Jedro

Prisojena odškodnina v celoti ustreza merilom iz določbe 179. člena OZ, po kateri gre tožniku pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, glede na okoliščine primera, zlasti stopnjo bolečin in strahu ter njihovo trajanje.

Uporaba 20.a člena ZOZP ne pride v poštev, ker ureja le primere, ko ima zavarovalnica tri mesece časa od vložitve zahtevka, da poda utemeljeno ponudbo za odškodnino, če odgovornost ni bila sporna in je bila škoda v celoti ocenjena. Če pa zavarovalnica v treh mesecih ni pravilno plačale odškodnine, pa ta določba teka zakonitih zamudnih obresti oz. zamude zavarovalnice ne ureja in je treba v tem primeru za tek zamudnih obresti uporabiti določbo 299. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v II. točki izreka spremeni v odločitvi o zakonskih zakonskih zamudnih obresti tako, da tečejo od 8. 12. 2015 do plačila; - v III. točki izreka spremeni v odločitvi o stroških postopka tako, da je tožena stranka dolžna v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki 154,93 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 1.114 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2016 do plačila, kar je tožnik zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da je toženki dolžan povrniti 59,40 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo v zavrnilnem delu in predlaga spremembo tako, da se ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pravdnega postopka. Navaja, da mu je prisojena prenizka odškodnina pri vseh oblikah nematerialne škode. Res mu ni uspelo dokazati, da je v prometni nesreči utrpel pretres možganov, vztraja pa, da je utrpel udarec v glavo, zaradi katerega je imel vrsto težav. Premalo je upoštevano trajanje bolečin in da jih bo trpel v bodoče, potek zdravljenja in trajanje bolniške. Pri odškodnini za strah se sodišče ni opredelilo do trditev tožnika, da je bil močno zaskrbljen zaradi stanja leve roke in rame vse do 29. 5. 2015, ko je bila opravljena ultrazvočna preiskava in ugotovljena vrsta in narava poškodbe. Sodišče je prezrlo, da je tožnik utrpel tudi delno rupturo rotatorne manšete leve roke, čeprav gre za glavno poškodbo. Ni pravilno ugotovilo in ni ustrezno ovrednotilo, da ima tožnik zaradi poškodbe bolečine pri opravljanju težkega dela, predvsem pri delu z roko, dvignjeno nad horizontalo. Tožnik poudarja, da je prizadet tudi, ker se po nesreči ne more več tekmovalno ukvarjati s bodybuildingom, ukvarja se samo še rekreativno. Izvedenec je po naknadnem proučevanju slik ugotovil zgolj začetne degenerativne spremembe na vratni hrbtenici, iz tega ni mogoče zaključevati, da bi se težave z vratno hrbtenico pri tožniku sploh kdaj manifestirale. Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Sodišče je napačno odločilo o teku zamudnih obresti in o stroških pravdnega postopka.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti in stroških postopka, glede glavne stvari pa ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina odškodninske obveznosti tožene stranke. To velja tudi za obseg poškodb, ki jih je tožnik utrpel v prometni nezgodi 8. 11. 2014. Iz mnenja izvedenca medicinske stroke izhajajo sledeče diagnoze utrpelih poškodb: nateg vratnih mišic, udarnina leve rame z manjšimi raztrganinami deltoidne mišice, udarnina prsnega koša in udarnina levega komolca. Izvedenec je poleg navedenega sicer dopustil obstoj verjetnosti, da je tožnik v nesreči utrpel tudi udarec v glavo, četudi v medicinski dokumentaciji ta poškodba ni zabeležena. A glede te morebitne poškodbe izvedenec ni ugotovil niti daljšega trajanja oz. večje jakosti telesnih bolečin, niti večjih nevšečnosti (en dan opazovanja v bolnišnici in ambulantne preglede na Travmatološki kliniki je sodišče upoštevalo), zato ni podlage za višjo odškodnino od prisojene 5.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Glede očitka sodišču, da ni v zadostni meri upoštevalo bodoče škode, ki jo bo tožnik trpel zaradi bolečin v vratu in levi rami, pritožbeno sodišče meni, da je tudi bodočo škodo (182. člen Obligacijskega zakonika – OZ) ustrezno upoštevalo, kot izhaja iz 20. točke obrazložitve sodbe. Tožnik naj bi kot glavno poškodbo potrditvah pritožbe ob škodnem dogodku utrpel, poleg zgoraj povzetih diagnoz, še delno rupturo rotatorne manšete leve roke, zaradi katere občuti bolečine pri opravljanju težkega dela, predvsem pri delu z roko, dvignjeno nad horinzotalo. Omenjene posledice je po mnenju izvedenca pripisati manjšim raztrganinam v deltoidni mišici leve rame, ki so se zacelile z brazgotinskim tkivom, kot je pokazala ultrazvočna preiskava. Zato ne drži, da je sodišče pri odmeri odškodnine prezrlo eno od tožnikovih poškodb, pravilno je sledilo mnenju izvedenca tako glede obsega poškodb kot trajnih posledic le-teh. Tožnikove sedanje težave z ledveno hrbtenico pa so po mnenju izvedenca posledica sprememb na hrbtenici in niso posledica obravnavane nezgode. Tudi težave z vratom so po mnenju izvedenca najverjetneje delno posledica tudi začetnih degenerativnih sprememb na vratni hrbtenici. Prvostopenjsko sodišče je te ugotovitve upoštevalo zgolj ko prognozo morebitnih bodočih tožnikovih težav in ni zaradi tega v ustreznem odstotku znižalo prisojene odškodnine. Končno pa tožnik tudi ni dokazal večjega obsega duševnih bolečin, ker se z bodybuildingom ukvarja zgolj rekreativno. Da naj bi se ukvarjal polprofesionalno, tekmovalno, sploh ni podal ustreznih trditev. Tudi ob upoštevanju, da je tožnik mlajši, delovno in športno aktiven moški, je zato prisojena odškodnina 4.000 EUR za ugotovljeni obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, primerna.

