Jedro

V skladu s teorijo psihološke povezanosti je posrednik upravičen do plačila provizije tudi v primeru, ko je neka druga oseba v naročiteljevem interesu sklenila pogodbo, za sklenitev katere (sicer v posledici sklenjenega pogodbenega razmerja z naročiteljem) si je prizadeval posrednik.

S tem, ko je zakoniti zastopnik tožene stranke pogodbo o zakupu sklenil kot zakoniti zastopnik povezane druge osebe, čeprav je predhodno posredniško pogodbo sklenil v imenu tožene stranke, pri čemer je po logiki stvari edino on lahko tožeči stranki posredoval informacije o lastništvu Hotela X., je jasno, da gre pri ugovoru, da se odložni pogoj iz posredniške pogodbe ni izpolnil, za izogibanje obveznosti plačila provizije. Takšnemu ravnanju pa pravnega varstva ni mogoče nuditi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.393,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 170.087,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2019 in ji povrniti njene pravdne stroške v višini 9.941,69 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožeča stranka terjala plačilo provizije od tožene stranke na podlagi dveh pogodb, ki naj bi ju pravdni stranki sklenili: Business Consultant Agreement, datiran na 26. 7. 2016 in Mandatna pogodba št. 1 z dne 31. 8. 2016. S tema pogodbama se je tožeča stranka zavezala, da bo toženo stranko spravila v stik z osebo, ki se bo z njo pogajala za sklenitev pogodbe o dolgoročnem najemu Hotela X., lastnica katerega naj bi bila tožena stranka.1 V primeru, da bi sklenila pogodbo o dolgoročnem najemu, se je tožena stranka zavezala tožeči plačati provizijo v višini polovice letne najemnine. Pogajanje glede višine najemnine je bilo prepuščeno izključno toženi stranki. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji za plačilo provizije: tožena stranka je ugovarjala, da pogodbeni pogoj ni bil izpolnjen, saj tožena stranka ni sklenila nikakršne pogodbe o dolgoročnem najemu, temveč je to pogodbo sklenila družba A. d. o. o., ki je bila tudi zemljiškoknjižni lastnik Hotela X. Prav tako je ugovarjala, da je tožeča stranka niti ni spravila v stik z osebo, ki je naposled z družbo A. d. o. o. sklenila pogodbo o zakupu hotela.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožeča stranka tista, ki je toženo stranko oziroma v njenem imenu njenega zakonitega zastopnika spravila v stik z osebo, ki se je z njo pogajala za sklenitev pogodbe ter da je naposled do sklenitve pogodbe o zakupu Hotela X. tudi dejansko prišlo. Glede neskladnosti med toženo stranko kot pogodbenim partnerjem tožeče stranke in družbo A. d. o. o., ki je sklenila pogodbo o zakupu kot zakupodajalec, pa je pojasnilo, da je šlo za povezani osebi, saj sta imeli obe družbi istega zakonitega zastopnika in da je zapis v pogodbah s tožečo stranko posledica ravnanja tožene stranke, ki tožeče stranke ni obvestila o napačnem zapisu lastništva Hotela X. v pogodbah. Takšno ravnanje tožene stranke ni bilo v skladu s pravnim standardom dobrega in skrbnega gospodarstvenika, zaradi česar ugovoru, da tožena stranka ni dolžna plačati provizije, ker dejansko ni izpolnila pogodbenega pogoja za plačilo provizije, ni sledilo.

