Jedro

Sodišče lahko zavrne le dokazni predlog stranke, ki je namenjen ugotavljanju dejstva, ki za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilno; dokazni predlog, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva; in dokazni predlog, za katerega oceni, da njegova izvedba ne bi mogla vplivati na odločitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijano sodbo se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v skupni višini 48.405,94 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 7.511,27 EUR od vložitve tožbe 14.2.2005 dalje do plačila od zneska 40.894,68 EUR pa od izdaje sodbe do plačila vse v 15-ih dneh. Zavrnilo je še zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačevati tožniku rento v znesku 208,65 EUR mesečno in to vključno od meseca marca 2005 dalje, pri čemer posamezni znesek zapade v plačilo od petnajstega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti do plačila. V dokaznem postopku je prebralo listine, ki jih je predložil tožnik in tožnika zaslišalo kot stranko. Ostale dokazne predloge pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da bi bilo zasliševanje predlaganih prič po tolikšnem času od dogodka (skoraj osem let) neresno, saj ni življenjsko pričakovati, da bi se priče spomnile kaj več, kot to, kar je o njihovih zaznavah že zapisano v uradnem zaznamku PP z dne 3.2.2000; izvedenca cestnoprometne stroke in izvedenca medicinske stroke pa ni postavilo zato, ker tožnik ni navedel nobenih konkretnih podatkov o nastanku trka, sledovih in podobno, zato ni mogoče analizirati konkretnega dogajanja in bi oba izvedenca, če bi ju postavila, lahko podala le domneve, kaj bi se lahko zgodilo. O verjetnosti nastanka škode glede na samo poškodbo pa je podal mnenje že dr. V. V obrazložitvi sodbe zato analizira pisno gradivo in izpoved tožnika ter na podlagi splošnega znanja, ki ga ima sodnik, ki je o zadevi odločal, zaključi, da bi tožnik v primeru trka vozila poleg direktne poškodbe utrpel še druge poškodbe in da izkustveno ni mogoče, da bi bil tožnik udarjen v desno nogo, ker je ob hoji naprej normalno leva noga. V kolikor pa bi se tožnik obračal, kot je trdil in bi mu desna noga zastala, pa bi bil nujno poškodovan še kakšen drug del telesa. Tožniku sodišče ne verjame, ker je njegova izpoved vprašljiva, saj je bil v času škodnega dogodka močno vinjen in je zato vprašljiva realnost doživetega in opisanega z njegove strani.

Zoper sodbo je vložil tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, predvsem pa je sodišče kršilo določbo 8. člena ZPP in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče pravilno navaja, da je njegovo dokazno breme o nastanku in vzroku nezgode. Tega se je tudi zavedal, saj je o tem podal navedbe, ki pa mu jih v postopku ni uspelo dokazati, ker sodišče dokazov ni izvajalo. V dokaznem postopku je zaslišalo samo tožnika in vpogledalo listinske dokaze, vse ostale dokazne predloge pa je zavrnilo. Takšno postopanje ni bilo pravilno, saj ne zadoščajo uradni zaznamki, ki jih je policist napisal o razgovorih z osebami, ki so predlagane kot priče. Nesprejemljiva je dokazna ocena njegove izpovedi. Tožnik je ves čas zatrjeval in na naroku tudi ustrezno dokumentiral, da je hodil skrajno desno, da ga je neznano vozilo podrlo ob sicer neugodnih vremenskih razmerah in mu povzročilo hude telesne poškodbe. Teh trditev ni mogel dokazati, ker mu sodišče tega ni dopustilo. Sodišče ne more verodostojnosti njegove izpovedi primerjati samo s tem, kar je zapisano v uradnem zaznamku policista o razgovoru s posameznimi osebami. Policista, ki je sestavil uradni zaznamek, ni niti zaslišalo. Prav tako bi moralo zaslišati osebe, s katerimi je razgovore opravil. Zato je dokazna ocena nesprejemljiva in v nasprotju s pravili ZPP. Policist ni očividcev zasliševal, napisal je samo svoje subjektivne zaznave oz. zapiske o vsebini domnevnih razgovorov. Sodišče pa bi dokaze moralo izvajati in jih oceniti tako, kot določa 8. člen ZPP. V sodbi ni bila narejena vestna in skrbna presoja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Tudi dejansko stanje je ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj je bil pomanjkljivo izveden dokazni postopek. Izvedeni dokazi pa so napačno ocenjeni. Sodišče se je pri odločanju postavilo tudi v vlogo izvedenca cestnoprometne stroke in izvedenca medicinske stroke, saj je tudi ta dva dokazna predloga kot nepotrebna zavrnilo, ker je samo odločitev zapolnilo z lastnimi izkušnjami in znanjem na področju medicine in prometa. Vendar bi se v postopku lahko le izvedenec medicinske stroke izjasnil o tem, na kak način so lahko nastale konkretne poškodbe tožnika, kako si razlaga odsotnost drugih resnih poškodb in vse ostalo, kar bi bilo pomembno za konkretno situacijo. Izvedenec cestnoprometne stroke pa bi moral opraviti ogled kraja dogodka in podati mnenje o tem, ali je lahko prišlo do takšne prometne situacije, kot je tožnik zatrjuje. Nesprejemljiv je zaključek o hudi vinjenosti tožnika, čeprav v tej smeri ni nobenega objektivnega dokaza. Zgolj ugibanje sodišča pa je, kaj bi priče po tolikem času lahko izpovedale. Vse te zaključke bi lahko sodišče sprejelo šele, če bi izvedlo predlagane dokaze. Ker ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, je zmotno uporabljeno tudi materialno pravo, zato tožnik predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 213. člena ZPP odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, sodišče. Kot se je sodna praksa že izrekla pa mora načeloma sodišče predlagane dokaze izvesti, saj pomeni nedopustna zavrnitev dokaznega predloga kršitev pravice do izjave v postopku. Sodišče zato ne more po prosti presoji sklepati, katere dokaze bo izvedlo, katere pa bo zavrnilo. Ta presoja je omejena z ustavnim načelom iz 22. člena, ki vsakemu omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in interesih (VS RS II Ips 189/2001). Sodišče lahko zavrne le dokazni predlog stranke, ki je namenjen ugotavljanju dejstva, ki za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilno; dokazni predlog, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva; pa dokazni predlog, za katerega oceni, da njegova izvedba ne bi mogla vplivati na odločitev.

