Jedro

Ni mogoče torej govoriti o potrebnih stroških špediterja, v kolikor do njih ne bi prišlo ob njegovem potrebnem skrbnem ravnanju. Če pa je do povečanja stroškov prišlo tudi v posledici vzroka, ki ga ni mogoče pripisati samo špediterju, se naročnik plačilu teh stroškov ne more razbremeniti zgolj s sklicevanjem na neskrbno ravnanje špediterja, v kolikor bi ti stroški nastali tudi, če ne bi bilo neskrbnega ravnanja špediterja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 4.282.854,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.173.518,00 SIT od 22.11.2002 do plačila in od zneska 2.109.336,00 SIT od 2.12.2002 do plačila. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 410.594,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2004 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala povrnitev plačanih stroškov dodatno odmerjenih carinskih in davčnih obveznosti za uvoz blaga, za katerega je tožeča stranka po nalogu tožene stranke v carinskem postopku uveljavljala preferencialni status v smislu veljavnih carinskih predpisov za blago s poreklom iz Evropskih skupnosti. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka temeljilo na ugotovitvi, da so višje odmerjene carinske dajatve posledica tudi premajhne skrbnosti tožeče stranke, kar bi samo po sebi pripeljalo do izdaje odločb o doplačilu carinskih in davčnih dajatev. Neskrbnost ravnanja tožeče stranke naj bi bila v tem, da toženo stranko ni opozorila na pomanjkljivosti v njenem naročilu in sicer v nepravilni uvrstitvi blaga v carinsko tarifo in neustreznosti predloženih izjav na fakturah, ki niso bile sestavljene v kraju oziroma državi izvoza blaga. Takšno sklepanje je po mnenju pritožbenega sodišča v enem delu materialnopravno zmotno, v drugem delu pa preuranjeno.

Kot je pravilno pozvelo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je carinski organ pri izdaji 16 odmernih odločb o doplačilu carinskih in davčnih dajatev (priloge A21 do A36) ugotovil več pomanjkljivosti v carinskem postopku, v katerem je tožeča stranka po nalogu tožene stranke uveljavljala preferencialni status uvoženega blaga in s tem nižjo obveznost carinskih dajatev. Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje utemeljitvi prvostopenjskega sodišča, da je vprašanje, ali gre za potrebne stroške špediterja po 1. odst. 841. člena ZOR, katerih povrnitev upravičeno uveljavlja od naročnika, potrebno presojati ob upoštevanju zahtevane skrbnosti v smislu 1. odst. 832. čl. ZOR. Špediter tako ni upravičen uveljavljati povrnitev stroškov, ki so nastali v posledici opustitve njegovega skrbnega ravnanja pri izpolnjevanju pogodbe. Ni mogoče torej govoriti o potrebnih stroških špediterja, v kolikor do njih ne bi prišlo ob njegovem potrebnem skrbnem ravnanju. Če pa je do povečanja stroškov prišlo tudi v posledici vzroka, ki ga ni mogoče pripisati samo špediterju, se naročnik plačilu teh stroškov ne more razbremeniti zgolj s sklicevanjem na neskrbno ravnanje špediterja, v kolikor bi ti stroški nastali tudi, če ne bi bilo neskrbnega ravnanja špediterja. V tem okviru se izkaže kot materialnopravno zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, ko je glede na več vrst ugotovljenih kršitev v postopku, ki so bile ugotovljene v kontrolnem postopku carinskega organa, odmerjene višje carinske stroške, opredelilo kot nepotrebne stroške že iz razloga, ker naj bi nastali tudi v posledici opustitve opozorilne dolžnosti po 830. čl. ZOR. Kot rečeno bi se tožena stranka obveznosti povrnitve nastalih povečanih stroškov lahko razbremenila samo pod predpostavko, da do povečanih stroškov ne bi prišlo ob skrbnem ravnanju tožeče stranke.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka toženo stranko izrecno opozarjala na pomanjkljivosti izjave na fakturah zaradi nenatisnjenega imena in priimka izdajatelja izjave sama po sebi izključuje, da je vzrok za nastanek dodatnih stroškov carinjenja izključno na strani tožeče stranke. Zaradi navedenega napačnega materialnopravnega izhodišča je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar predstavlja razveljavitveni razlog iz 355. čl. ZPP. Sodišče bi tožbeni zahtevek lahko zavrnilo samo ob ugotovitvi, da gredo vse pomanjkljivosti, zaradi katerih v carinskem postopku s strani carinskega organa uvoženim pošiljkam blaga ni bil priznan preferencialni status z nižjo carinsko obveznostjo v breme neskrbnosti tožeče stranke. Ob tem je potrebno upoštevati, da carinski organ v izdanih odmernih odločbah (A21 do A36) kot podlago za novo odmero carinskih in davčnih dajatev ni ugotovil istih pomanjkljivosti. Tako je pomanjkljivost izjav na fakturah v smislu točke b) 1. odst. 16. čl. Odloka o preferencialnih pravilih o poreklu blaga, ki se v letu 1999 uporabljajo za izvajanje uredbe o izvajanju Začasnega sporazuma o trgovini in zadevah v zvezi s trgovino med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropsko skupnostjo, Evropsko skupnostjo za premog in jeklo in Evropsko skupnostjo za jedrsko energijo na drugi strani (Ur. l. RS, št. 92/98 - v nadaljevanju Odlok), ki je v tem, da izjava ne vsebuje čitljivega originalnega vpisa imena odgovorne osebe (ki gre po ugotovitvi sodišča prve stopnje zaradi opozorila tožeče stranke v breme tožene stranke), ugotovljena zgolj v priloženih odmernih odločbah v prilogi A23, A29, A30, A32, A34, A35 in A36. Glede na v pritožbi neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v zvezi z uvrščanjem blaga v pravilno postavko carinske tarife ob izpolnjevanju carinske tarife razpolagala z isto listinsko dokumentacijo kot carinski organ, je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede neskrbnega ravnanja tožeče stranke, ko je pri uvrstitvi blaga postavki carinske tarife zgolj sledilo navedbi tožene stranke v svojih dispozicijah. V tem primeru po mnenju pritožbenega sodišča sicer ne gre za pomanjkljivost v naročilu tožene stranke, temveč bi tožeča stranka morala s skrbnostjo strokovnjaka naročilo izpolniti tako, da bi blago uvrstila pri izpolnitvi enotne carinske listine v pravilno carinsko tarifo.

