Jedro

Tožena stranka je pravilno ocenila tožnikove razloge za zapustitev izvorne države kot nepomembne za priznanje mednarodne zaščite. Pri tem se je opredelila do vseh informacij o izvorni državi, tudi do tistih, ki so jih predložili tožnikovi pooblaščenci in na katere se tožnik ponovno pavšalno sklicuje v tožbi, in pravilno presodila, da tožnik izvorne države ni zapustil zaradi uveljavljanih objav. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno tožnikovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi pete alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. Iz obrazložitve je uvodoma razvidno, da je tožnik v Republiko Slovenijo prišel z letalom iz Črne gore. Istovetnost je izkazal s potnim listom, imel pa je tudi ponarejeno belgijsko bivalno dovoljenje. Za mednarodno zaščito je zaprosil zaradi političnega režima v izvorni državi; navedel je namreč, da ga zaradi njegovega mnenja ogrožata policija in varnostna služba.

3. Ob vložitvi prošnje je tožena stranka tožnika obvestila, da je Maroko uvrščen na seznam varnih izvornih držav. Tožnik je med drugim povedal, da je Berber in pojasnil, kako je prišel v Slovenijo. Maroko je zapustil zaradi nasprotovanja režimu, zaradi česar je moral junija 2015 za eno leto v zapor. Na facebooku je namreč pisal o skorumpiranosti maroške vlade, vendar teh člankov nima. Trdil je, da so ga policisti poniževali in mučili ter da je bil po izpustitvi iz zapora izpostavljen pritiskom policije in varnostne službe, zaradi česar je hotel zapustiti državo. Rečeno mu je bilo, da bo zaprt za deset let, če bo nadaljeval s kritiziranjem. Vendar je še nekaj časa delal, da bi lahko kupil letalsko karto, ki je stala 600 EUR. Izjavil je, da bi bil ob vrnitvi obsojen na dolgo zaporno kazen, če bi ostal v Maroku, pa bi se moral pretvarjati, da podpira kralja.

4. Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da mu ni uspelo pridobiti na facebooku objavljenih člankov, saj so bili izbrisani. Med drugim je pojasnil, da je v Maroku živel v stanovanju skupaj s svojo ženo, sinom, materjo in bratovo družino. Zaslužil je dovolj za preživetje, Maroko pa je zapustil zaradi splošno prisotne korupcije, tudi na zdravstvenem področju. Zato je na facebooku pisal o ministrih, ki so po njegovem mnenju krivi za nastalo situacijo. Meni, da je policija ponaredila listine, iz katerih je razvidno, da je poniževal javne funkcionarje, delal brez dovoljenja in podobno. Kljub temu, da teh dejanj ni priznal, je bil obsojen na enoletno zaporno kazen, in sicer do 15. 6. 2016. Po izpustitvi je na facebooku pisal o razmerah v zaporu. Zatem sta ga na ulici ustavila policista in mu dejala, da bo zaprt za deset let, če bo nadaljeval s pisanjem. Opozoril ni upošteval, dobival je vedno manj dela, saj je ugotovil, da nekdo vpliva na turistične agencije, kjer je delal kot vodič. Zato je poleti 2016, ko so se začele tudi njegove finančne težave, začel razmišljati, da bi zapustil državo. Konec leta 2016 pa mu je znanec rekel, da mora prenehati s pisanjem, če še želi delati. To so mu do leta 2018 rekli še približno petkrat, jeseni pa je odšel v Turčijo.

5. V nadaljevanju osebnega razgovora je tožnik pojasnil, da ne ve, kje je vabilo na zaslišanje na policijski postaji, predložil pa je slike, iz katerih naj bi bile razvidne poškodbe, ki jih je utrpel na policijskem zaslišanju. Izjavil je, da v zaporu sicer ni imel težav in da ga niso tepli. Sodbe ne more pridobiti, saj bi jo lahko »dvignil« le osebno, ko je bil obsojen pa mu tudi niso dali nobenega papirja. V nadaljevanju je pojasnil, da sodbe ne more dobiti, saj ga je zastopal odvetnik, ki mu ga je določila država. Menil je, da bi utegnilo biti drugače, če bi si odvetnika izbral sam. Maroko se je odločil zapustiti zaradi nadlegovanja in strahu pred desetletno zaporno kaznijo, zaradi sladkorne bolezni pa bi se rad tudi zdravil. Iz Maroka je odšel v Turčijo, kjer sta ga poleti 2019 dve osebi, od katerih je bil eden Maročan, napadli z nožem. Poudaril je, da so njegovo življenje v Maroku ogrožali funkcionarji in policija, v primerru vrnitve bi ga zaprli za deset let. Če bi prenehal s pisanjem sicer ne bi bil preganjan, vendar pa bi živel kot izdajalec.

6. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da so v obravnavani zadevi razlog za zapustitev izvorne države tožnikove težave s policijo in maroškimi funkcionarji, ker je na facebooku objavljal članke proti režimu. Zato je po uradni dolžnosti preverjala na svetovnem spletu splošno dostopne informacije in s tem v zvezi navedla pet virov (našteti so na četrti strani izpodbijane odločbe). Presodila je, da je iz njih sicer razvidna verjetnost kazenskega pregona v Maroku zaradi objav na družabnih omrežjih, naperjenih proti režimu. Vendar pa je po njenem mnenju iz navedenih člankov prav tako razvidno, da je bila obsojencem izrečena in vročena pisna sodba, da so vse osebe točno navedle, kaj so pisale in zaradi česar so bile obsojene ter da je takšna pisanja pridobilo tudi sodišče in jih uporabilo v kazenskem postopku. Iz proučenih informacij še izhaja, da policija za vdor v stanovanje ali računalniški sistem posameznika potrebuje pisno odredbo sodišča. Tožena stranka je poudarila, da je Maroko podpisnica Konvencije OZN proti mučenju, zaradi česar mora spoštovati prepoved mučenja in druge oblike trpinčenja ter pravico do pravičnega sojenja.

7. Navedene informacije je tožena stranka posredovala tožnikovim pooblaščencem, ki so v odgovor predložili svoja poročila o izvorni državi. Iz njih je po presoji tožene stranke prav tako razvidno, da javno nestrinjanje z režimom sicer lahko pomeni kazenski pregon, vendar na podlagi dokaznega gradiva (objave na facebooku in v časopisih), obsojencem pa je bila vročena pisna sodba, zoper katero so imeli pravico do pritožbe.

8. Zato je tožena stranka sprejela stališče, da bi tožnik lahko pridobil kakršnekoli dokaze, kot so vabilo na zaslišanje na policijsko postajo (trdi, da je bil trikrat vabljen), sodbo sodišča in članke ali objave, če bi res imel zatrjevane težave. Menila je, da glede na proučene informacije ni razlogov, da sodbe ne bi prejel, zaradi česar je neverjetno njegovo pojasnilo, da mu sodba ni bila vročena le zato, ker mu je bil pravni zastopnik postavljen po uradni dolžnosti. Presodila je še, da tožnik, če bi bil res tako iskana oseba, da bi mu v primeru vrnitve grozila desetletna zaporna kazen, ne bi mogel zakonito zapustiti države (z letališča v Casablanci).

9. Tožena stranka je v nadaljevanju menila, da iz predloženih slik ni razvidno, da bi imel tožnik kakršnekoli poškodbe, ki naj bi mu jih povzročili policisti potem, ko naj bi ga ugrabili. Tudi če bi bile poškodbe razvidne, pa po presoji tožene stranke ni jasen njihov nastanek, saj zgolj s tem povezana tožnikova trditev ne zadostuje. Menila je, da verjetnost ugrabitve zmanjšuje tudi ugotovitev, da Maroko kriminalizira mučenje in da morebitno na tak način pridobljeno priznanje na sodišču ni dopustno.

10. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je še razvidno, da so tožnikove navedbe manj verjetne tudi zato, ker naj bi z objavami po facebooku nadaljeval tudi po izpustitvi iz zapora, vse do leta 2018, vendar ni predložil nobenega s tem povezanega članka. Po presoji tožene stranke prav tako niso verjetne tožnikove izjave, da bi ga prenehali preganjati, če člankov ne bi več pisal. To bi namreč pomenilo, da za pretekla pisanja (od maja 2016 dalje) ne bi odgovarjal, kljub temu da je iz proučenih informacij o izvorni državi razvidno, da so bili ljudje obsojeni ravno zaradi pisanj, usmerjenih proti oblasti. Zato se tožena stranka ni strinjala niti s tožnikovo izjavo, da bi bil v primeru vrnitve obsojen na desetletno zaporno kazen.

