Jedro

Oseba, ki ni dejanski kupec ukradenega avtomobila, domnevno prodanega s posredovanjem posredniške družbe in ki je celo sama zanikala pristnost svojega podpisa kot kupca na kupoprodajni pogodbi ter ki sama tudi ni neposredno sodelovala pri registraciji avtomobila na svoje ime (ki sama zase z vidika pridobitve lastninske pravice tudi sicer nima pomena), ne izkazuje veljavnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice spornega avtomobila - ne da bi se sploh bilo treba ukvarjati z vprašanjem njegove dobrovernosti in z vprašanjem od koga bi ga naj pridobil (četudi odplačno).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi v ponovljenem postopku zavrnilo zahtevek, po katerem je tožnik terjal naj se izvršba pod opr. št. I I 254/96, ki je bila opravljena pri Okrajnem sodišču v Novem mestu z odvzemom osebnega avtomobila Audi 100 2,8 E, reg. št. NM 34-78 N in z izročitvijo tega avtomobila v hrambo tožencu, izreče za nedopustno ter da se navedeni avtomobil izloči iz izvršbe; glede na tak izid postopka pa je tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 54.266,00 SIT. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnik vložil pritožbo. Po njegovih navedbah jo izpodbija iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo navodil iz razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje, po katerih bi moralo v ponovljenem postopku samo izvajati nove dokaze in ugotavljati za odločitev pomembna dejstva, vendar pa razen zaslišanja tožnika ni izvedlo nobenih novih dokazov, saj je že v predhodnem postopku vpogledalo pravdni spis P 287/95, medtem ko podatkov iz upravnega spisa (v zvezi s postopkom registracije avtomobila) v tej pravdni zadevi sploh ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo zlasti na uradne zaznamke o izjavah tožnika, ki sta jih zapisala kriminalista in ki nimajo nobene dokazne vrednosti, medtem ko poznejših izpovedb tožnika v kazenskem in obeh pravdnih postopkih ni upoštevalo kot verodostojnih. Ob tem sta brez slehernega pomena tudi izpovedbi obeh kriminalistov, zaslišanih kot prič v pravdnem postopku pod opr. št. P 287/95 o vsebini tožnikovih izjav, danih ob priliki zapisov uradnih zaznamkov, saj če kriminalista ne bi potrdila resničnosti vsebine tožnikovih izjav, povzetih v uradnih zaznamkih, bi s tem priznala, da svojega dela nista opravila korektno. Tožnik sodišču prve stopnje končno očita, da ni navedlo, na podlagi katerih zakonskih določb je prišlo do sklepa, da tožnik ni lastnik spornega avtomobila in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. V odgovor pritožbenim očitkom o pomanjkljivo izvedenem dokazovanju v ponovljenem postopku na prvi stopnji in o neupoštevanju navodil iz razveljavitvenega sklepa inštančnega sodišča zadošča opozorilo na dejstvo, da se je sodiče prve stopnje ob tokratnem odločanju o utemeljenosti zahtevka tožnika za nedopustnost izvršbe vendarle ukvarjalo z vprašanjem njegovih morebitnih stvarnih pravic do spornega avtomobila, čigar lastništvo je bilo v pravdi po tožbi sedanje tožene stranke zoper M. B. zaradi izročitve avtomobila pod opr. št. I P 287/95 obravnavano le kot predhodno vprašanje in v kateri sedanji tožnik sploh ni bil udeležen kot stranka. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje v tej pravdi izrecno ugotovilo, da tožnik ni lastnik spornega avtomobila. Če pri tem v razlogih izpodbijane sodbe ni izrecno navedlo, na podlagi katerih zakonskih določb je prišlo do takšnega sklepa, na stvari nič ne spremeni, saj je tožnik tisti, ki v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe nosi trditveno breme in breme dokazovanja svoje lastninske pravice na stvari, na katero je bilo seženo z izvršbo. Med pravdnima strankama ni spora o okoliščini, da je bil avtomobil znamke Audi 100 2,8 E, št. šasije WAUZZZ4AZPNO5512 (zadnja številka naknadno prenarejena v št. 7) toženi stranki kot lastniku ukraden. Zaradi tega tožena stranka seveda ni izgubila lastninske pravice na avtomobilu, neodvisno od nadaljnjega pravnega prometa z njim - razen v primeru, da bi tožnik uspel dokazati obstoj pogojev iz prvega odstavka 31. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). To je sicer poskušal, vendar glede na pravilne in popolne dejanske ugotivitve sodišča prve stopnje v tem poskusu ni bil uspešen. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje toženec namreč ni bil dejanski kupec spornega avtomobila, domnevno prodanega s posredovanjem posredniške družbe F. d.o.o., po lastnih izjavah v predhodnem kazensko-preiskovalnem postopku, potrjenih z izpovedbama kriminalistov J. Š. in T. C., zaslišanih kot prič v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. I P 287/95, je celo sam zanikal pristnost svojega podpisa kot kupca na kupoprodajni pogodbi, sam pa tudi ni neposredno sodeloval pri registraciji avtomobila na svoje ime (ki sama zase z vidika pridobitve lastninske pravice tudi sicer nima pomena - 34. člen ZTLR). To pa pomeni, da ni izkazal veljavnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice spornega avtomobila, ne da bi se bilo sploh treba ukvarjati z vprašanjem njegove dobrovernosti in z vprašanjem, od koga bi ga naj pridobil (četudi odplačno). Zato je brez slehernih pravnih učinkov tudi ves morebitni nadaljnji pravni promet z istim avtomobilom. Tožnik sicer v pritožbi izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, vendar so te plod celovite, prepričljive in pravilne dokazne ocene v razlogih prvostopne sodbe, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Zakaj sodišče ni upoštevalo kot verodostojnih tožnikovih poznejših, v pravdnem psotopku spremenjenih izpovedb, je v izpodbijani sodbi logično obrazloženo, tožnikova pritožbena graja metodologije dokazovanja v postopku na prvi stopnji in njegovo zavzemanje za apriorno rangiranje dokazov glede na vrsto in izvor le-teh, pa je v nasprotju s procesnim načelom proste presoje dokazov, ki ne pozna dokaznih pravil. Če pa se sodišče prve stopnje v obrazložitvi dokazne ocene ni sklicevalo tudi na podatke iz spisa Upravne enote ... (v zvezi s postopkom registracije vozila), pa to ni pomanjkljivost v izvedbi dokaznega postopka, temveč posledica dejstva, da v njem ni našlo za presojo vprašanja lastništva spornega avtomobila relevantnih okoliščin. Tako se torej izkaže, da obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo treba tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 368. člena v času izdaje prvostopne sodbe še veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 (prvi odstavek 498. člena sedaj veljavnega ZPP) kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.