačilu terjatve družbe V. do toženke. Zato je upravitelj prijavljeno terjatev tožnice v celoti prerekal, kar da je razvidno iz osnovnega seznama prijavljenih terjatev (B3). Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o stroškovni odločitvi v nasprotju z določilom četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP.

3. V pravočasnem odgovoru na pritožbo je tožnica navedla, da je iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev razvidno, da je upravitelj njeno prijavljeno terjatev prerekal tudi iz razloga, ker da ima toženka nasprotno terjatev do tožnici v višini 53.449,83 EUR, ki jo je upravitelj uveljavljal kot pobotni ugovor. Zato po njenem stališču določilo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP ne pride v poštev. V prid temu stališču se je sklicevala tudi na sklep VSL I Cpg 194/2016, v katerem naj bi bilo zapisano, da takrat, kadar stečajni upravitelj v pravdi utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnice nasprotuje iz povsem drugih razlogov, neodvisnih od popolnosti prijave terjatve, uporaba določila četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP ni dovoljena.

**K odločitvi o pritožbi**

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je ta gospodarski spor sodišče vodilo po določbah postopka za spore majhne vrednosti (495. člen ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da se je toženka pritožila izključno proti odločitvi o stroških postopka. To ne izhaja le iz njenega zelo nenavadno oblikovanega predloga, _naj pritožbeno sodišče_ pritožbi ugodi in _izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi1, tožeči stranki pa naloži v plačilo celotne stroške postopka tožene stranke_, ampak tudi iz obrazložitve pritožbe. Ne glede na to, da se je torej pritožila le na sklep o stroških, pa je kot vrednost spornega predmeta za pritožbo navedla vrednost glavnice 3.563,22 EUR, ne pa zneska 653,38 EUR, ki predstavlja tožnici priznane pravdne stroške. Ker se je potegovala za to, da pritožbeno sodišče izpodbijano stroškovno odločitev spremeni tako, da tožnici naloži plačilo njenih pravdnih stroškov, vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku znaša kvečjemu 1.081,76 EUR. Ta znesek predstavlja dvojni znesek tožnici priznanih pravdnih stroškov (2 x 653,38 EUR), zmanjšan za znesek, ki ga predstavlja taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 225,00 EUR.

7. Zaradi napačne navedbe VSP je sodišče prve stopnje toženki odmerilo takso za pritožbeni postopek od vrednosti 3.563,22 EUR (v višini 225,00 EUR), namesto od zneska 1.081,76 EUR v višini 126,00 EUR. Razlika (225,00 - 126,00) v višini 99,00 EUR glede na navedeno predstavlja zmanjšanje stečajne mase zaradi napačne navedbe VSP.

8. Iz določila 60. člena ZFPPIPP izhaja, da mora upnik, kadar v stečajnem postopku nad dolžnikom prijavi terjatev, postaviti določen zahtevek, navesti dejstva, ki ga utemeljujejo in k temu priložiti dokaze. Če prijava terjatve ne vsebuje opisa dejstev ali dokazov, upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatev, če je bila terjatev prerekanega. Iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev (B3), je razvidno (zaporedna št. 78), da je stečajni upravitelj _prerekal_ prijavljeno terjatev tožnice2 ne le zato, (1) _ker tožnica (tam upnik) k prijavi ni priložila nobenega dokaza, da je obveznost_ toženke (v konkretnem primeru do družbe V.) _poravnala_, ampak tudi (2) z navedbo3, da _ima upnik preplačilo 53.449,83 EUR, ki ga v primeru izpolnitve uveljavlja kot pobotni ugovor_. Iz tega sledi logičen zaključek, da bi upravitelj prijavljeno terjatev tožnice prerekal tudi v primeru, če bi tožnica k svoji prijavi priložila listinske dokaze, da je obveznost toženke do družbe V. poravnala. Tak zaključek potrjuje tudi toženkino obširno upiranje tožbenemu zahtevku iz različnih razlogov tekom pravde. Ker pa je tožnica z glavničnim zahtevkom uspela, načelo uspeha v pravdi pa je upoštevajoč citirano določilo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP prebito izključno takrat, kadar stečajni upravitelj prereka prijavljeno terjatev upnika (tožnice) zaradi manjkajoče trditvene podlage ali manjkajočih dokazov, je izpodbijana stroškovna odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

9. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti sklepu o stroških postopka ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijani sklep o stroških potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 141. člena ZFPPIPP). Po določilu prvega odstavka 166. člena ZPP se namreč izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, lahko izpodbija samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari. Toženka je torej vložila pritožbo proti sklepu, ne pa proti sodbi.

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

10. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Mora pa tožnici, ki je bila v pritožbenem postopku uspešna, na podlagi določila prvega odstavka 163. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR. Kot rečeno, vrednost spornega predmeta za pritožbo znaša največ 1.081,67 EUR in ne 3.563,22 EUR. Glede na navedeno nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 21 OT znaša 150,00 EUR, 2% materialni stroški 3,00 EUR z 22% DDV (33,66 EUR) vred pa 186,66 EUR. Za konferenco s stranko in za končno poročilo tožnici ne pripada nikakršna nagrada, saj so ta opravila vključena v nagrado za sestavo odgovora na pritožbo. Če priznanih pritožbenih stroškov toženka tožnici ne bo povrnila v 8 dneh od prejema tega sklepa, ji bo morala zaradi zamude plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

1 Temu zahtevku je sodišče prve stopnje že tako ali tako ugodilo. 2 Teh terjatev je bilo več, vse pa so temeljile na zgoraj citiranih pogodbah. 3 Ta navedba sicer ni povsem jasna, jasno pa je, da stečajni upravitelj prijavljeni terjatvi ni ugovarjal zgolj zaradi manjkajočih dokazov.