11. V nadaljevanju je tožena stranka še pojasnila, da tožnik ni uspel prepričljivo odgovoriti na njeno stališče o neverjetnosti njegovih navedb. Zato je dvomila v obstoj dogodkov, ki naj bi bili ključni, da je tožnik zapustil izvorno državo. Pripomnila je, da je ob odsotnosti listinskih dokazov, ki bi utemeljevali prosilčev strah pred preganjanjem, temeljno dokazno sredstvo le njegova izjava, skladnost danih izjav pa je najpomembnejši element pri oceni prosilčeve verodostojnosti. Glede na navedeno je tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrnila na podlagi pete alineje 52. člena ZMZ-1, saj so njegove navedbe očitno nedosledne, protislovne, lažne, malo verjetne in v nasprotju z dovolj preverjenimi informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1. 12. Ob upoštevanju neverodostojnosti tožnikovih izjav in odsotnosti dokazov je tožena stranka presodila, da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Ugotovila je še, da tožnik ni uveljavljal resne škode zaradi resne in indvidualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, saj ni navedel, da bi bila varnostna situacja v kraju, kjer je živel, na splošno slaba.

13. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb upravnega postopka.

14. Ne strinja se s presojo tožene stranke o neverodostojnosti in neskladnosti njegovih navedb in se s tem v zvezi sklicuje na zapisnik z dne 7. 2. 2020. Trdi, da tožena stranka ni upoštevala dokumenta PIC-a z dne 28. 2. 2020, katerega vsebino povzema. Poudarja, da so med priloženimi informacijami tudi poročila najbolj verodostojnih organizacij na podorčju mednarodne zaščite kot so UNHCR, Amnesty International, Human Rigts Watch in ECRE. Zato meni, da obstaja utemeljena domneva o sistemskem kršenju človekovih pravic v Kraljevini Maroko. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa (pravilno odločbe) in ugoditev njegovi prošnji za mednarodno zaščito, podrejeno pa vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek.

15. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Pojasnjuje, da tožnik v tožbi povzema informacije o izvorni državi, ki jih je predložil že v upravnem postopku in v zvezi s katerimi je bilo v izpodbijani odločbi že sprejeto stališče. Poudarja, da bi tožnik lahko svoje težave, če bi jih res imel, dokazal s pozivi policije na zaslišanje ali objavljenimi članki. Prav tako ni jasno, kako je lahko zakonito zapustil izvorno državo, če je res tako iskan s strani maroških varnostnih organov.

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

18. Izpodbijana odločba temelji na peti alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če so prosilčeve navedbe očitno nedosledne, protislovne, lažne, malo verjetne in v nasprotju z dovolj preverjenimi informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona, zaradi česar je njegova prošnja očitno neprepričljiva glede trditve, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

19. Tožena stranka je svojo presojo o mali verjetnosti tožnikovih izjav oprla na razlike, ki jih je ugotovila s primerjavo navedenih izjav in informacij o izvorni državi, pridobljenih po uradni dolžnosti in vloženih s strani tožnikovih pooblaščencev. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik na to opozorjen in da je s tem imel možnost pojasniti, zakaj navedeno stališče tožene stranke ni pravilno.

20. Zato je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno ocenila tožnikove razloge za zapustitev izvorne države kot nepomembne za priznanje mednarodne zaščite. Pri tem se je opredelila do vseh informacij o izvorni državi, tudi do tistih, ki so jih predložili tožnikovi pooblaščenci in na katere se tožnik ponovno pavšalno sklicuje v tožbi, in pravilno presodila, da tožnik izvorne države ni zapustil zaradi uveljavljanih objav. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno tožnikovo zatrjevanje1 utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Na drugačno stališče pa ne morejo vplivati niti pavšalne in zato neupoštevne tožnikove tožbene navedbe, da »je v postopku za priznanje mednarodne zaščite natančno in logično obrazložil razloge za mednarodno zaščito.«

21. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zato ni odločilo v sporu polne jurisdikcije.

22. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, ki pa po oceni sodišča ni potrebno in bi bilo samo sebi namen, saj je v upravnem postopku podal izjavo tako ob vložitvi obeh prošenj za mednarodno zaščito kot tudi v osebnem razgovoru. Tudi sicer je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno dejansko stanje (tožnik v tožbi celo ponavlja svoje navedbe v upravnem postopku), ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1. 1 Sodišče zgolj pojasnjuje, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Predpostavlja se prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve).