Jedro

Postopek zavarovanja z začasno odredbo je namenjen izrednim situacijam, kadar je potrebno koristi otroka zavarovati že pred zaključkom pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se mladoletna hči pravdnih strank A.A. dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu - tožniku (točka 1. izreka izpodbijanega sklepa), da se določijo stiki med njo in materjo - toženko na način opisan v točki 2. izreka, da začasna odredba začne veljati takoj in velja do pravnomočnosti odločbe izdane v tej zadevi, da ugovor ne zadrži njene izvršitve in toženka nosi stroške postopka (točka 3., 4. in 5. izreka izpodbijanega sklepa).

2. Zoper ta sklep se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njegovo spremembo oziroma podrejeno njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da je imel nazadnje stik s hčero oziroma je bila hčera pri njem 1. 11. 2018, kasneje ne več zaradi nasprotovanja tožene stranke (v nadaljevanju toženka), le za novo leto je prinesel darilo za hčero na dom toženke. Ni mu bil poslan odgovor toženke na predlog za izdajo začasne odredbe, s čimer je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka, saj se tožnik ni mogel izjasniti o trditvah toženke, ki niso resnične. Mati ne more nasprotovati osebnim stikom očeta z otrokom. Tisti, pri katerem otrok živi, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike, v konkretnem primeru jih toženka onemogoča od 1. 11. 2018. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na Center za socialno delo M. (v nadaljevanju CSD), ki v spis ni predložil bistvenega dokumenta zabeleženega pri Okrožnem sodišču v Mariboru pod opr. št. N 238/2015. V nadaljevanju pritožba graja med pravdnima strankama sklenjen sporazum pred CSD dne 8. 5. 2015 in posledično še postopek pred Okrožnim sodiščem v Mariboru s trditvijo, da je bila tožniku kršena pravica do izjave, saj se s spremembo sporazuma ni strinjal, da ni bil na obravnavi, ker je bil v zaporu, ob vložitvi te tožbe pa je bila zadeva ponovno dodeljena isti sodnici, ki bi se morala izločiti. Zatrjuje, da je v predlogu za začasno odredbo utemeljil vse predpostavke zanjo po prvem odstavku 411. člena ZPP, da je sposoben primerno skrbeti za varstvo in vzgojo svoje hčere in ima pravico do stikov z njo, psihičen pritisk matere, ki pomeni odtujevanje otroka, ker mu toženka ne dovoljuje stika z njim in celo izvaja psihičen pritisk na otroka, je poseg v njegove osebnostne pravice. Priglaša stroške.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker je ugotovilo, da mld. A. pri toženki ni ogrožena, nasprotno, zanjo je dobro in primerno poskrbljeno, lepo se razume z vsemi družinskimi člani, nanjo se ne izvaja nasilje, opirajoč se pri tem na mnenje CSD z dne 13. 2. 2019 ter posledično zaključilo, da ne obstajajo okoliščine za nepopravljivo ali težko popravljivo škodo, ki bi lahko nastale A., če bi obstoječe stanje trajalo do pravnomočne odločitve o glavni stvari ter izdaja začasne odredbe ne bi bila v njeno korist. 6. Materialno podlago za odločanje v našem primeru, ko gre za zavarovanje nedenarne terjatve, predstavljata 411. člen ZPP in 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ v zvezi s 411. členom ZPP), po katerem sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ), pri čemer mora upnik, ob dejstvu, da gre za regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo1, poleg tega izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk, to je, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (2. in 3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Bistveno pa je, da sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ).

7. V našem primeru, ko gre za vprašanje predodelitve otroka k drugemu staršu, je izdaja tovrstne regulacijske začasne odredbe omejena zgolj na izjemno situacijo, ko je zaradi varstva otroka potrebno nujno ukrepanje, da se prepreči težko popravljiva škoda, kar pomeni, da je pogoj za ugoditev tovrstni začasni odredbi lahko le akutno ogrožena otrokova korist. Slednje pa v obravnavanem primeru, kot pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje, ni izkazano. Za otroka je bistven kontinuiran in stabilen sistem varstva in vzgoje, ki je najpomembnejši za otrokov razvoj. Pretrganje slednjega s predodelitvijo pomeni hud poseg v otrokov osebnostni razvoj. Zato je predodelitev upravičena le ob obstoju verjetnosti, da bo otroku nastala nepopravljiva oziroma težko nadomestljiva škoda. Tega pa tožnik ni izkazal. 8. Postopek zavarovanja z začasno odredbo je namenjen izrednim situacijam, kadar je potrebno koristi otroka zavarovati že pred zaključkom pravdnega postopka.

9. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, na podlagi trditev pravdnih strank, v predlogu za izdajo začasne odredbe in odgovoru nanj ter izvedenih dokazov, sprejelo zaključek, pri katerem se je prvenstveno oprlo na mnenje CSD (ki vsebuje tudi ugotovitve CSD ob priliki nenapovedanega obiska na domu deklice pri toženki), da deklica ni ogrožena, saj ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi obstajala nevarnost nepopravljive ali nesorazmerno težko popravljive škode pri njej in bi morali ukrep premestitve k očetu izvesti takoj, že med samim postopkom odločanja.

10. Sodišče druge stopnje se v celoti pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi v povezavi s trditvami pravdnih strank niso s stopnjo verjetnosti potrdili trditev tožnika. Tožnik v predlogu zgolj pavšalno navaja, da toženka za deklico neprimerno skrbi, jo zanemarja, da je v domačem okolju deležna nasilja, da toženka preprečuje stike z otrokom in nanjo izvaja pritisk. Tožnik v zvezi s podanimi trditvami ni navedel nikakršnih konkretnih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da toženka za otroka neprimerno skrbi, da ga zanemarja in drugo, razen, da je zatrjeval datum, kdaj je imel zadnji stik z otrokom 1. 11. 2018 oziroma, da je otroku za novo leto prinesel darilo. Tovrstne pavšalne, vsebinsko prazne trditve sedaj ponovno ponavlja v pritožbi, zato z njimi ne more biti uspešen. Zgolj tožnikova nasprotovanja in nestrinjanje, da je otrok pri materi, ne morejo pripeljati do drugačnega zaključka sodišča. Ker posplošene tožnikove trditve niso dosegle zahtevanega standarda trditvenega bremena o verjetnosti nastanka nenadomestljive oziroma nepopravljive škode, ki bi otroku nastala, pritožba ni utemeljena.

11. Neutemeljene so pritožbene trditve o tem, da so bila kršena pravila postopka, smiselno načelo kontradiktornosti oziroma pravica do izjave, ker tožniku ni bil poslan odgovor toženke na njegov predlog za izdajo začasne odredbe (5. člen ZPP). V postopku za izdajo začasne odredbe je potrebno hitro postopati in postopek hitro izvesti. Zaradi tega sodišču ni potrebno izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo, niti pošiljati vlog v odgovor. Predlog za izdajo začasne odredbe je tisti, v katerem mora predlagatelj (v danem primeru je to tožnik), ponuditi konkretne trditve in zanje predlagati dokaze, ki narekujejo izdajo začasne odredbe. V našem primeru je sodišče prve stopnje predlog poslalo toženki v izjavo, v določenih izjemnih primerih, pa lahko sodišče odloči zgolj na podlagi predloga, če se na hiter in primeren način prepriča o (ne)obstoju verjetnosti trditev.2 V danem primeru, kot izhaja že iz zgornje obrazložitve, tožnik niti s stopnjo verjetnosti svojih trditev ni izkazal. 12. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ne obstaja izredna situacija, ko bi bilo treba koristi deklice zavarovati pred zaključkom pravdnega postopka, ker bi ji sicer nastala nepopravljiva oziroma težko nadomestljiva škoda (ogroženost deklice). Tožniku ni uspelo izkazati nujnosti izdaje tovrstne začasne odredbe. Odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka za predodelitev deklice očetu bo moralo sodišče prve stopnje skrbno pretehtati z izvedbo rednega pravdnega postopka in na podlagi vseh izvedenih dokazov v njem. Vnaprejšnji poseg sodišča v razmerje med deklico in staršema pa zaenkrat ni nujen. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe je zato pravilna.

13. Ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP ter 366. členom ZPP), niti tistih, ki jih uveljavlja tožnik, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (drugi odstavek 365. člena ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel in gre v obravnavanem primeru za poseben postopek znotraj pravdnega postopka, neodvisen od odločitve o glavni stvari, tožnik krije sam svoje stroške postopka s pritožbo (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP).

1 Regulacijska začasna odredba se lahko izda le v nujnih primerih z restriktivno presojo pogojev, ob tehtanju interesov obeh pravdnih strank. 2 A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 61 in 62, citat: Tudi o zavarovanju dokazov sodišče lahko v izjemnih primerih odloči, ne da bi dalo nasprotni stranki možnost, da se o predlogu izjavi, kar je v določenih primerih nujno za zagotovitev hitrosti in presenečenja, v določenih primerih pa je nujno že po naravi stvari...