V vseh odmernih odločbah pa je carinski organ kot pomanjkljivost v carinskem postopku ugotovil tudi neustreznost izjav po točki b) 1. odst. 16. čl. Odloka, v tem, da je bila izjava podana s strani izvoznika v Švici, dejansko pa je bilo blago odpremljeno iz Avstrije. Sodišče prve stopnje je to pomanjkljivost štelo v breme tožeče stranke, pri čemer pa ni pojasnilo v čem naj bi bila, glede navedene okoliščine, opuščena potrebna skrbnost pri njenem postopanju v carinskem postopku, na kar smiselno utemeljeno opozarja tožeča stranka v pritožbi. Predpostavka, da bi tožeči stranki lahko očitali opustitev opozorilne dolžnosti o pomanjkljivosti predložene izjave v tem smislu je, da bi tožeča stranka za takšno pomanjkljivost vedela oziroma bi v okviru njene predpisane skrbnosti morala vedeti. V tem smislu je zmotno utemeljevanje tožene stranke, da je ugotovljena pomanjkljivost v nezdružljivosti izjave o poreklu blaga iz EU s sedežem prodajalca v Švici, kar bi tožeča stranka morala opaziti. V skladu z Uredbo o začasni uporabi sprememb in dopolnitev protokola 4 k Začasnemu sporazumu o trgovini in zadevah v zvezi s trgovino med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropsko skupnostjo, Evropsko skupnostjo za premog in jeklo in Evropsko skupnostjo za jedrsko energijo na drugi strani (Uradni list RS, št. 92/98) in točko c) 1. odst. 2. čl. citiranega odloka je bila glede opredelitve pojma izdelka s poreklom Švica izenačena z državami skupnosti. S strani carinskega organa ugotovljene pomanjkljivosti, v posledici katerih priložena izjava ni bila ustrezna za uveljavljanje preferencialnega statusa blaga, se je v tem smislu torej nanašala zgolj na neskladje med podatki v izjavi sami in ugotovitvami o lokaciji dejanske odpreme blaga. Da bi to pomanjkljivost štelo v breme tožeče stranke v smislu opozorilne dolžnosti iz 830. čl. ZOR, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je za pomanjkljivost tožeča stranka vedela oziroma bi morala vedeti. Iz samih odmernih odločb izhaja, da je carinski organ to neskladje ugotovil šele na podlagi naknadno pridobljene dokumentacije s strani prevoznikov.

V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo v nakazani smeri v okviru trditvenih navedb in dokaznih predlogov pravdnih strank dopolniti dejansko podlago za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zavrnitev toženega zahtevka bo tako utemeljena samo v tistih primerih, ko bi vsi razlogi za izdajo naknadnih odmernih odločb šli v breme tožeče stranke.

Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.