Jedro

Glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZUP se kot del popolne vloge lahko štejejo tudi dokazila, vendar le v primeru, če jih kot del popolne vloge zahteva predpis. Če ne gre za taka dokazila, ne gre za nepopolno vlogo, ampak mora organ upoštevati 140. člen ZUP, ki v drugem odstavku določa, da mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Toženka bi tožnika zato morala pozvati, naj predloži ustrezna dokazila o izpolnjevanju pogojev za izjemno dodelitev BPP, ne glede na to, da tožnik v vlogi konkretnih stroškov ni navajal.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2798/2011 z dne 21. 10. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Zahtevek tožene stranke za plačilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v postopku vložitve tožbe v zvezi z zapuščinskim postopkom, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

Iz obrazložitve je razvidno, da je toženka prošnjo za dodelitev BPP zavrnila, ker povprečni mesečni dohodek tožnika presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka tj. 461,22 EUR, ki je v 13. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) določen kot finančni cenzus za pridobitev brezplačne pravne pomoči, in ker naj v obravnavanem primeru ne bi bili izpolnjeni pogoji iz 22. člena ZBPP za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči. Toženka je ugotovila, da znaša tožnikov mesečni dohodek 477,42 EUR in da tožnik ni izkazal družinskih razmer, zdravstvenega stanja ali izrednih finančnih obveznosti, ki bi ga bremenile, ali drugih razlogov, na katere ni mogel oziroma ne more vplivati in se je zaradi njih znašel v položaju materialne ogroženosti.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je invalid I. kategorije zaradi duševne bolezni in da živi v hudi materialni ogroženosti, ki mu kot invalidu onemogoča človeka vredno življenje. Predlaga oprostitev plačila stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo med drugim pojasnjuje, da duševna bolezen sama po sebi prosilcu ne daje pravice do BPP, če ima dohodke oziroma prejemke, ki presegajo finančni cenzus iz 13. člena ZBPP, dodelitev izjemne BPP po 22. členu ZBPP pa je pogojena s stroški, ki prosilcu nastajajo zaradi stopnje invalidnosti oziroma duševne bolezni. V zvezi s tem navaja, da tožnik stroškov, ki bi mu zaradi duševne bolezni oziroma invalidnosti nastajali, ne v prošnji ne v tožbi ni navajal ne uveljavljal. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožnik v vlogi z dne 28. 11. 2011 navaja, da je samo po sebi razumljivo, da invalid potrebuje pomoč drugih ljudi in zdravstvene storitve, ki jih ne krije zdravstveno zavarovanje. Zaradi psihične krize naj bi se te potrebe še povečale.

Tožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP obravnavala najprej z vidika finančnega položaja in ugotovila, da tožnikovi prejemki presegajo finančni cenzus iz drugega odstavka 13. člena ZBPP. Tožnik v tožbi sicer navaja, da živi v hudi materialni ogroženosti in v veliki revščini, podatkov o njegovih prejemkih iz naslova pokojnine, ki jih je toženka upoštevala pri odločanju, pa ne izpodbija. Ne ugovarja niti podatku o višini dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnikovih prejemkov, je tudi po presoji sodišča pravilna ugotovitev toženke, da pogoj za odobritev BPP iz drugega odstavka 13. člena ZBPP ni izpolnjen.

Toženka je ugotavljala tudi izpolnjevanje pogojev za izjemno odobritev BPP iz 22. člena ZBPP, vendar je ugotovila, da tožnik ni izkazal okoliščin, ki bi lahko bile podlaga za odobritev te vrste BPP. Ker je torej štela, da je v obravnavanem primeru treba ugotavljati izpolnjevanje pogojev tudi za to vrsto BPP, je njen ugovor, da tožnik teh stroškov ni uveljavljal, neutemeljen. Po drugi strani je neutemeljeno tudi tožnikovo stališče, da invalidnost že sama po sebi izkazuje stroške, ki utemeljujejo BPP. Kljub temu je po presoji sodišča preuranjena ugotovitev toženke, da tožnik izpolnjevanja pogojev za izjemno odobritev BPP ni izkazal. V skladu s prvim odstavkom 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora vloga obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava, predvsem sestavine, ki so naštete v nadaljevanju te določbe. Po drugem odstavku istega člena mora vloga vsebovati tudi druge sestavine, ki jih določa zakon ali drug predpis. Glede na določbo tretjega odstavka istega člena se kot del popolne vloge lahko štejejo tudi dokazila, vendar le v primeru, če jih kot del popolne vloge zahteva predpis. Če ne gre za taka dokazila, ne gre za nepopolno vlogo, ampak mora organ upoštevati 140. člen ZUP, ki v drugem odstavku določa, da mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek.

Katere so sestavine popolne vloge, mora torej določiti predpis. Ne ZBPP ne Pravilnik o obrazcu prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne določata, katere listine morajo biti priložene prošnji za dodelitev BPP. Omenjeni pravilnik v prvem odstavku 5. člena pravi le, da mora prosilec predložiti vsa dokazila, ki jih od njega zahteva organ. V skladu z drugim odstavkom 20. člena ZBPP ugotavlja premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov pristojni organ za BPP, ki po uradni dolžnosti pridobi potrebne podatke iz uradnih evidenc državnih organov in drugih oseb javnega prava, iz evidenc bank ter na podlagi računov imetnikov vrednostnih papirjev, ki jih vodi centralna klirinško – depotna družba. Kadar pa pristojni organ podatkov o premoženjskem stanju prosilca in družinskih članov ne more pridobiti sam, jih mora predložiti prosilec (tretji odstavek istega člena).

Glede na tako ureditev bi morala toženka tožnika pozvati, naj predloži ustrezna dokazila o izpolnjevanju pogojev za izjemno dodelitev BPP, ne glede na to, da tožnik v vlogi konkretnih stroškov ni navajal. Ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne iz upravnih spisov pa ne izhaja, da bi toženka tožnika v obravnavani zadevi pozvala, naj vlogo ustrezno dopolni. Šele če tožnik dokazil o izpolnjevanju pogoja iz 22. člena ZBPP kljub pozivu ne bi predložil, bi toženka lahko prošnjo zaradi neizkazovanja pogojev zavrnila. Po navedenem je bila zaradi nepravilne uporabe 66. in drugega odstavka 140. člena ZUP storjena kršitev pravil upravnega postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega upravnega akta.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena), v katerem naj organ pri odločanju upošteva tudi določbe 67. člena in drugega odstavka 140. člena ZUP ter tožnika pozove, naj predloži dokazila o stroških, ki jih organ lahko upošteva pri odločanju o upravičenosti do izjemne oblike brezplačne pravne pomoči. Tožnik je v zadevi predlagal, naj ga sodišče oprosti plačila stroškov tega postopka. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da se v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, torej tudi v upravnem sporu zoper odločbo o BPP, na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) taksa ne plačuje. Ker v postopku niso nastali drugi stroški, ki bi jih bil tožnik dolžan plačati, ni podlage za odločanje o njegovem predlogu.

K 2. točki izreka Sodišče je zahtevek toženke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo, ker zanj glede na tretji in četrti odstavek 25. člena ZUS-1 ni pravne podlage, za primer iz prvega oziroma sedmega odstavka istega člena pa v obravnavani zadevi ne gre.