V konkretni zadevi ne gre za takšne dokazne predloge. Tožnik je v tožbi predlagal izvedbo dokazov za ugotovitev odločilnih dejstev temelja te odškodninske pravde. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja, da je sodišče določene dokazne predloge zavrnilo z obrazložitvijo, da zasliševanje prič ni več primerno zaradi poteka daljšega časovnega obdobja od škodnega dogodka in zato naj ne bi bilo življenjsko pričakovati, da bodo kaj pomembnega vedele iz svojega spomina. Takšno vnaprejšnje ocenjevanje, kaj bi priče lahko v tem sporu vedele povedati, ni dopustno, zato pritožba utemeljeno v tem delu očita kršitev postopka. Vsekakor bi moralo sodišče predlagane priče zaslišati, saj zapis njihovih izjav v uradnem zaznamku, ki ga je napisal policist, tega dokaza ne more nadomestiti. Pritožba pa ima prav tudi v navedbi, da sodnik v tem postopku ob trditvah tožnika, kako je prišlo do nesreče, ne more s svojimi izkušnjami iz drugih postopkov nadomestiti izvedbe dokaza z izvedencem cestnoprometne stroke. O tem, ali se je nesreča lahko pripetila na način, kot ga zatrjuje tožnik, ali pa je to povsem izključeno, bi lahko podal mnenje le izvedenec po ogledu kraja dogodka (in ev. rekonstrukciji dogodka), saj gre za strokovno znanje, s katerimi sodišče ne razpolaga. Tudi dejstvo, da ne obstajajo objektivne sledi, ne utemeljuje zavrnitve tega dokaznega predloga. Izvedenec bo s svojim strokovnim znanjem že na podlagi izpovedi tožnika in ogleda kraja dogodka lahko sodišču strokovno pojasnil okoliščine, ki so v tem sporu sporne in o katerih je v izpodbijani sodbi sodišče zavzelo stališče, brez da bi tožniku dalo možnost obravnave. Tudi stališče, da bi tožnik, če bi se nezgoda pripetila tako, kot jo on zatrjuje, utrpel še druge poškodbe, presega strokovno znanje, s katerim razpolaga sodišče in bi se o tem moral izjaviti izvedenec medicinske stroke. Ker ima torej pritožba prav, da sodišče prve stopnje ni korektno izpeljalo dokaznega postopka, saj bi moralo izvesti predlagane dokaze, kršitev določbe 213. člena ZPP pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče moralo izpodbijano sodbo po 1. odst. 354. člena ZPP razveljaviti in vrniti zadevo v novo odločanje.

Nadaljnji napotki niso potrebni, saj so razvidni že iz gornje obrazložitve. Sodišče mora izpeljati korekten dokazni postopek, v katerem bo izčrpalo vse možnosti za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Šele na podlagi izvedbe dokazov o relevantnih dejstvih in njihove ocene v skladu z 8. členom ZPP bo o zadevi lahko pravilno odločilo.

Odločba o stroški pritožbenega postopka temelji na členu 165 ZPP.