Jedro

Obstoj razlogov za prenehanje stanovanjskega razmerja ali odpovednih razlogov mora biti izkazan glede na razmere v času uveljavitve Stanovanjskega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na revizijo v višini 145.802 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2006 dalje.

Obrazložitev

Tožnica je v tej pravdi zahtevala plačilo odpravnine za izpraznjeno stanovanje, ki ji pripada kot bivši imetnici stanovanjske pravice po četrtem odstavku 125. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS/I, št. 18/1991 do Uradni list RS, št. 69/2003; SZ). Sporno med strankama je bilo le to, ali niso nastopili pogoji, zaradi katerih bi bilo po prvem in tretjem odstavku 60. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 do Uradni list RS/I, št. 18/1991) tožnici mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje ter bi v skladu z drugim odstavkom 128. člena SZ ne bila niti upravičenka po SZ. Sporni vprašanji sta bili, ali je podan položaj, ko bi tožnica upoštevaje vse okoliščine primera lahko dokončala gradnjo družinske stanovanjske hiše, pa tega ni storila ter ali se ni tožnica iz spornega stanovanja izselila. Odgovor nižjih sodišč na obe vprašanji je bil nikalen, zato je sodišče prve stopnje (ob ostalih sicer nespornih dejstvih) zahtevku ugodilo, pritožbeno sodišče pa je po obravnavi pritožbe tožene stranke takšno sodbo potrdilo.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo tožena stranka. Revizija nižjima sodiščema očita, da sta ob reševanju navedenih dveh vprašanj bistveno kršili določbe pravdnega postopka. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov pa sodišču druge stopnje očita tudi napačno uporabo materialnega prava. Sodišču predlaga, naj obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija pojasnjuje, da je skušala toženka pred sodiščem prve stopnje dokazati, da je bila tožnica ob svojem premoženjskem stanju sposobna v primernem času dokončati gradnjo stanovanjske hiše ter se v to hišo preseliti. V ta namen je predlagala izvedbo dokaza z vpogledom kupoprodajne pogodbe za nakup poslovnih prostorov ter z opravo poizvedb pri podjetju U. d.o.o., pri katerem je tožnica v letu 1994 kupila poslovne prostore. Poleg tega je predlagala tudi opravo poizvedb pri tuji zavarovalni družbi ..., pri kateri je tožnica realizirala odškodnino iz prometne nezgode. Prvostopenjsko sodišče je navedena dokazna predloga na glavni obravnavi zavrnilo, ne da bi kakorkoli obrazložilo svojo odločitev. Te obrazložitve pa tožena stranka ni našla niti v prvostopenjski sodbi. Tožena stranka je pomanjkanje razlogov o tem odločilnem dejstvu uveljavljala v svoji pritožbi, drugostopenjsko sodišče pa je ugotovilo, da kršitev v ravnanju prvostopenjskega sodišča ni podana. Takšnega zaključka pa drugostopenjsko sodišče v razlogih ni pojasnilo, saj zgolj ugotavlja, da ima sodba razloge o odločilnih dejstvih ter da se jo da preizkusiti, izostanek obrazložitve zavrnjenih dokaznih predlogov pa naj ne bi predstavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Drugostopenjsko sodišče ni reklo ničesar o utemeljevanju tožene stranke v pritožbi, da gre v tem primeru za dokazovanje odločilnega dejstva. V zvezi s predlaganimi poizvedbami pri zavarovalnici .. pa, da se ti dokazi nanašajo na kasnejše obdobje, ki za odločitev o tožbenem zahtevku več ni relevantno. V pomanjkanju prepričljivih razlogov o pravilnosti ravnanja prvostopenjskega sodišča tožena stranka prav tako vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - Uradni list RS, št. 43/2006; ZPP). Revizija meni, da je bila tožena stranka na ta način prikrajšana tudi v pravici do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ter v pravici do pritožbe (25. člen Ustave).

Ko drugostopenjsko sodišče zavrača potrebo po izvajanju predlaganih dokazov, ki naj bi dokazovali dohodke po letu 1991, pa tožena stranka ugotavlja tudi napačno uporabo materialnega prava. Revizija se sklicuje na sodbo vrhovnega sodišča II Ips 139/98. V njej naj bi bilo zavzeto stališče, da je treba v tovrstnih primerih v zvezi z določbo 60. člena ZSR ocenjevati kot relevantno okoliščino tudi čas, v katerem je mogoče dograditi hišo ter premoženjske razmere imetnika stanovanjske pravice. Čeprav se obstoj razlogov za prenehanje stanovanjskega razmerja ugotavlja po razmerah v času uveljavitve SZ, pa je tudi obdobje po uveljavitvi SZ relevantno glede dokazovanja tožničine možnosti za dokončanje novogradnje. Po mnenju revizije je pritožbeno sodišče preozko razlagalo 60. člen ZSR.