7. Tožena stranka je sodišču prve stopnje očitala, da je prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke z ugotovitvijo, da je Business Consultant Agreement, datiran na 26. 7. 2016, podpisal tudi (tedanji) zakoniti zastopnik tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pri tej ugotovitvi izhajalo (med drugim) iz listinske dokumentacije (primerjave podpisov te pogodbe, Mandatne pogodbe št. 1 ter pogodbe o zakupu za Hotel X.), kakor tudi iz izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke, priče A. A. ter delno tudi iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, ki ni zavrnil možnosti, da je pogodbo podpisal. Da je bila ta pogodba med pravdnima strankama nedvomno sklenjena, je tožeča stranka navedla. Izvedba dodatnih dokazov s strani sodišča prve stopnje in utemeljitev izpodbijane sodne odločbe (tudi) na tej okoliščini pa dokazujeta, da je sodišče (dopolnjene) navedbe tožeče stranke štelo za zadostne, da je v zvezi z njimi dopustilo izvajanje dokazov. Sodišče in ne pravdni stranki je tisto, ki opravlja presojo ustreznosti trditvene podlage in substanciranosti dokaznih predlogov. Dodatno pa je treba poudariti, da namen dokaznih sredstev, v konkretnem primeru prič, ni v tem, da bi priče smele le dobesedno ponoviti že podane navedbe. Takšna ureditev bi bila brezpredmetna. Logično oziroma pričakovano je, da priče v zvezi z dejstvi, o katerih izpovedujejo, pojasnijo tudi določene dodatne okoliščine in da glede tega njihova izpoved (priča praviloma tudi ni seznanjena z obsegom navedb pravdnih strank) ne bo dobesedno skladna s predhodno podanimi trditvami. Če so torej priče konkretneje opredelile okoliščine, ki so potrdile navedbo tožeče stranke, da je bil Business Consultant Agreement med strankama sklenjen, to ne pomeni, da so izvedeni dokazi prekoračili trditveno podlago.

8. V zvezi s presojo, da je tožeča stranka svojo obveznost po Business Consultant Agreement-u in Mandatni pogodbi št. 1 z dne 31. 8. 2016 izpolnila in spravila v stik s toženo stranko osebo, ki se je pogajala za dolgoročni najem Hotela X., tožena stranka te presoje sodišča prve stopnje v pritožbi konkretno niti ne izpodbija oziroma celo povzema ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka imela posredniško vlogo pri sklenitvi pogodbe o zakupu za Hotel X., sklenjeni med družbo A. d. o. o. in družbo B. d. o. o. 9. Ne drži pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da je treba strogo ločiti vlogo tožene stranke in družbe A. d. o. o., četudi je šlo v posledici istega zakonitega zastopnika obeh družb za povezani osebi. Da gre pri toženi stranki in družbi A. d. o. o. za povezani osebi, tožena stranka smiselno priznava. Pravna teorija pri presoji zahtevkov za plačilo provizije posredniku upošteva t. i. teorijo psihološke povezanosti med prizadevanji posrednika in odločitvijo za sklenitev pogodbe.2 V skladu z omenjeno teorijo je posrednik upravičen do plačila provizije tudi v primeru, ko je neka druga oseba v naročiteljevem interesu sklenila pogodbo, za sklenitev katere (sicer v posledici sklenjenega pogodbenega razmerja z naročiteljem) si je prizadeval posrednik. Okoliščina, da gre za povezani osebi, je v skladu z omenjenim stališčem za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka torej vsekakor relevantna.

10. Tožena stranka je s podpisom Business Consultant Agreement-a in Mandatne pogodbe št. 1 izrecno potrdila, da je lastnica Hotela X. Višje sodišče ne sledi trditvi tožene stranke, da tožeči stranki ni dala nobenih podatkov za sestavo obeh pogodb in da so vsi udeleženci ves čas (to bi pomenilo torej tudi v času sklenitve pogodb, op. s.) vedeli, da je lastnik Hotela X. izključno družba A. d. o. o. Te navedbe so namreč nelogične. Če je zemljiškoknjižni lastnik Hotela X. družba A. d. o. o., je to podatek, ki je zapisan v javnih evidencah in (edino) ta podatek bi tretja oseba, v konkretnem primeru tožeča stranka, lahko samostojno pridobila. Drugačne podatke o lastništvu, kot so bili naposled zapisanih v obeh pogodbah, bi torej po edini logični interpretaciji tožeči stranki lahko posredovala le tožena stranka oziroma v njenem imenu njen zakoniti zastopnik B. B. Prav tako pa ni logično, da bi v obeh pogodbah kot lastnik X. izrecno bila zapisana tožena stranka, ki to ni bila, a naj bi obe pravdni stranki za to neskladje vedeli. Kakšen smisel naj bi imel tak zapis, ni jasno.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo in kot že rečeno, tožena stranka temu konkretno niti ni nasprotovala, da je imela tožeča stranka posredniško vlogo pri sklenitvi pogodbe o zakupu med družbama A. d. o. o. in B. d. o. o. Ta ugotovitev torej utemeljuje obstoj t. i. psihološke povezanosti med delovanjem tožeče stranke in sklenjeno pogodbo o zakupu. Ob upoštevanju zgoraj opredeljenega stališča pravne teorije pa psihološka povezanost posrednika upravičuje do plačila tudi v primeru, ko dejansko druga oseba sklene pogodbo v interesu naročitelja iz posredniške pogodbe. Okoliščina, da neka druga oseba v interesu naročitelja sklene pogodbo, pri kateri je posredoval posrednik, kaže na naročnikovo izogibanje obveznosti plačila provizije. Po presoji višjega sodišča okoliščine obravnavane zadeve, kot so bile opredeljene v prejšnji točki, v povezavi z ugovori tožene stranke kažejo na prav takšno stanje. S tem torej, ko je zakoniti zastopnik tožene stranke pogodbo o zakupu sklenil kot zakoniti zastopnik povezane druge osebe – družbe A. d. o. o., čeprav je predhodno posredniško pogodbo sklenil v imenu tožene stranke, pri čemer je po logiki stvari edino on lahko tožeči stranki posredoval informacije o njenem domnevnem lastništvu Hotela X., je jasno, da gre pri ugovoru, da se odložni pogoj iz posredniške pogodbe ni izpolnil, za izogibanje obveznosti plačila provizije. Takšnemu ravnanju pa pravnega varstva ni mogoče nuditi.

12. Prvi odstavek 7. člena Obligacijskega zakonika – OZ določa, da je treba pravice iz obligacijskih razmerij izvrševati v skladu s temeljnimi načeli tega zakonika in z njihovim namenom. V prvi vrsti je treba tu opozoriti na določbo prvega odstavka 5. člena OZ, da je treba tako pri sklepanju obligacijskih razmerij kakor tudi pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij spoštovati načelo vestnosti in poštenja. V prejšnjih točkah že opredeljene okoliščine jasno kažejo na to, da nobene od omenjenih določb tožena stranka ni spoštovala. Zato je torej tudi v tem primeru, ko je pogodbo o zakupu z osebo, ki jo je z zakonitim zastopnikom povezanih družb spravila v stik tožeča stranka, slednja v posledici svojega posredovanja upravičena do plačila provizije, čeprav pogodbe o zakupu kot pogodbeno določenega pogoja za plačilo provizije ni sklenil njen izrecno navedeni sopogodbenik, temveč z njim povezana oseba.

13. Višine prisojene terjatve tožena stranka v pritožbi niti ni konkretno izpodbijala, zato višje sodišče v tem delu v celoti soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Na podlagi vsega navedenega se odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku izkaže za pravilno.

14. Tožena stranka se je zoper odločitev o stroških postopka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na pravilnost te odločitve soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

15. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške ter je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Na podlagi priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife – OT je višje sodišče tožeči stranki priznalo 1.875 točk za pritožbo in 28,75 točk materialnih stroškov, skupno 1.903,75 točk. Višjih stroškov tožeči stranki ni priznalo, saj zanje ni pravne podlage. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 1.393,55 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 V času odločanja o pritožbi je tožena stranka spremenila svoj naziv, poslovni naslov, edinega družbenika in zakonitega zastopnika. 2 Grilc, P., v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), GV Založba, Ljubljana 2004, 4. knjiga, str. 547-548.