Jedro

Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali pogodbeno določilo predstavlja dogovor med izvajalcem (upnikom) in etažnimi lastniki (dolžniki) o izpolnitvi obveznosti upravitelju (tretji osebi). Tezi pravdnih strank o vsebini te pogodbene določbe sta diametralno nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 73061/2014 z dne 10. 6. 2014 v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni tožencu povrniti stroške postopka v znesku 58,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje zaključku sodišča, da tožnik ni dokazal, da toženec ni plačal obveznosti do izvajalca, ker je dokazal, da je svojo obveznost do izvajalca plačal s plačilom po obračunu. Iz tripartitne pogodbe izhaja, da so bili naročniki etažni lastniki, ki so bili dolžni opravljeno delo tudi plačati. Po tripartitni pogodbi je bil upravnik dolžan prejete račune izvajalca le prefakturirati naročnikom glede na solastninske deleže. To je v svoji izpovedbi potrdila tudi priča I. H., ki ji je sodišče neutemeljeno odreklo verodostojnost. Na morebitno kršitev pogodbenih obveznosti s strani upravnika se etažni lastniki ne morejo sklicevati, saj ne vpliva na pravico izvajalca, da zahteva plačilo za opravljeno delo neposredno od etažnih lastnikov kot naročnikov. Svoje obveznosti, da izvajalcu plačajo za opravljeno delo, so se nekateri etažni lastniki zavedali, saj so svojo obveznost po prefakturiranih računih plačali neposredno izvajalcu in svojo obveznost v celoti poravnali. V vtoževani višini je ostal neplačan le delež toženca. S plačilom upravniku toženec ni poravnal svoje pogodbene obveznosti. Terjatev do toženca, ki jo je izvajalec prenesel na tožnika, je torej v času cesije obstajala in obstaja še danes. Zaključek sodišča, da tožnik ni dokazal obstoja terjatve, je protispisen. Višina terjatve izhaja iz tripartitne pogodbe (28.078,30 EUR in DDV), neplačani del obveznosti pa iz stanja odprtih postavk (11.124,83 EUR). Od tega neplačanega dela na toženca odpade 49,8723%, kar predstavlja vtoževani znesek. Utemeljenost vtoževane terjatve po višini je torej izkazana glede na odprto terjatev in solastninski delež toženca, saj slednjemu ustreza. Višini tožbenega zahtevka je toženec ugovarjal le zato, ker naj bi svoj delež obveznosti plačal s plačili upravniku, vendar plačilo upravniku ne dokazuje, da je bila njegova obveznost do izvajalca poravnana. Ob celoviti in popolni oceni vseh izvedenih dokazov se izkaže, da je odstopljena terjatev ob odstopu obstajala v višini, ki je navedena v cesijski pogodbi, saj obveznost iz naslova sanacije strehe s strani naročnikov ni bila poplačana. Zaključek, da tožnik ni izkazal obstoja terjatve, je zato napačen. Sodišče se ni opredelilo do relevantnih tožnikovih navedb, da morebitna neizpolnitev obveznosti, ki jo je po tripartitni pogodbi prevzel upravnik glede prefakturiranja izvajalčevega računa na etažne lastnike, nima posledic za izvajalca in da morajo morebitne neizpolnitve upravnikovih obveznosti urejati etažni lastniki z upravnikom in ne z izvajalcem. Napačen in neobrazložen je zaključek sodišča, da se vtoževana terjatev nanaša na neplačano obveznost etažnih lastnikov. Ne gre za solidarno odgovornost. Tožnik je neplačani del (11.124,80 EUR) razdelil med etažne lastnike glede na njihove solastninske deleže in od njih zahteval plačilo, pri čemer toženec svojega deleža (7.291,68 EUR) ni plačal, ostali etažni lastniki pa so svoj delež (skupaj 3.833,12 EUR) poravnali. Tožnik zato od toženca zahteva le plačilo njegovega dela obveznosti. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila 24. 8. 2011 sklenjena Tripartitna gradbena pogodba za sanacijo strehe (v nadaljevanju Pogodba) med etažnimi lastniki C. kot naročniki, F. d.o.o. kot upraviteljem in Ž., kot izvajalcem. V 4. odstavku 5.1 člena te Pogodbe je bilo dogovorjeno, da bo izvajalec izstavljal račune upravitelju, upravitelj pa bo račune prefakturiral naročniku, to je posameznim etažnim lastnikom glede na njihov delež. Izvajalec je opravil pogodbena dela in 17. 2. 2014 tožniku odstopil terjatev do etažnih lastnikov v znesku 11.124,83 EUR, kar predstavlja še neplačani del obveznosti po Pogodbi.

6. Tožnik je zahteval od toženca kot posameznega etažnega lastnika plačilo zneska 7.291,68 EUR kot plačilo za opravljena pogodbena dela. Navedbe, s katerimi utemeljuje vtoževano terjatev, zadoščajo za sklepčnost tožbe. Toženec je nasprotoval vtoževani terjatvi z ugovorom, da je pogodbeno obveznost že izpolnil s plačilom upravniku, kot je bilo po njegovih navedbah dogovorjeno v prej omenjenem 4. odstavku 5.1 člena Pogodbe. Tožnik je to zanikal in vztrajal, da so bili, ker ni bilo dogovorjeno drugače, naročniki dolžni izpolniti obveznost izvajalcu.

7. Pogodbena obveznost preneha, ko je izpolnjena. Obveznost mora biti izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik (drugi odstavek 280. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Izpolnitev je veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril ali izkoristil (drugi odstavek 280. člena OZ). Dolžnik mora torej svojo obveznost izpolniti upniku. Če dolžnik namesto upniku izpolni tretji osebi, njegova obveznost ne preneha in dolžnik ostaja v zavezi upniku. Izpolnitev tretji osebi pa lahko izjemoma pomeni izpolnitev, če obstaja katera izmed okoliščin, navedenih v 280. členu OZ.1

8. V obravnavanem primeru se je toženec skliceval na obstoj dogovora med izvajalcem (upnikom) in etažnimi lastniki (dolžniki), da se obveznost izpolni upravitelju (tretji osebi). Ker gre za dejstvo, ki mu je v korist, leži na tožencu (trditveno) dokazno breme o obstoju tega dogovora. Med pravdnima strankama je bilo sicer sporno, ali pogodbeno določilo, s katerim ga je utemeljeval,2 predstavlja takšen dogovor. Tezi pravdnih strank o vsebini te pogodbene določbe sta diametralno nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. Po trditvah tožnika (IV. točka pripravljalne vloge z dne 17. 6. 2016, VII. točka pripravljalne vloge z dne 19. 8. 2016) navedena določba ne prenaša obveznosti plačila na upravitelja. Etažni lastniki z (morebitnim) plačilom stroškov izvajalca upravitelju niso izpolnili svoje obveznosti plačila izvajalcu. Stranki Pogodbe sta izvajalec in naročniki - etažni lastniki. Po trditvah toženca (IV. točka pripravljalne vloge z dne 29. 6. 2016, IX. točka pripravljalne vloge z dne 1. 9. 2016) navedena določba omogoča etažnim lastnikom, da veljavno izpolnijo svojo obveznosti plačila izvajalca upravniku. S tem, ko sta bila podpisnika Pogodbe izvajalec in upravnik, je izvajalec soglašal s tovrstnim poplačilom obveznosti s strani etažnih lastnikov. Namen navedene določbe v tripartitni Pogodbi je omogočanje veljavne izpolnitve obveznosti upravniku s strani posameznih etažnih lastnikov, sicer tovrstno določilo ne bi imelo nikakršnega smisla.

9. V takem primeru je za ugotovitev vsebine pogodbenega odgovora treba ugotoviti skupen namen pogodbenikov ob upoštevanju načel obligacijskega prava v smislu drugega odstavka 82. člena OZ.3

10. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženec že s plačilom upravniku izpolnil pogodbeno obveznost, ker tožnik ni uspel dokazati, da je bilo dogovorjeno direktno oziroma izključno plačilo izvajalcu. Glede na takšno obrazložitev je očitno, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo zgoraj navedenih materialnopravnih izhodišč.

11. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in bo sodišče prve stopnje, ki je že (neposredno) izvedlo dokazni postopek, lažje in hitreje ugotovilo odločilna dejstva. Presojo o potrebnosti (morebitne) dopolnitve dokaznega postopka pritožbeno sodišče prepušča sodišču prve stopnje.

12. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenih materialnopravnih izhodišč ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva in odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Izpolnitev, ki jo je toženec opravil upravniku, bo pomenila pravilno izpolnitev pogodbene obveznosti (to je izpolnitev, ki ima za posledico prenehanje pogodbene obveznosti) le v primeru ugotovljenega dogovora, da etažni lastniki izpolnijo pogodbeno obveznost upravniku. Če takšnega dogovora sodišče prve stopnje ne bo ugotovilo, bo moralo šteti, da je toženec izpolnil svojo pogodbeno obveznost napačni osebi, zaradi česar je njegova obveznost ostala v veljavi.

13. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 315. 2 Gre za pogodbeno določbo četrtega odstavka 5.1. člena Pogodbe, ki se glasi: "Stranki se dogovorita, da bo izvajalec izstavljal račune upravitelju, upravitelj pa bo račune prefaktutiral naročniku, to je posameznim etažnim lastnikom glede na njihov delež." 3 Primerjaj: odločbe VS RS II Ips 95/2013 z dne 15. 10. 2015, II Ips 1055/2007 z dne 17. 2. 2011, VSL II Cp 81/2017 z dne 7. 6. 2017 in številne druge.