Glede drugega ugovornega razloga tožene stranke, češ da se je tožnica v vmesnem času iz spornega stanovanja izselila, je tožena stranka v pritožbi uveljavljala objektivne dokaze o tožničini izselitvi in sicer odjavo prebivališča, ki pa jo je sodišče ocenilo za fiktivno. Takšna utemeljitev je po stališču revizije nelogična in nerazumljiva, saj ni jasno, kako naj bi tožnica s tem pomagala svoji sestri, kot to fiktivnost obrazloži nižje sodišče. Nadalje revizija postavlja trditve o neuspešnem soočenju priče patra K., o tem da se sodišče ni ukvarjalo z bistvom izpovedbe te priče, dalje da se sodišče ni ukvarjalo z izpovedbo priče D. K. ter zaključuje, da je sodišče s tem, ko je bivanje tožnice utemeljilo z izpovedbami določenih prič, ni pa obrazložilo, zakaj ni upoštevalo drugih dokazov, toženo stranko prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo, kar je bistvena kršitev pravdnega postopka in kršitev 22. člena Ustave. Kršen naj bi bil tudi 8. člen ZPP. Ker je sodišče druge stopnje v pritožbeni odločbi po uveljavljanju vseh navedenih ugovorov razloge sodišča prve stopnje le povzelo, ni se pa konkretno izjavilo o nasprotnih uveljavljanih dokazih, je podana kršitev pravdnega postopka in kršitev ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave na drugi stopnji sojenja.

Nazadnje revizija nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, ki je pritožbi priloženi pisni dokaz, dopis Minoritskega samostana z dne 16.12.1996, zavrnilo kot nedopustno pritožbeno novoto. Tožena stranka namreč tega dokaza do dokončanja prvostopenjskega postopka ni ponudila zato, ker je zanj izvedela šele po tem, ko se je v njenih službah razvedelo za nepričakovano sodno odločitev.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS, št. 26/99 do Uradni list RS, št. 90/2005; ZPP). Ta je nanjo odgovorila. Navaja, da je iz razlogov sodbe razvidno, da je sodišče dokazne predloge zavrnilo zato, ker so se nanašali na okoliščine, ki za predmetno zadevo niso relevantne. Sodišče je namreč pravilno presodilo, da so odločilne razmere, podane v času zahteve za odkup stanovanja, ne pa morebitne razmere v kasnejšem obdobju. Tudi če bi bili ti dokazi izvedeni, to ne bi moglo vplivati na odločitev. Izostanek obrazložitve o zavrnitvi dokaznih predlogov zato ne predstavlja bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Tudi v preostalem delu tožeča stranka zavrača revizijske navedbe in sodišču predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Res je, da sodišče prve stopnje ni izrecno obrazložilo, zakaj zavrača nekatere dokazne predloge tožene stranke (poizvedbe o izplačani odškodnini pri zavarovalnici ..., poizvedbe o nakupu poslovnih prostorov in pogodba o nakupu poslovnih prostorov). Res pa je tudi, da je iz obrazložitve prvostopenjske sodbe mogoče posredno ugotoviti, zakaj sodišče teh dokazov ni izvajalo. V sodbi sodišča prve stopnje je namreč večkrat izrecno poudarjeno, da je sodišče ugotavljalo stanje v času, ko je tožnica vložila zahtevo za odkup stanovanja, to je 4.11.1991. Ob tako decidiranem stališču je popolnoma jasno, da je sodišče prve stopnje štelo zgoraj navedene dokaze, ki se nanašajo na kasnejši čas (1993, 1994), za irelevantne. Pritožbeno sodišče je ta razlog za zavrnitev dokaznih predlogov, ki ga je iz sodbe prvega sodišča mogoče zanesljivo ugotoviti, še izrecno zapisalo. Očitki bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, ki so naslovljeni na obe nižji sodišči v zvezi s tem vprašanjem, zato niso utemeljeni.

Odprto pa ostaja vprašanje, ali so ti dokazi in dejstva, ki naj bi jih dokazovali, res pravno nepomembni za odločitev v tej pravdi. Revizija meni, da ti dokazi očitno niso bili izvedeni zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Če bi to držalo, bi moralo revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljaviti, saj bi bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija določbo drugega odstavka 128. člena SZ razlaga preširoko. Tožena stranka namreč izhaja z materialnopravnega stališča, da se dejanski stan iz tretjega odstavka 60. člena ZSR lahko uresniči tudi kasneje, po uveljavitvi SZ.

Po drugem odstavku 128. člena SZ lastnik ni dolžan prodati stanovanja prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, če je temu prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami ZSR. Ker je pravica do odpravnine (četrti odstavek 125. člena SZ) vezana na pravico prejšnjega imetnika, da odkupi stanovanje, velja ta izjema iz drugega odstavka 128. člena SZ tudi za pridobitev pravice do odpravnine za izpraznjeno stanovanje. SZ je določil več abstraktnih upravičenj za prejšnje imetnike stanovanjske pravice (pravica do odkupa stanovanja, pravica do odpravnine, do posojila, pravica do sklenitve najemne pogodbe). Vsa ta abstraktna upravičenja so prejšnji imetniki stanovanjske pravice ob pogojih, ki jih določa zakon, pridobili v trenutku, ko je začel veljati SZ. Zato so za pridobitev abstraktnega upravičenja odločilne okoliščine, ki so veljale v času uveljavitve SZ. Po ugotovitvah nižjih sodišč je tožnica dne 4.11.1991 kot prejšnja imetnica stanovanjske pravice uresničila abstraktno upravičenje, ki ji ga daje zakon, ter vložila zahtevo za odkup stanovanja. Ker lastnik na prodajo stanovanja ni pristal, je tožnica uresničila podredno abstraktno upravičenje, ki ji ga prav tako daje zakon - zahtevala je plačilo odpravnine za izpraznjeno stanovanje. Tožnica je na ta način konkretizirala abstraktno upravičenje, ki ji ga je dal zakon z dnem svoje uveljavitve. Logično je zato, da so za presojo vprašanja, ali ji ta pravica pripada ali ne, odločilne okoliščine, ki so bile podane v času, ko je zakon to pravico ustanovil. Obstoj razlogov za prenehanje stanovanjskega razmerja ali odpovednih razlogov mora biti zato izkazan glede na razmere v času uveljavitve zakona. V tej luči je zato treba presojati tudi obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 60. člena ZSR (to je stališče vrhovnega sodišča, izraženo v zadevi II Ips 139/98, na katero se sklicuje revizija). Revizija se seveda opira na nadaljevanje citirane odločbe, ki pravi, da k oceni, ali so podane okoliščine iz tretjega odstavka 60. člena ZSR, pripomore tudi čas po uveljavitvi SZ. Vendar pa tega ni mogoče razlagati tako kot si prizadeva revizija. Okoliščine, ki so nastale po uveljavitvi SZ, lahko namreč le pomagajo razumeti in ugotoviti dejansko stanje, ki je bilo v času uveljavitve SZ, niso in ne morejo pa te okoliščine pridobiti pomena pravotvornih dejstev. To bi namreč pomenilo, da bi zaradi popolnoma novih in v svojem izvoru samostojnih okoliščin (npr. dedovanje nepremičnine), prejšnjemu imetniku ugasnilo upravičenje, ki mu ga je zakon priznal ter bi ga moral zakonski zavezanec tudi že izpolniti. Prav takšna dejstva pa je želela dokazovati tožena stranka s predlaganimi, a neizvedenimi dokazi (tj., da naj bi tožena stranka prejela visoko odškodnino, s katero bi lahko dogradila svojo stanovanjsko hišo, a je ni, namesto tega pa naj bi pa z njo kupila poslovne prostore). Dejstva, ki so nastala po uveljavitvi SZ, ne morejo za nazaj spreminjati (ne)utemeljenosti tožničinega zahtevka po SZ. To so dejstva, ki bi bila lahko relevantna v času veljavnosti tretjega odstavka 60. člena ZSR. Ker pa so (če sploh so) nastala kasneje, ko ZSR več ni veljal, nanje pravni red več ne navezuje pravnih posledic. Očitek zmotne uporabe materialnega prava zato ni utemeljen.

Revizija v zadnjem odstavku na tretji strani in v prvem odstavku na četrti strani napada dejansko stanje glede vprašanja "prenehanja bivanja tožene stranke v spornem stanovanju". Sklicuje se na izvedene dokaze ter v bistvu nasprotuje dokazni oceni nižjih sodišč. Pri tem sicer uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa je, kot se je vrhovno sodišče že večkrat izjavilo, takšen očitek procesne kršitve le navidezen in prikriva uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Uveljavljanje tega razloga pa v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Z revizijskimi navedbami v tem delu se revizijsko sodišče zato ni vsebinsko ukvarjalo.

Nazadnje pa je treba odgovoriti še na očitek, da je pritožbeno sodišče napačno uporabilo pravilo o dopustnosti navajanja novih dejstev in novih dokazov v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je navedeno pravilo uporabilo pravilno. Ugotovilo namreč je, da je tožena stranka v pritožbi sicer navedla, da je ta dokaz poiskala po neuspelem soočenju prič (20.12.2001), vendar pa ni izkazala, zakaj tega dokaza ni predložila vsaj na zadnjem naroku dne 7.1.2002, marveč šele v pritožbi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi te okoliščine res ni izkazala (okoliščin v tej smeri ni niti zatrjevala). Ker bi to v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP v pritožbi morala storiti, če bi si želela pridobiti pravico do navajanja novot (ius novorum), je pritožbeno sodišče ravnalo pravilno, ko pritožbi priloženega dokaza ni upoštevalo.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker je tožena stranka z revizijo propadla, je dolžna po merilu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na revizijo. Te je sodišče odmerilo v skladu z odvetniško tarifo ter jim prištelo dolžno sodno takso. Tako odmerjeni stroški znašajo 145.802 SIT.