Up-549/03 - 5

14. 11. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 28. oktobra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 858/2003 z dne 18. 7. 2003 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 783/2003 z dne 2. 7. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča, s katerim je to sodišče zavrnilo pritožnikov predlog za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu zaradi denacionalizacije. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe (prepovedi razpolaganja z nepremičnino) zavrnilo, ker pritožnik ni vsaj verjetno izkazal, da je upravičen do vračila nepremičnine in da je podjetje zavezano za njeno vrnitev.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je bila pravna oseba (B. B., d.d., Z.) v tem postopku privilegirana, saj naj bi tako upravni organi kot obe sodišči sledili le njenim navedbam in predlaganim dokazom, pritožnikovim pa ne. Pritožniku naj bi tudi ne bile priznane enake možnosti za izdajo začasne odredbe kot drugim denacionalizacijskim upravičencem. Pritožnik zato meni, da so mu bile kršene pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Izpodbijane odločbe naj bi temeljile na nepravilno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava. Nepremičnine naj bi bile podržavljene fizičnim osebam, po določbah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - ZDen) pa naj bi bilo z vložitvijo zahteve za denacionalizacijo zagotovljeno varstvo pravic in pravnih koristi predlagateljev oziroma denacionalizacijskih upravičencev. Zato naj bi bila z izpodbijano odločitvijo pritožniku kršena tudi pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

B.

3.V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijani posamični akt preizkusi le glede vprašanj, ali so bile z njim kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnik sicer zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena ter iz 22., 23. in 33. člena Ustave, vendar teh kršitev z navedbami, s katerimi utemeljuje, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, in z zatrjevanjem, da je izpodbijana odločitev napačna, ne izkaže.

Ustavno sodišče namreč ni instanca rednim sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter se ne spušča v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

4.Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi bil lahko relevanten očitek pritožnika, da sta sodišči pristransko odločili v korist B. B. Vendar so ti očitki povsem pavšalni in očitno neutemeljeni. Za odločitev v zadevi bistvene dejanske okoliščine in pravna stališča sta sodišči prve in druge stopnje dovolj izčrpno obrazložili, prav tako sta se opredelili do bistvenih navedb pritožnika. Stališčem, ki sta jih zavzeli sodišči, tudi ni mogoče očitati očitne napačnosti oziroma samovolje. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ni uspel, pa še ne zadošča za sklep o kršitvi pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in tudi ne za sklep o kršitvi načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

Prav tako zgolj dejstvo, da odločitev sodišča ni v korist pritožnika, še ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

5.Z izpodbijanimi sklepi pritožniku tudi ni bila kršena ustavna pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pravica do zasebne lastnine bi mu bila lahko kršena, če bi izpodbijana sklepa temeljila na takšnem pravnem stališču oziroma na takšnem razumevanju zakona, ki je nezdružljivo z navedeno ustavno pravico. Tega pa pritožnik z navedbami, s katerimi utemeljuje svoje stališče, da je zahteva za denacionalizacijo utemeljena in da so pogoji za izdajo začasne odredbe izpolnjeni, ne izkaže.

Pritožnik namreč zmotno meni, da je sodišče ugotovilo, da je njegov zahtevek za denacionalizacijo neutemeljen. Izpodbijana odločitev se namreč ne nanaša na zavrnitev zahteve za denacionalizacijo, temveč na zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Iz obrazložitev izpodbijanih sklepov je razvidno, da sta sodišči svojo odločitev oprli na ugotovitev, da pritožnik ni verjetno izkazal, da bo nepremičnina vrnjena v naravi in da bo za vračilo zavezana družba A. A., ker ni ne izkazal ne navajal, da bi v postopku lastninskega preoblikovanja v zakonskem roku zahteval zavarovanje svojega zahtevka za denacionalizacijo. Že Upravno sodišče je pritožniku pojasnilo, da bi svoj denacionalizacijski zahtevek lahko zavaroval le na predpisan način. Gre za način zavarovanja denacionalizacijskih zahtevkov, kot ga je določal Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. - v nadaljevanju ZLPP). Člen 15 ZLPP pa je določal, da pripada upravičencu le odškodnina v obveznicah, če v roku iz 11. člena ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po 10. členu. Ustavno sodišče je te določbe ZLPP že presojalo z odločbo št. U-I-147/93 z dne 19. 1. 1995 (Uradni list RS, št. 18/95 in OdlUS IV, 5). Ugotovilo je, da niso v neskladju z Ustavo. V tem postopku bi torej za zatrjevane kršitve človekovih pravic lahko šlo, če bi bila pritožniku zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe kljub pravočasno vloženi zahtevi za izdajo začasne odredbe po ZLPP. Pritožnik pa niti v ustavni pritožbi ne zatrjuje, da bi predlog za izdajo začasne odredbe po določbah ZLPP sploh vložil, niti ne zatrjuje, da je bila v drugih primerih začasna odredba izdana ne glede na pravočasen predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP. Zato je tudi očitek o neenakem obravnavanju v primerjavi z drugimi denacionalizacijskimi upravičenci očitno neutemeljen. Očitek, da je sodna odločba nepravilna in nezakonita pa, tudi če bi bil utemeljen, še ne izkazuje kršitve katerekoli človekove pravice in temeljne svoboščine.

6.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan