Jedro

Zamudna sodba temelji na neudejanjenju toženčeve pravice do kontradiktornega sojenja. Ker pa je treba pravice uresničevati v skladu z zakonom, pomeni vložitev procesno neupoštevnega odgovora na tožbo neuresničenje pravice do kontradiktornosti in s tem položaj, v katerem sodišče izda zamudno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugodilo tožbenem zahtevku na ugotovitev, da predstavljajo kupnina od prodanega stanovanja na naslovu L. 81 v znesku 16.950.000,00 SIT, osebni avtomobil Fiat ter oprema stanovanja (pohištvo kuhinje, dnevne sobe in spalnice) skupno premoženje pravdnih strank, njuna deleža na njem pa znašata za vsakega do 1/2. Toženi stranki je sodišče naložilo, naj tožniku izroči 1/2 kupnine, ki jo je prejela ob prodaji stanovanja, da ji dalje plača odškodnino za odtujeno vozilo v znesku 743.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2002 dalje in odškodnino za odtujeno opremo stanovanja v znesku 565.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje.

Zoper sodbo se v laični vlogi pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da za odvetnika nima denarja, nato pojasnjuje svoje zdravstveno stanje, ga povezuje z neznosnim skupnim življenjem, opisuje okoliščine nakupa spornega stanovanja ter podaja svoje videnje dejanskega stanja, ki pa po izrecni določbi 2. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku ne morejo biti pravno upošteven pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo ter jih zato pritožbeno sodišče na tem mestu tudi ne bo povzemalo.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je sodišču poslala dopis, v katerem pravi, da na pritožbo ne bo odgovorila, ker je brezpredmetna.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP je pritožbeni preizkus zamudne sodbe zelo omejen, saj se ta ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Razlog za takšno ureditev je v tem, ker zamudna sodba temelji na neizpodbojni pravni domnevi (praesumptio iuris et de iure), da je dejanska tožbena podlaga resnična. Ta domneva pa je odraz strankine pasivnosti v sicer kontradiktornem postopku. Iz teh razlogov so vse pritožbene navedbe tožene stranke pravno neupoštevne, saj se nanašajo izključno na dejanske okoliščine življenjskega primera.

Pritožbeno sodišče je zato po uradni dolžnosti preizkusilo (drugi odstavek 350. člena ZPP), če ni sodišče prve stopnje morebiti zamudne sodbe izdalo v nasprotju z določbami ZPP, torej predvsem določbe 318. člena ZPP. Ob tem je ugotovilo, da so bili vsi pogoji, ki jih za izdajo zamudne sodbe zahteva navedena določba, izpolnjeni. Ob tem je treba izpostaviti predvsem to, da je tožena stranka v roku za vložitev odgovora na tožbo sicer poslala vlogo, ki se nahaja na l.št 16-18 tega pravdnega spisa, vendar pa te vloge na izrecen poziv sodišča, naj jo popravi tako, da bo ustrezala odgovoru na tožbo, predvsem pa, da naj jo vloži v zadostnem številu izvodov (pogoj za zagotovitev načela kontradiktornosti). Ker tožena stranka tega ni storila, je sodišče po poprejšnjem opozorilu to vlogo zavrglo. Takšna odločitev je pravilna in je postala tudi že pravnomočna, saj se toženka zoper sklep z dne 23.9.2002 (l.št. 26) ni pritožila. Pravna posledica takšnega sklepa pa je, da v tej zadevi ni pravno upoštevnega odgovora na tožbo ali povedano drugače: tožena stranka navzlic izrecnemu opozorilu sodišča, da bo vlogo zavrglo, če je ne bo ustrezno popravila, ni izrabila svoje pravice do kontradiktornega sojenja. S tem pa so bili vzpostavljeni pogoji vzpostavitev domneve o resničnosti trditvenega gradiva v tožbi ter za izdajo zamudne sodbe, kajti toženka je bila v pozivu, naj na tožbo odgovori, tudi izrecno opozorjena, da bo v nasprotnem primeru izdana zamudna sodba.

Ker ob neutemeljeni pritožbi niso podani niti tisti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).