Jedro

Dolžnico, ki se je na menici zavezala kot avalist oziroma menični porok, je v tej zadevi šteti za glavnega meničnega dolžnika. Avalist je namreč odgovoren prav tako, kakor tisti, za katerega je porok (31. člen ZM). V primeru, ko ni razvidno, za koga je aval dan, pa velja, da je dan za trasanta (4. odst. 30. člena ZM). Kot glavna menična zavezanka pa lahko uveljavlja zoper upnika kot remitenta tudi ugovore iz temeljnega pravnega posla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru dolžnika in razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, opr.št. In 2002/00077 z dne 11.7.2002 v delu, v katerem je dovoljena izvršba ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku.

Zoper tak sklep je upnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP - v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju; Ur.l. RS, št. 51/98, 72/98, 11/99, 89/99, 11/01 in 75/02; ZIZ) s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da dolžničin ugovor kot prepozen zavrže, podredno pa, naj ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do njegovih ugovornih navedb o pravočasnosti dolžničinega ugovora, zato sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana kršitev postopka po

14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa še vedno vztraja na tem, da je dolžničin ugovor prepozen, saj obstaja utemeljen sum, da ugovora sodišče ni prejelo dne 21.8.2002, kot je sicer na njem zavedeno, temveč kasneje. V utemeljitev teh trditev podaja obširne razloge ter vztraja na tem, da je treba ponovno preveriti datum prejema ugovora na sodišču. Iz izpodbijanega sklepa nadalje tudi ni razvidno, katerega od ugovorov je prvostopno sodišče obravnavalo, glede na to, da je dolžnica kasneje vložila še en ugovor. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka tudi s tem, ko je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da je dolžničin ugovor utemeljen, saj izvršilno sodišče v primeru ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine njegove utemeljenosti ne presoja, temveč presoja le, ali je pravočasen, obrazložen, popoln in dovoljen (5. odstavek 62. člena ZIZ). Kar se tiče vsebine dolžničinega ugovora pa opozarja, da se je dolžnica na menici zavezala kot avalist, menična obveznost pa je abstraktna, zato dolžnica ne more uveljavljati ugovorov, ki niso izrecno določeni v Zakonu o menici (Ur.l. SFRJ, št. 104/46, 33/47, 16/65, 54/70, 57/89, 17/91, 13/94, 82/94; ZM), ne more torej uveljavljati ugovorov iz temeljnega pravnega posla, zato bi bilo treba njen ugovor zavrniti.

Pritožba ni utemeljena.

Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Res je sicer, da sodišče prve stopnje upnikovih ugovornih navedb o tem, da je dolžničin ugovor prepozen, ni obrazloženo zavrnilo, vendar pa s tem očitane postopkovne kršitve ni zagrešilo. Kršitev po navedeni določbi je namreč podana le v primeru, ko ima prvostopna odločba take pomanjkljivosti, da je vsebinsko ni mogoče preizkusiti, pravilnost prvostopnega stališča o pravočasnosti ugovora pa je mogoče preizkusiti že na podlagi samih podatkov v spisu in na podlagi le-teh pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek prvostopnega sodišča o pravočasnosti ugovora pravilen. Pravilna vročitev sklepa o izvršbi dolžnici je bila namreč opravljena šele dne 7.9.2002 (prim.

vročilnico, pripeto k list. št. 7), medtem ko je bil ugovor oddan priporočeno na pošti že dne 20.8.2002 (prim. kuverto, pripeto k list. št. 12). Dolžničin ugovor pa je pravočasen tudi v primeru, če bi upoštevali datum prve (sicer nepravilne) vročitve (saj vročitev ni bila opravljena osebno dolžnici - prim. 142. člen ZPP) sklepa o izvršbi dolžnici (dne 17.8.2002 - prim. vročilnico, pripeto k list. št. 7 spisa), saj je vložen v tridnevnem ugovornem roku (1. odst. 61. člena ZIZ). Ker je bil ugovor oddan na pošti s priporočeno pošiljko, je za presojo njegove pravočasnosti relevanten le datum oddaje vloge na pošti in ne datum njenega prejema na sodišču (prim. 2. odstavek

112. člena ZPP), zato pritožba neutemeljeno vztraja na tem, da bi bilo treba preveriti, ali je sodišče dolžničin ugovor res prejelo dne

21.8.2002. Kot nerelevantne je treba zavrniti tudi pritožbene očitke, češ da ni jasno, kateri ugovor je prvostopno sodišče obravnavalo, saj je kasnejši ugovor vsebinsko identičen prvotnemu ugovoru.

Neutemeljena pa je končno tudi pritožbena graja prvostopne obrazložitve o "utemeljenosti" dolžničinega ugovora. Kljub takšnemu (sicer res napačnemu) zapisu v obrazložitvi je namreč prvostopno sodišče v izreku izpodbijanega sklepa pravilno odločilo, da bo o z ahtevku odločeno v pravdnem postopku, zato kršitev 61. člena ZIZ ni podana. Kolikor pa pritožba v tem delu meri na kršitev iz 14. točke

2. odstavka 339. člena ZPP, pa je treba pojasniti, da tudi te kršitve sodišče prve stopnje ni zagrešilo, saj je iz celotne vsebine izpodbijanega sklepa razvidno, da se je na prvi stopnji dejansko presojalo le, ali je ugovor šteti za obrazloženega v smislu 2. odstavka 61. člena ZIZ, medtem ko se sodišče v njegovo vsebinsko utemeljenost ni spuščalo, zato tudi nasprotje med izrekom in razlogi sklepa, ki bi onemogočalo njegov preizkus, ni podano. Sodišče prve stopnje torej ni zagrešilo nobene od očitanih bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbeno sodišče pa v prvostopnem postopku in odločbi tudi ni zasledilo drugih, uradoma upoštevnih (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 339. člena ZPP) bistvenih kršitev.

Sodišče prve stopnje je dolžničin ugovor tudi pravilno štelo za obrazloženega v smislu 2. in 4. odstavka 61. člena ZIZ.

V tej izvršilni zadevi je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, to je (bianko) menice z opravljenim protestom (prim. 23. člen ZIZ). Ugovor je v takih primerih šteti za obrazloženega, kadar dolžnik navede pravno pomembna dejstva, ki lahko imajo z ozirom na menično pravo (prim. 4. odst. 61. člena ZIZ) za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in predlaga dokaze, s katerimi zatrjevana dejstva dokazuje (2. odst. 61. člena ZIZ). Obseg dovoljenih ugovorov oseb, od katerih se zahteva izpolnitev zaveze iz izdane menice, določa 16. člen ZM. Iz te določbe sicer res izhaja, da je menična obveznost abstraktna (kot v pritožbi poudarja upnik), vendar pa to velja le za regresne menične zavezance iz menice. Le slednji načeloma ne morejo uveljavljati ugovorov iz temeljnega pogodbenega razmerja (1. odst.), niti ne morejo uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pooblastilo za izpolnitev bianko menice (2. odst.), medtem ko to ne velja za glavne menične zavezance v razmerju do remitenta kot prvega meničnega upnika. Med glavne menične zavezance pa sodi tudi dolžnica v tej izvršilni zadevi, ki se je na menici zavezala kot avalist oziroma menični porok. Skladno z določbo 31. člena ZM je namreč avalist odgovoren prav tako, kakor tisti, za katerega je porok. Po 4. odstavku 30. člena ZM pa velja v primeru, ko ni razvidno, za koga je aval dan, da je dan za trasanta.

Po povedanem je naziranje v pritožbi, češ da dolžnica kot avalist nima ugovorov iz temeljnega posla, pravno zmotno. Pravno odločilno za dopustnost njenih ugovorov je namreč, da se je zavezala kot porok glavnega meničnega dolžnika (trasanta) ter da je upnik v tej izvršilni zadevi hkrati tudi remitent oziroma prvi menični upnik (prim. menico v prilogi A2). Dopustnega ugovora po meničnem pravu pa ne predstavljajo le njene ugovorne navedbe o prekoračitvi pooblastila za izpolnitev bianko menice (smiselna razlaga 2. odstavka 16. člena ZM), temveč tudi ugovorne navedbe o tem, da upnik nima več podlage za vnovčenje sporne menice, saj je z izpolnitvijo obveznosti iz temeljnega posla odpadla podlaga za njeno izdajo. Kljub temu, da je bila torej menica izdana in je pravnoformalno veljavna in da kot taka učinkuje sama po sebi (ne glede na veljavnost temeljnega pravnega posla), se namreč dolžničin ugovor, da njena menična zaveza kljub temu ni podana, lahko izkaže kot utemeljen, saj pravo varuje meničnega zavezanca pred nepravičnimi in pravno neutemljenimi učinki "lastnega življenja" menice v primerih, če podlaga za njeno izdajo ne obstoji več (glej. dr. Šime Ivanjko, Komentar Zakona o menici, GV Ljubljana 2001; str. 152-153).

Neutemeljeno pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. in 353. členom ZPP ter 15. členom ZIZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP.