Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po 146. členu ZPP (enako ZPP/77) v zvezi s 15. členom ZIZ postavi sodišče stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku, ki sta v tujini, pa nimata pooblaščenca, začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj. Skladno s 103. členom ZPP (enako ZPP/77) se vabila, odločbe in druga sodna pisanja pošiljajo strankam v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču. Tudi tožbe, pritožbe in druge vloge se sodišču podajajo v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi (1. odst. 104. člena ZPP).
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Zahteva dolžnika za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se upnik s svojo celotno terjatvijo v znesku 43.829.299,58 SIT poplača še v znesku 20.588.843,00 SIT, preostanek kupnine v znesku 7.665.363,00 SIT pa se izroči dolžniku 1. točka izreka). Računovodstvu sodišča pa je naročilo, da po pravnomočnosti sklepa sprovede nakazila (2. točka izreka). Zoper ta sklep se je dolžnik pravočasno pritožil iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navedel je, da je sodišče prve stopnje kršilo 146. člen ZPP/77, ker ob vročitvi sklepa o izvršbi stranke s sedežem v tujini ni pozvalo, da imenuje pooblaščenca oz. ji ni postavilo začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj. Dolžnik, ki je hrvaška pravna oseba, je sprejel pisanje v slovenskem jeziku, ki ga ni razumel. Zato ni reagiral, vse do poziva sodišča z dne 8.9.1999, ko mu je sodišče poslalo obvestilo, da imenuje pooblaščenca. V kolikor bi sodišče postopalo pravilno, bi dolžnik podal ugovor, ki bi vplival na potek postopka in odločitev sodišča. Navedel je še, da je upnik nadgradil svoja tovorna vozila, ki mu jih je dolžnik prodal in je bila tako nadgradnja opravljena na račun upnika, ki teh opravil ne bi mogel zaračunati dolžniku. Lastništvo vozil pa je odločilno dejstvo, ki ga sodišče ni ugotovilo. Sodišče je tako oprlo odločbo na nedovoljeno razpolaganje strank. Predlagal je, da višje sodišče razveljavi vsa opravljena izvršilna dejanja in vrne zadevo Okrajnemu sodišču z nalogom, da pošlje sklep o izvršbi dolžniku z opozorilom v skladu s 146. členom ZPP/77. V pritožbi je priglasil stroške. Pritožba ni utemeljena. Dolžnik v pritožbi ni izpodbijal razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo sklep o poplačilu upnika. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep preizkusilo le glede absolutnih bistvenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odst. 350. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ. Teh kršitev sodišče prve stopnje ni storilo, prav tako pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V zvezi s pritožbenimi trditvami pa sodišče druge stopnje dodaja: Po 146. členu ZPP (enako ZPP/77) v zvezi s 15. členom ZIZ postavi sodišče stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku, ki sta v tujini, pa nimata pooblaščenca, začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj, iz podatkov v spisu pa je razvidno, da so bila vsa sodna pisanja dolžniku vročena in sicer neposredno ali pa njegovi zastopnici B. D., ki ga je zastopala v času od 10.4.1999 do 15.6.1999. Zato dolžniku začasnega zastopnika za sprejem pošiljk ni bilo treba postaviti. Skladno s 103. členom ZPP (enako ZPP/77) se vabila, odločbe in druga sodna pisanja pošiljajo strankam v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču. Tudi tožbe, pritožbe in druge vloge se sodišču podajajo v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi (1. odst. 104. člen ZPP). Zato sodišče tudi ni bilo dolžno niti sklepa o ivršbi niti ostalih vlog, ki jih je vročilo dolžniku, prevajati v tuj jezik. Prevod bi si moral dolžnik zagotoviti sam. Dolžnikove nevedbe, ki se nanašajo na lastništvo nadgradenj tovornih vozil, pa so v tej fazi izvršilnega postopka prepozne. Dolžnik bi jih moral namreč zatrjevati in dokazati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi (2. odst. 53. člena ZIZ). Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Izrek o dolžnikovih pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena, v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške.