Jedro

Potrdilo, da se blago, ki se uvaža, ne proizvaja v Sloveniji, izdano po končanem postopku carinjenja, je nov dokaz za uvedbo obnove postopka samo v primeru, če se ni moglo navesti ali uporabiti v prejšnjem postopku carinjenja in če se blago v času carinjenja ni proizvajalo v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo carinarnice ... z dne 22.6.1993, s katero je ta zavrnila predlog tožnika za obnovo postopka. V obrazložitvi navaja, da je tožnik za uporabnika ..., dne 10.3.1993 z uvozno carinsko deklaracijo prijavil za uvozno carinjenje univerzalno avtopralnico v razstavljenem stanju v skupni vrednosti 117.000,00 DEM. Blago je bilo prijavljeno za uvozno carinjenje kot redni uvoz s plačilom vseh dajatev. K sporni uvozni carinski deklaraciji je bila priložena izjava za davek, deklaracija o carinski vrednosti, izjava v zvezi s prevoznimi stroški ter faktura. Dne 20.5.1993 je uvoznik vložil vlogo za revizijo postopka, ki jo je carinarnica ... pravilno obravnavala kot predlog za obnovo postopka, s katero je uvoznik želel uveljavljati ugodnosti v zvezi s potrdilom Gospodarske zbornice Slovenije, da se uvožena oprema ne proizvaja v Republiki Sloveniji. Predlog je prvostopni organ obravnaval in zavrnil kot neutemeljen. Po določilih 1. točke 1. odstavka 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku se postopek, ki je končan z dokončno odločbo v upravnem postopku lahko obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva navedena ali uporabljena v prejšnjem postopku. V konkretnem primeru je predlagatelj kot nov dokaz priložil potrdilo Gospodarske zbornice Slovenije z dne 30.4.1993, s katerim je želel uveljaviti ugodnosti iz tedaj veljavnega odloka o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitve carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1992 (Uradni list RS, št. 27/92) in zahteval povračilo plačanih carinskih dajatev. Po mnenju tožene stranke je carinarnica ... pravilno ocenila, da predlogu ni mogoče ugoditi. Nov dokaz je po določilih 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) moral obstajati že v času pred izdajo dokončne odločbe, vendar ni bil znan ali se zanj ni vedelo ali pa se je zanj vedelo, vendar se ni mogel uporabiti. Nedvomno pa je, da je bilo sporno potrdilo izdano po carinjenju. Tožena stranka je ocenila tudi pritožbene navedbe. Ugotovila je, da samo dejstvo, da je bil postopek pred Gospodarsko zbornico Slovenije začet že pred carinjenjem spornega blaga, ne more vplivati na odločitev v tej upravni stvari. Iz dokumentacije je tudi razvidno, da je v Sloveniji obstajal proizvajalec avtopralnic - ... ,ki pa je šele 20.4.1993 izdal mnenje, da ne more proizvesti ustrezne avtopralnice. V času carinjenja, 10.3.1993, torej dejstvo, da se avtopralnica ne proizvaja v Sloveniji, še ni obstajalo. Potrdilo Gospodarske zbornice Slovenije, ki je bilo izdano 30.4.1993, pa ne more pripeljati do drugačne odločbe, saj v času carinjenja še ni bilo izdano. Izdano pa ni bilo zato, ker se je sporno blago v času carinjenja proizvajalo v Republiki Sloveniji. Tako uvoznik ne bi mogel biti upravičen do ugodnosti iz odloka o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto", pri uvozu blaga v letu 1992, saj ni imel potrdila gospodarske zbornice, da se uvožena oprema ne proizvaja v Sloveniji. Ravno tako pa ni možnosti za obnovo postopka po uvozni carinski deklaraciji z dne 10.3.1993. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno uporabila določb o obnovi upravnega postopka. Dejansko stanje ni sporno. Bistvo zadeve je, da ima tožnik pravico do carinske olajšave, če uvaža blago, ki se v Sloveniji ne proizvaja. Glede tega dejstva mora predložiti posebno dokazilo, to je potrdilo, ki ga izda gospodarska zbornica. Pred izdajo potrdila ravna gospodarska zbornica po določilih čl. 171 in 172 ZUP-a. Zbornica ne vodi posebne evidence o tem, kateri proizvodi se v Sloveniji ne izdelujejo, zato mora opraviti poseben ugotovitveni postopek, kar se je zgodilo tudi v tem primeru. Če je izdano negativno potrdilo, torej, da se neko blago pri nas proizvaja, uvoznik pa meni nasprotno, ima uvoznik celo pravico do pritožbe, ko lahko dokaže nasprotno oziroma izposluje izdajo potrdila, ki ustreza dejanskemu stanju. To, ali se neko blago v državi proizvaja, ali ne, je dejstvo, potrdilo gospodarske zbornice pa je dokaz. Pravilno je stališče tožene stranke, da v konkretnem primeru potrdilo gospodarske zbornice ni nov dokaz, saj je bilo dokazilo izdano po dokončnosti konkretnega upravnega akta. Toda bistvo zadeve ni v potrdilu, to je listini, ampak v dejstvu, da se takšno blago ni in se ne proizvaja v naši državi. Tako je bilo tudi v času carinjenja predmetne avtopralnice. Povsem nepravilno in brezpredmetno je navajanje tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je proizvajalec avtopralnic ... šele 20.4.1993 izdal mnenje, da ne more proizvesti ustrezne avtopralnice, kar po njenem mnenju pomeni, da to ne pomeni, da tudi dne 10.3.1993 nihče ni proizvajal ustreznih avtopralnic v Sloveniji. Mnenje proizvajalca nekega blaga, pa naj bo to mnenje za uvoznika ugodno, ali pa ne, je povsem irelevantno in neupoštevno. Uredba jasno določa, da potrdilo izda gospodarska zbornica, ne pa, da poda mnenje proizvajalec. V konkretnem primeru je gospodarska zbornica vodila ugotovitveni postopek še po tistem, ko je bilo blago že ocarinjeno, zavezanec pa je zahteval izdajo potrdila več kot en mesec pred carinjenjem. Na izdajo potrdila ni čakal, ker bi s skladiščenjem neocarinjenega blaga in njegovo nerabo nastala občutna gospodarska škoda. Okoliščina, da se določeno blago v naši državi ne proizvaja, v času carinjenja ni bila poznana, vsekakor ne po krivdi zavezanca, ki je pravočasno začel postopek za pridobitev dokazila, s katerim bi dokazal odločilno dejstvo. Tožena stranka ne razume, ali pa noče razumeti, da je bistvo obnove postopka, da se pojavi nekaj novega v dejanskem stanju, kar je objektivno obstojalo že v času prejšnjega postopka, pa organu ni bilo poznano, pa tudi zavezanec brez svoje krivde (2. odst. 250. čl. ZUP-a) ni mogel opozoriti na odločilno dejstvo. V konkretnem primeru je bistveno to, da nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v carinskem postopku ni mogoče pripisati krivdi zavezanca, zato bi tožena stranka vsekakor morala dovoliti obnovo postopka carinjenja blaga po že omenjeni carinski deklaraciji. Tožnik se sklicuje tudi na odgovor tožene stranke v reviji Svetovalec, kjer navaja, da je povračilo carine možno zahtevati tudi naknadno, če je zahtevek za izdajo potrdila Gospodarske zbornice Slovenije, da se oprema ne proizvaja v naši državi, vložen pred carinjenjem opreme. Z obnovo postopka se lahko zahteva povračilo carine, ko se pridobi to potrdilo. Če pa se vloži zahtevek za izdajo potrdila po carinjenju, ali se to potrdilo pozabi priložiti k uvozni carinski deklaraciji, ni nobenih možnosti za povračilo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in še dodaja, da odlok o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1992 med pogoji, pod katerimi lahko pravne osebe in zasebniki uvažajo opremo po 80 % nižji carinski stopnji, vsebuje tudi pogoj, da se uvožena oprema zahtevanih karakteristik ne proizvaja v Sloveniji - na podlagi potrdila gospodarske zbornice. V tej zadevi takšnega potrdila pri uvozu opreme po uvozni carinski deklaraciji (UCD) z dne 10.3.1993 ni bilo. V zvezi s tožbeno navedbo, da je dejstvo, da se oprema ni proizvajala v Republiki Sloveniji obstojalo tudi v času uvoza je po odloku treba dokazati s potrdilom gospodarske zbornice. Obstoj tega dejstva je treba dokazati ob samem uvozu opreme in ga ni mogoče dokazovati za nazaj.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik se sicer strinja z navedbo tožene stranke v izpodbijani odločbi, da potrdilo gospodarske zbornice ni nov dokaz, saj je bilo izdano po dokončnosti konkretnega akta, vendar je mnenja, da bistvo zadeve ni v potrdilu, ampak v dejstvu, da se takšno blago ni in se ne proizvaja v naši državi in tako je bilo tudi v času carinjenja navedenega uvoženega blaga (avtopralnice). Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja in to po izrecni navedbi tožnika ni sporno, da sta zahtevek in izdaja potrdila opravljena po končanem postopku carinjenja. Sodišče je po pregledu upravnih spisov mnenja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da je v Sloveniji obstajal proizvajalec avtopralnic - ..., ki je šele 20.4.1993 izdal mnenje, da trenutno zaradi kadrovskih sprememb ne more proizvesti ustrezne avtopralnice. Gospodarska zbornica (GZ) je na podlagi tega mnenja dne 30.4.1993 torej že potem, ko je bilo blago ocarinjeno (10.3.1993) izdala potrdilo, da se to blago ne proizvaja v Republiki Sloveniji. Na podlagi navedenega je tožena stranka pravilno ugotovila, da se je v času carinjenja sporno blago še proizvajalo v Sloveniji in zato uvoznik tedaj od gospodarske zbornice ni mogel dobiti potrdila, s katerim bi bil upravičen do navedenih carinskih ugodnosti. Sodišče se zato strinja s stališčem tožene stranke, da so dejstva nastala po končanem prejšnjem upravnem postopku in zato niso nova dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče obnoviti postopek po uvozni carinski deklaraciji z dne 10.3.1993. Pogoj za uvedbo obnove postopka je, da so se dokazi mogli navesti ali uporabiti v prejšnjem postopku, kar pa v tem primeru ni bilo možno.

Ker je izpodbijana odločba pravno utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odst. 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiška predpisa skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).