Jedro

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da se dejanski stan obravnavane zadeve razlikuje od zadeve, na katero se opira odločitev sodišča prve stopnje in o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020. V judicirani zadevi je osumljenec, preden mu je bil dan pravni pouk iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, na poziv policije sam izročil zanj obremenilne predmete, medtem ko v obravnavani zadevi predmeti niso bili pridobljeni prostovoljno z izročitvijo osumljenca, temveč sta jih policista odkrila in zasegla med izvajanjem pregleda prevoznega sredstva in prtljage po drugem odstavku 148. člena ZKP. Vrhovno sodišče je v citirani sodbi tudi obrazložilo, da je akt izročitve predmeta podoben podajanju izjav ter se domet privilegija zoper samoobtožbo razteza tudi nanj. Kadar obdolženec voljno sodeluje in izroči predmet prostovoljno, mora biti pred tem ustrezno poučen, da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da v obravnavani zadevi zaseg predmetov ni bil posledica obdolženčeve volje ali ravnanja, zato policista, ki obdolžencu pred zasegom predmetov nista dala pravnega pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP, nista kršila določbe kazenskega postopka niti ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Pravilno je tudi stališče pritožnice, da predal naslona za roko (sprednjih ali zadnjih sedežev) ne predstavlja skritega prostora, za katerega bi policisti potrebovali odredbo za hišno preiskavo v skladu s šestim odstavkom 215. člena ZKP. Vrhovno sodišče se je z razmejitvijo med preiskavo vozila po šestem odstavku 215. člena ZKP, pregledom vozila po drugem odstavku 148. člena ZKP in ogledom vozila po 245. členu ZKP, že ukvarjalo. Povzeti je, da se pri preiskovalnem dejanju ogleda vozila po 245. členu ZKP z neposrednim opazovanjem odkrijejo, opišejo in zavarujejo sledovi in predmeti kaznivega dejanja oziroma se ugotovijo druga za kazenski postopek relevantna dejstva. V primeru, da policija pregleduje notranjost vozila in odpira predale v vozilu, ne gre zgolj za neposredno opazovanje, temveč za pregled vozila na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, po katerem sme policija v okviru svojih pooblastil, opraviti pregled (s čutili vida, sluha, vonja in otipa) vseh prostorov prevoznega sredstva (in stvari v njem), razen tistih, ki so zaprti, torej skriti oziroma takšni, da je za njihovo pregledovanje potrebno uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode (npr. razstavljanje, rezanje, lomljenje itd.). V slednjih primerih ne gre več za pregled, temveč za procesno dejanje preiskave vozila, ki pomeni globlji poseg v zasebnost posameznika in se zato sme opraviti le pod pogoji, ki jih določa zakon (šesti odstavek 215. člena ZKP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom na podlagi četrtega odstavka 276. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugodilo predlogu obdolženčevega zagovornika za izločitev dokazov ter iz sodnega spisa izločilo del besedila uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja z dne 30. 1. 2021, zapisnik o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšajo njegovo sposobno za vožnjo z dne 30. 1. 2021, zapisnik o zasegu predmetov z dne 30. 1. 2021, poročilo o preiskavi NFL z dne 5. 3. 2021, del besedila iz zapisnika o zaslišanju obdolženca z dne 10. 11. 2022 in zapisnikov o zaslišanju prič A. A., B. B., C. C. in D. D. ter odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa izločene listine in izločeno besedilo zapre v poseben ovitek in shrani ločeno od drugih spisov.

2. Pritožbo vlaga državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep „spremeni tako, da ga razveljavi“.

3. Na pritožbo državne tožilke so odgovorili obdolženčevi zagovorniki, odvetniki iz odvetniške družbe E., d. o. o., ter predlagali zavrnitev pritožbe „in potrditev izpodbijanega sklepa“.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da se dejanski stan obravnavane zadeve razlikuje od zadeve, na katero se opira odločitev sodišča prve stopnje in o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020. V judicirani zadevi je osumljenec, preden mu je bil dan pravni pouk iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, na poziv policije sam izročil zanj obremenilne predmete, medtem ko v obravnavani zadevi predmeti niso bili pridobljeni prostovoljno z izročitvijo osumljenca, temveč sta jih policista odkrila in zasegla med izvajanjem pregleda prevoznega sredstva in prtljage po drugem odstavku 148. člena ZKP. Vrhovno sodišče je v citirani sodbi tudi obrazložilo, da je akt izročitve predmeta podoben podajanju izjav ter se domet privilegija zoper samoobtožbo razteza tudi nanj. Kadar obdolženec voljno sodeluje in izroči predmet prostovoljno, mora biti pred tem ustrezno poučen, da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da v obravnavani zadevi zaseg predmetov ni bil posledica obdolženčeve volje ali ravnanja, zato policista, ki obdolžencu pred zasegom predmetov nista dala pravnega pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP, nista kršila določbe kazenskega postopka niti ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

6. Pravilno je tudi stališče pritožnice, da predal naslona za roko (sprednjih ali zadnjih sedežev) ne predstavlja skritega prostora, za katerega bi policisti potrebovali odredbo za hišno preiskavo v skladu s šestim odstavkom 215. člena ZKP. Vrhovno sodišče se je z razmejitvijo med preiskavo vozila po šestem odstavku 215. člena ZKP, pregledom vozila po drugem odstavku 148. člena ZKP in ogledom vozila po 245. členu ZKP, že ukvarjalo.1 Povzeti je, da se pri preiskovalnem dejanju ogleda vozila po 245. členu ZKP z neposrednim opazovanjem odkrijejo, opišejo in zavarujejo sledovi in predmeti kaznivega dejanja oziroma se ugotovijo druga za kazenski postopek relevantna dejstva. V primeru, da policija pregleduje notranjost vozila in odpira predale v vozilu, ne gre zgolj za neposredno opazovanje, temveč za pregled vozila na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, po katerem sme policija v okviru svojih pooblastil, opraviti pregled (s čutili vida, sluha, vonja in otipa) vseh prostorov prevoznega sredstva (in stvari v njem), razen tistih, ki so zaprti, torej skriti oziroma takšni, da je za njihovo pregledovanje potrebno uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode (npr. razstavljanje, rezanje, lomljenje itd.). V slednjih primerih ne gre več za pregled, temveč za procesno dejanje preiskave vozila, ki pomeni globlji poseg v zasebnost posameznika in se zato sme opraviti le pod pogoji, ki jih določa zakon (šesti odstavek 215. člena ZKP).

7. V fazi reševanja ugovora zoper obtožnico senat sprejme sklep iz četrtega odstavka 276. člena ZKP le v tistih primerih, ko je _prima facie_ jasno, da gre za nedovoljene dokaze in ne tudi takrat, ko je odločitev odvisna od presoje relevantnih dejstev, ki jih je v postopku potrebno šele raziskati. Glede na navedeno je pritrditi pritožnici tudi, da pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico senat ne more dokazov, predlaganih v obtožnici in v ugovoru ocenjevati po načelu proste presoje dokazov (v katerem predalu med sedežema so se nahajali zaseženi predmeti, ali sta policista pred pregledom vozila obdolženca vprašala za soglasje), torej na enak način kot ocenjuje dokaze, ko odloča o obtoženčevi krivdi na podlagi opravljanje glavne obravnave, zato je odločitev senata z izpodbijanim sklepom vsaj preuranjena.

8. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi državne tožilke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nadaljnji postopek, v katerem bo moral senat odločiti o ugovoru zoper obtožnico, v kolikor bo ta zavrnjen pa na predobravnavnem naroku, na podlagi morebitnega predloga obdolženčevih zagovornikov in ugotovitve pravnorelevantnih dejstev, odločiti o predlogu za izločitev dokazov.

1 Sodbi VSRS I Ips 15317/2011-359 z dne 12. 6. 2013 in I Ips 289/2006 z dne 7. 12. 2006.