Jedro

ZDen opredeljuje kot denacionalizacijskega upravičenca fizično osebo, ki ji je bilo premoženje podržavljeno po predpisu, naštetem v 3. členu, predpisu, zajetem v 4. členu ali na način iz 4. oz. 5. člena tega zakona, če je bila v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljan in ji je bilo to državljanstvo po 9. 5. 1945 priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo (prvi odstavek 9. člena ZDen). Za status denacionalizacijskega upravičenca ob izpolnitvi prej navedenega pogoja ni relevantno, katero državljanstvo bivše republike FLRJ oz. SFRJ je prejšnji lastnik ob jugoslovanskem državljanstvu še imel. Tretji odstavek 9. člena ZDen pa se nanaša na državljanstvo prejšnjega lastnika ob odločanju o denacionalizaciji oziroma če tega trenutka ni doživel, njegovo državljanstvo ob smrti. Če je sedaj (oziroma ob smrti) prejšnji lastnik tujec, pa je po navedeni določbi pogoj za denacionalizacijo tudi, da država, katere državljan je (oz. je bil) slovenskih državljanov v svoji ureditvi vračanja podržavljenega premoženja ne diskriminira.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije št... z dne 16. 1. 2003 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. 2. Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo Upravne enote A št... z dne 12. 12. 2002, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo AA za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju parc. št. 133 in parc. št. 913/1, vl. št. 314 k.o. B. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe ugotovila, da se je AA ob podržavljenju štel za jugoslovanskega državljana in tudi za hrvaškega državljana. Presodila je, da je glede na določbo tretjega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) prvostopni organ ravnal pravilno, ko je ugotavljal tudi izpolnjevanje pogoja vzajemnosti. Tožena stranka navaja, da zakon, s katerim je Republika Hrvaška uredila vračanje premoženja, pogojuje vzajemnost s sklenitvijo mednarodnega sporazuma. Ker pa med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo ni bil sklenjen sporazum, s katerim bi bila določena vzajemnost pri denacionalizaciji, je prvostopni organ pravilno ugotovil, da vzajemnosti ni in je njegova odločba o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo pravilna in zakonita.

Tožeče stranke v tožbi očitajo toženi stranki, da je njihove pritožbene ugovore neargumentirano zavrnila. Zmotna je po njihovem mnenju ocena o (ne)izpolnjevanju pogoja vzajemnosti. Denacionalizacijski upravičenec je imel na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo. V skladu z Ustavo FLRJ so imeli vsi državljani v republikah jugoslovansko državljanstvo in ni obstajalo ne slovensko, ne hrvaško, ne makedonsko državljanstvo. Državljani so bili jugoslovanski državljani z določeno narodnostjo kot slovenska, hrvaška ali makedonska narodnost. Denacionalizacijski upravičenec je bil rojen na območju Hrvaške, takoj po rojstvu pa se je s starši preselil v A, kjer je živel do odselitve v Avstralijo. V A je imel stalno prebivališče in firmo, v kateri je opravljal gospodarsko dejavnost. Zatrjevanje, da gre na podlagi kraja rojstva za državljanstvo neke osebe, je povsem zmotno, saj je po našem pravnem redu pridobitev državljanstva vezana na domicil. Tožeče stranke ponavljajo svoje pritožbene navedbe, opisujejo potek postopka, v katerem je bilo o denacionalizacijski zadevi enkrat že odločeno in je tudi tožena stranka v svoji odločbi z dne 24. 5. 2002 navedla, da so pogoji za denacionalizacijo izpolnjeni. Ker je bila podržavljena nepremičnina kljub vloženi zahtevi za denacionalizacijo že prodana (v zvezi s tem je vložena tožba na ugotovitev ničnosti kupne pogodbe), je več kot očitno, da se hoče to napako prikriti. Grajajo vodenje postopka pred prvostopnim organom, ko je o zahtevi ponovno odločal. V prvotnem postopku je bila med AAA d.d. in pravnimi nasledniki denacionalizacijskega upravičenca že sklenjena poravnava. Naknadno je upravni organ zahteval dopolnitev s potrdilom o pridobitvi avstralskega državljanstva. Iz potrdila pa izhaja, da je AA pridobil avstralsko državljanstvo 7. 2. 1956. Tožeče stranke predlagajo, da sodišče odpravi odločbo prve in druge stopnje (1. točka), da se odločbi odpravita in zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu (2. točka) ter da jim je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi (3. točka).