6. Tudi odškodnina za strah 700 EUR je primerna in ima podlago v ugotovitvah sodbe, ki so sledile mnenju izvedenca medicinske stroke, da je tožnik ob prometni nezgodi utrpel srednje hud primarni strah, nato pa še dva meseca srednje hud strah za izid zdravljenja, vse do takrat, ko se je zdravstveno stanje s fizikalno terapijo začelo izboljšati. Pritožbene trditve, da naj bi bil tožnik močno zaskrbljen zaradi stanja leve roke in rame vsaj do 29. 5. 2015, torej več kot šest mesecev po nezgodi, so pretirane.

7. Prisojena odškodnina v celoti ustreza merilom iz določbe 179. člena OZ, po kateri gre tožniku pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, glede na okoliščine primera, zlasti stopnjo bolečin in strahu ter njihovo trajanje. Pri odločanju o zahtevku ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pri odmeri odškodnine je sodišče tožnikovo škodo pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med zelo lahke (nateg vratnih mišic, udarnine) oz. lahke (manjše raztrganine deltoidne mišice), torej v skupini I. in II. Tožniku prisojena odškodnina (9,2 povprečne neto plače na zaposleno osebo v RS v času sojenja) ustreza primerom zelo lahkih in lahkih poškodb v poškodbeni skupini poškodb rok in ramenskega obroča1. Pritožba izpostavlja odmero odškodnine le v eni odločbi in sicer v sodbi VSL II Cp 1714/2015, ki pa ni v celoti primerljiva z obravnavano škodo. Oškodovanec v navedeni zadevi je namreč utrpel hujše poškodbe (delno poškodbo rotatorne manšete) ter večji obseg nevšečnosti (hospitalizacija, operacija), kot tožnik. Prisojena odškodnina je zato po oceni pritožbenega sodišča pravična, saj ustrezno upošteva vse individualne okoliščine tožnikovega primera in je primerljiva s podobnimi odškodninskimi primeri v sodni prakso.

8. Sodišče prve stopnje je prisodilo zakonske zamudne obresti od 15. 1. 2016, to je od dneva, ko je tožena stranka tožniku izplačala nesporni del odškodnine 8.500 EUR (ta znesek je sodišče prve stopnje v valoriziranem znesku odštelo od prisojene odškodnine). Pri tem je sicer pravilno pojasnilo, da uporaba 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) ne pride v poštev, ker ureja le primere, ko ima zavarovalnica tri mesece časa od vložitve zahtevka, da poda utemeljeno ponudbo za odškodnino, če odgovornost ni bila sporna in je bila škoda v celoti ocenjena2. Če pa zavarovalnica v treh mesecih ni pravilno plačale odškodnine, pa ta določba teka zakonitih zamudnih obresti oz. zamude zavarovalnice ne ureja in je treba v tem primeru za tek zamudnih obresti uporabiti določbo 299. člena OZ. Tožena stranka je odškodninski zahtevek nesporno prejela 23. 12. 2015, ker ji je tožnik po navedbah v tožbi dal 14-dnevni rok za izpolnitev, je zamuda tožene stranke nastopila po poteku tega roka, torej 8. 12. 2015 in ne šele 15.1.2016. 9. Pritožba utemeljeno očita sodbi zmotno uporabo materialnega prava tudi v odločitvi o stroških postopka. Tožnik je res uspel s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, a ta kriterij ni edini, da sodišče tožniku naloži povrnitev vseh stroškov postopka tožene stranke po tretjem odstavku 154. člena ZPP. Ne samo sorazmerno majhen uspeh v postopku, treba je upoštevati tudi, da zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Ti pa gotovo so nastali in niso bili zanemarljivi, kot pravilno poudarja pritožba. Poleg odvetniškega zastopanja je moral tožnik poravnati tudi stroške za izvedenca in sodne takse. Tožnikovi pravdni stroški so odmerjeni na znesek 3.238 EUR (specifikacija v stroškovniku na list. št. 129 spisa), že v sodbi ugotovljeni stroški tožene stranke pa so 59,40 EUR. V skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče, ob upoštevanju uspeha pravdnih strank v postopku (6,5 %) in vseh okoliščin primera, tako naložilo toženi stranki, da je po pobotanju odmerjenih stroškov dolžna tožniku 154,93 EUR pravdnih stroškov. Te mora plačati v 15. dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena v zvezi s 332. členom ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka dalje še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

10. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in sodbo delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj v tem delu niso podani pritožbeni razlogi.

11. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi 1. odst. 165. v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnikov pritožbeni uspeh je sorazmerno majhen, uspel je le delno v obrestni in stroškovni odločitvi, torej le glede stranskih terjatev, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške.

1 Primerjaj povzetke negmotnih škod v bazi NEGM Ius – Info: II DOR 370/2010, II Ips 847/2008, II Ips 769/2005, II Ips 303/2005, II Ips 665/2007 in pregled sodne prakse VS RS mag. Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, primeri št. V/167 do V/193. 2 Sodba VS RS II Ips 93/2015.