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene trditve, sklicevala se je na obrazložitev svoje odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom BBB se je v odgovoru na tožbo sklicevala na prvostopno in drugostopno odločbo in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom AAA d.o.o. se je v odgovoru na tožbo sklicevala na odločbi obeh upravnih organov in predlagala, da se tožba zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo št.... z dne 9. 6. 2003. Tožba je utemeljena.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo AA premoženje, glede katerega je bila leta 1948 zaznamovana uvedba sekvestracije, s sklepom Občinskega sodišča A opr. št... z dne 26. 3. 1966 zaplenjeno kot posledica odvzema državljanstva po 1. členu Zakona o odvzemu državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, pripadnikom vojaških formacij, ki so služili okupatorju in pobegnili v inozemstvo, ter osebam, ki so pobegnile v inozemstvo po osvoboditvi (Uradni list FLRJ, št. 86/46). Iz potrdila Občine A št.... z dne 26. 4. 1993 izhaja, da je bil imenovani vpisan v državljansko knjigo A kot državljan SR Hrvatske in SFRJ in da se je za takega državljana štel od 28. 8. 1945 do 11. 1. 1951, ko mu je državljanstvo prenehalo zaradi odvzema po prej navedenem zakonu. Urad za imigracijske zadeve Avstralije je v potrdilu št... z dne... potrdil, da je bilo AA dne 7. 2. 1956 podeljeno avstralsko državljanstvo.

Če držijo navedena dejstva (v upravnem sporu niso izpodbijana), pa je tožena stranka na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabila tretji odstavek 9. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02-odločba US), ko je AA odrekla pravico do denacionalizacije z razlogovanjem, da je bil ob podržavljenju jugoslovanski in hrvaški državljan, Slovenija in Hrvaška pa nista sklenili sporazuma, s katerim bi bila določena vzajemnost glede denacionalizacije.

ZDen opredeljuje kot denacionalizacijskega upravičenca fizično osebo, ki ji je bilo premoženje podržavljeno po predpisu, naštetem v 3. členu, predpisu, zajetem v 4. členu ali na način iz 4. oz. 5. člena tega zakona, če je bila v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljan in ji je bilo to državljanstvo po 9. 5. 1945 priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo (prvi odstavek 9. člena ZDen). Za status denacionalizacijskega upravičenca ob izpolnitvi prej navedenega pogoja ni relevantno, katero državljanstvo bivše republike FLRJ oz. SFRJ je prejšnji lastnik ob jugoslovanskem državljanstvu še imel. Tretji odstavek 9. člena ZDen pa se nanaša na državljanstvo prejšnjega lastnika ob odločanju o denacionalizaciji oziroma če tega trenutka ni doživel, njegovo državljanstvo ob smrti. Če je sedaj (oziroma ob smrti) prejšnji lastnik tujec, pa je po navedeni določbi pogoj za denacionalizacijo tudi, da država, katere državljan je (oz. je bil) slovenskih državljanov v svoji ureditvi vračanja podržavljenega premoženja ne diskriminira.

Ob ugotovitvi, da je bil AA ob podržavljenju jugoslovanski državljan (ne glede na datum izdaje sklepa o zaplembi se šteje, da mu je bilo premoženje podržavljeno kot jugoslovanskemu državljanu, ker mu je bilo podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva - četrti odstavek 9. člena ZDen), da pa je bil v času vložitve denacionalizacijskega zahtevka oz. ob smrti avstralski državljan, tožena stranka njegove upravičenosti do denacionalizacije ni mogla vezati na njegovo hrvaško državljanstvo ob podržavljenju in jo pogojevati z (ne)vzajemnostjo glede denacionalizacije med Slovenijo in Hrvaško. Ker na tej argumentaciji temelji njena odločitev, je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti in ji zadevo vrniti v ponovni postopek.

V ponovnem postopku se bo morala tožena stranka, če ni drugih okoliščin, ki bi AA izključevale od denacionalizacije, opredeliti glede vzajemnosti za denacionalizacijo, upoštevaje njegovo državljanstvo ob smrti. Če bo ugotovila, da je ta pogoj izpolnjen, pa bo v zvezi z obliko denacionalizacije morala presoditi, ali bi bil glede na tretji odstavek 6. člena ZDen v zvezi z 68. členom Ustave Republike Slovenije upravičen do vrnitve podržavljenih nepremičnin v naravi.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je ugotovilo, da je tožena stranka napačno uporabila materialen predpis. Po drugem odstavku te določbe in v smislu njenega tretjega odstavka pa je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da v primerih, ko sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kot je odločalo v tem primeru, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.